AVERY SAGE BRADFORD

age: 23 | hometown: moscow/philadelphia | occupation: bounty hunter | group: locals | face claim: emilia clarke

"kdo sem? ime mi je avery bradford in trenutno sem v filadelfiji le zato, da bi dobila navdih za svojo novo knjigo. prihajam iz new yorka, če vas zanima še to. tam imam družino - mamo in očeta, ki me že od malih nog podpirata pri mojih sanjah. ne morem reči, da v življenju nimam sreče."

ne morem si kaj, da me ob zgornjih besedah ne bi popadel smeh. jaz? avery bradford, pisateljica iz new yorka, ki je že od malega uživala popolno življenje in podporo staršev? postavimo se na realna tla. za začetek - moje ime sploh ni avery bradford, temveč ariadna dimitrijeva. rojena sem bila v moskvi, v hladni rusiji, v skoraj samem srcu tamkajšnje mafije. nikoli nisem bila deležna kakšne posebne starševske podpore ali ljubezni. oče je bil pač debil, ki je zabredel pregloboko v nečedne posle in mu ni preostalo drugega, kot da tam ostane. mama? mama pa je bila bolj kakšna marioneta kot pa človek ali mama. kot je oče igral, tako je na plesala. verjetno bi tudi pomorila vse svoje otroke, če bi ji on tako naročil. no vzgojena sem bila torej s strani mafijcev, ki so mene in moje številne brate in sestre trenirali kot pse. naš moto pa je bil ubijaj ai bodi ubit. že kot majhna deklica sem bila navajena vseh mogočih grozot. moji starši tega pač niso skrivali pred mano in vrjetno je to tudi razlog, da sem zdaj bolj kot ne brezsrčna prasica. vse skupaj se mi je bolj kot ne gabilo. nisem se počutila najbolj prijetno med vsemi tistimi obrazi, ki so za seboj skrivali bog ve kakšne načrte. nikoli nisi vedel kdaj ti bo kdo zasadil nož v hrbet in že kot 15-letnica sem imela na vesti nekaj umorov ljudi, ki bi jim morala praviti družina. toda le s takšnimi dejanji sem si od očeta prislužila nekakšno čustvo - odobravanje in nekakšen ponos. samo tako si preživel. če so v tebi vidli potencial si bil korak više od drugih, a še vedno le navadna smet.

nikoli nisem bila pretirano verna. bog je bil zame le precenjena izmišljotina, ki so jo potrebovali ljudje na robu obupa. nisem verjela v kakršno koli odrešitev, a je ta  vseeno prišla. in sicer v obliki mojega strica. ponudil mi je nekoliko boljše življenje in me nekako spravil iz levjega brloga, čeprav sem se zavedala, da si je s tem nakopal sovraštvo s strani mojega očeta. odpeljal me je daleč stran, v ameriko. najprej se v vsej svobodi, ki sem jo dobila, nisem pretirano znašla. niti pri navezovanju stikov z drugimi. vse kar sem obvladala je bilo ubijanje in lovljenje teh in ostalih ljudi, ki so si jih v mafiji zaželeli. kar je bil tudi razlog, da me je izbral. ponudil mi je ne tako drugačno a še vseeno boljše življenje od prejšnjega. končno sem namreč dobila vsaj nek približek ljubezni, v zameno zato, da so me še naprej trenirali. šolala sem se doma, hkrati pa se učila kako prelisičiti ljudi in jih napeljati na to ali ono laž. ni me sram priznati, da mi je šlo odlično. navajena sem bila vse dati od sebe.

zdaj pa sem tu, v filadelfiji. pod krinko, čakajoč na ukaz, da ulovim tega ali onega in zaslužim. moj značaj? tak kot so mi ga privzgojili. lažniva, manipulativna prasica s hladnim srcem, ki bi šla za svoje cilje preko trupel. za ljubezen pa v mojem življenju nikoli ni bilo prostora, tudi zaradi privzgojenega nezaupanja. nisem preveč zaupljiva, kar je tudi razlog da so moji odnosi z ljudmi zgolj površinski. jaz sem tista ki vleče vrvice. slišala pa sem tudi, da ima ruska mafija tu svoj sedež in kakor pravijo - mafiji nikoli ne uideš. to velja tudi zame?

BEHIND THE MASK