lee, eileen amara

Naslov sporočila: lee, eileen amara Sob Avg 03, 2013 9:13 pm

EILEEN AMARA LEE

age: 26 | hometown: limerick, ireland | occupation: novice | group: irish mafia | face claim: kaya scodelario

„Spiš?“

V sobo je vstopil tiho, prav tako je njegov glas zvenel mirno, celo nežno, in če ga ne bi poznala, bi mislila da ne predstavlja grožnje. Zvijem se še v manjši klobčič, zadržim dih, a čez zaveso precej kratkih temnih kodrov vidim snop svetlobe, ki v temno sobo lije z hodnika, v njej pa se vidi samo njegov obris; sence zakrijejo njegov obraz, ki ga nisem nikdar videla. Torej je moja nočna mora senca – vsaka senca, saj ne vem katera je prava. Ne odgovorim in upam, da me bo ta večer pustil pri miru, moji upi so tokrat uslišani, saj zapre vrata in vzame svetlobo s sabo. Spat zadiham. Čudno, da tema predstavlja varnost in mir, a ker moja 'soba' nima oken, to pomeni da sem sama. Tiho se dvignem v sedeč položaj in poskušam razločiti obrise v prostoru, kot že tolikokrat poprej, zopet brez uspeha. Oči v popolni temi ne vidijo ničesar. Zavzdihnem. Tu sem že toliko časa, da ne vem več kdo sem – oziroma – kdo sem bila pred tem. Morda je tako bolje.

Čez deset let.

„Eileen Amara Lee,“ tiho reče in me pogleda z svojimi mlačnimi, rjavimi očmi. To so tiste mehke, kravje oči, ki jih ima vsaka socialna delavka, ko se ukvarja z še posebno zapletenim primerom. „To je bila zadnja bilka. Kmalu boš polnoletna, a še vedno se obnašaš kot otrok. Tukaj ni več govora o raznih domovih za prevzgojo, pač pa o psihiatriji. Tega si nihče ne želi, a včasih je potrebno.“ Govorila je kot da se pogovarja z umsko prizadeto osebo, z otrokom. Sovražila sem jo, njo in vse ostale prasice, ki so se motale okrog mene in mi govorile kako kritičen primer sem in kakšno pomoč potrebujem. V kakšnem stanju sem bila, ko so me našli v temni sobi nekega drugorazrednega mafijca. Sploh se ne spomnim ničesar, razen sence, moža ki ga je obrobljala svetloba, a on je bil le tema. Nimam pojma o čem govorijo, a naučila sem se, da jim ne smeš povedati ničesar, saj to sproži še tisoč dodatnih preiskav. Le kako mislijo, da se spomnim kaj sem jedla tam, če sem pozabila še lastno ime? Pravijo da so našli dokumente s tem imenom in sliko, ki mi je bila podobna med njegovimi papirji, seveda pa podatki niso točni, saj je bila slika stara več kot pet let. Sestavila sem drobne koščke svoje zgodnje zgodbe, vsaj na grobo – moj oče naj bi ogoljufal samega Dona Limeriške mafije in nato pobegnil, zato je nek nepomemben pomočnik dobil ukaz, naj najde in ubije njegovo hči, tistemu tipu sem se zasmilila ali pa je imel preprosto previsoka moralna načela, da bi ubil otroka. Kakorkoli, rajši si je omislil domačo živalco v človeški obliki in jo imel skoraj pet let. Ko so me našli, pa se je šele začel pravi pekel, sestavljen iz neskončnega niza rejniških družin, otroških domov in kriznih centrov, kjer noben ni želel obdržati težavnega, neprilagojenega otroka, katerega je poleg vsega še mafija želela pod rušo. In potem smo na tej točki, kjer mi grozijo s psihiatrično bolnišnico, spet. Sleherni psihiater, ki me je dobil pod drobnogled, in ni jih bilo malo, me je označil za prištevno, medtem ko je v poročilih socialne službe vedno omenjena moja bolna psiha. Obe strani si neprestano podajata žogico in s tem mene. „Spet? Kaj niste pismeni, ga. O'Connor? Pred slabim tednom ste dobili potrdilo, da mentalno nič ni narobe z mano.“ jo posmehljivo pobaram in s tem prvič v tistem srečanju odprem usta. Očitno je bil to zares zadnji klin, saj sem bila že čez slab teden na poti v zloglasni popravni dom, še preden bi zares naredila prvo kriminalno dejanje.

Nikoli ni lahko biti nov, a jaz sem že celo življenje nova povsod. Pri prvi večerji se nisem skrivala v kotu, to pa je naredilo vtis na Jamie, vodijo najhujše tolpe iz popravnih domov celotnega Britanskega otočja. Ona me je poimenovala Izzy, in ostala sem Izzy, kljub neverjetno strogim pravilom ji je nekako vedno uspelo imeti cigarete in začela sem kaditi, jemati droge, piti alkohol, bežati, delati kriminalna dejanja in socialna služba je tako končno dobila potrdilo, da sem res zavoženi primerek. A Jamie me je imela resnično rada in jaz njo. Ko sva prišli iz doma, je poiskala stare kontakte in kmalu sva začeli sodelovati pri večjih in manjših poslih. Bilo je lepo, odlično, neverjetno, pravzaprav predobro, da bi bilo res. Dokler se pred petimi leti posel ni zalomil in Jamie je po neumnosti umrla.

Z njenim starim prijateljem sediva na klifih in kadiva. „ Veš, Izzy. Znanec pozna nekoga, ki bi potreboval ljudi tam čez lužo. Majne ribice, kot si ti.“ Zmedeno ga pogledam, v bistvu sem preveč žalostna, da bi kaj čutila. „Kaj misliš s tem?“

„Saj veš. Morala bi proč od vsega tega“ - z zadeto kretnjo je pokazal na svinčeno nebo, slano na rumeni travi, klife in morje, peščeno obalo tam daleč spodaj - „Nov začetek?“ To vpraša kot kakšen majhen šolar. „Zakaj bi potrebovali mene? Nobene šole nimam, še ocen, ki bi dokazovale da znam brati in pisati ne. Nobene posebne sposobnosti, ničesar,“ mu odgovorim. „Jamie mi je povedala, da si dobra s številkami,“ je tiho dejal, nato pa dodal še:“Razmisli.“ In odšel.

Mesec kasneje je visoka, vitka temnolaska stopila z letala na zemljo ZDA. Priletela je z enosmerno karto in majhno potovalko, a pomembnejša je bila sprememba v njenem karakterju. Jamie je pustila za sabo veliko luknjo, ki jo so jo sedaj zapolnile vrline, kot je neizprosnost, odločnost in neusmiljenost. Trma ji je ostala še od prej.

Odločila sem se za nov začetek, brez preteklosti. Novo življenje.

BEHIND THE MASK

belree

6

none

♥ MERCI BEAUCOUP, RUBY

Naslov sporočila: Re: lee, eileen amara Ned Avg 04, 2013 7:53 am

♥ YOU HAVE
BEEN ACCEPTED

to chasing shadows rpg

tvoj opis je sprejet!

celotna forumska ekipa ti želi prijetno pisanje na našem forumu in čim več zanimivih povezav!

preden začneš s pisanjem, te prosimo, da svoj face claim vpišeš v to temo ter si tukaj zagotoviš svoj dom.

dodan si bil tudi v skupino irske mafije, kar ti omogoča vpogled v dva dodatna podforuma, za vsa dodatna vprašanja pa se lahko obrneš na saoirse o'brien.