owen clay foster

age: 30 | hometown: philly | occupation: shestyorka/fighter | group: russian mob | face claim: tyler hoechlin

owen clay foster. rojen davnega leta 1983 v mestni bolnišnici filadelfija. otrok praktično obsojen na propad še preden je zajokal v novi beli svet. družina foster ni bila vesela družina, ki bi imela prijetno rumeno hišico v varni soseski. ni bila ena izmed tistih družin, kjer so se otroci igrali na zelenem dvorišču in podili hišnega psa. nikakor. družina foster je bila ena izmed tistih družin, ki je živela v majhnem dvosobnem stanovanju in se komaj prebijala iz dneva v dan. stene stanovanja niti bele niso bile, ampak skoraj sive in so kazale na bedo domačih. skrivali so mnoge skrivnosti in na te skrivnosti je bil obsojen tudi prikupen fant, ki je bil prenesen v to moro, ne da bi si tega sam želel, ne da bi bil česa kriv. mati zmešana ženska, očim pretepač in pijanec, ter teta še edina pri pameti. nekje v tem kaosu pa otrok. kako so uspeli vsi trije s svojimi močmi spraviti otroka iz umazanih plenic v čiste in nato v malo šoli in osnovno šolo je vprašanje tedna, meseca, mogoče celo leta in tisočletja. owen je odraščal v okolju, ki ni bilo primerno za vzgojo. tekom svojega življenja je zaradi otroška postal predvsem to kar je bil. gledal je kako je očim udarjal po materi in kako je naslednja bila teta. sam pa je samo tiho sedel v kotu in opazoval. rekel ni ničesar. v svojih otroških dneh se ni naučil ljubezni, zgolj sovraštva, hladnosti in norosti, ki se mu je vrezala v srce. očim je bil njegov edini moški vzor in nekje v svojih mislih je dobil idejo da takšen mora biti pravi moški. zgledoval se je po njemu in to je bilo najhuje kar se mu je lahko zgodilo.
owen je kot otrok bil divji. začelo se je z norčevanjem otrok, predvsem deklic v skupini, kasneje je bil eden izmed tistih, ki je nedolžno kukal pod krilo. čez čas se je sam celo upal dlje in krila pričel slačiti. sledilo je gledanje v kot in po petih minutah se v njemu ni spremenilo absolutno nič. spravil se je na učiteljice in nikjer ga niso hoteli. s fanti se je pretepal in jim zadajal močne otroške udarce. nič ni kazalo na poboljšanje. odšel je v srednjo šolo in udarci so bili močnejši. nespoštovanje do drugih pa vse večje. vendar je bil znosen. umiril se je in nekako se potisnil v svoj kot. imel je težave z jezo,a  je začel razmišljati s svojo glavo. spoznal je da je dogajanje doma nepravilno in očim ni bil več njegov vzor. gnusil se mu je. zato ni bilo nič čudnega da mu je na robe vsega nabranega v njemu uspelo naposled udariti tudi njega. v tistem trenutku se je zanj začel konec. izgubil je njo. svojo ljubezen, čeprav se je to iz njegovih ust slišalo patetično, prevarala ga je in med njima je bilo konec. ljudi okoli sebe je imel dovolj in edini moški po katerem se je lahko zgledoval je pristal v bolnici in on v zaporu. nato so ga poslali v poboljševalnico in tam naj bi poskrbeli za njegovo jezo. hodil je na nekakšne tečaje in iz njemu podobnih sestavili skupino. počutil se je huje namesto bolje.
sončni žarki na njegovo dvorišče niso posijali. pri dvajsetih ni imel nobene prihodnosti. hodil je po ulicah in iskal možnost zase. naposled je v njegovo življenje prišel boj. za denar je pričel delati tisto kar je najbolje znal; začel se je pretepati. spomnil se je majhne ilegalne kletke in boksarskega odra v sredini in zgolj tanka tkanina ovita okoli njegovih členkov. vsak večer so se skoraj odvijali raznorazni dogodki in s stavami ljudmi je služil tudi on. jezo v sebi je umiril tako ob vsakem svojem nastopu, ko je porazil nasprotnika. trening mu je pomagal, nihče se ni vtikal v njegovo življenje, pravzaprav je živel idealno. imel je dovolj za majhno podstrešno sobo in nikomur se ni vtikal v osebne reči. bilo je kakor da ga ne bi bilo, a hkrati ga je bilo še preveč skupaj. o mami ni slišal, o teti prav tako, za starca od očima mu je dol viselo. služil je denar in se pretepal. svoje življenje je imel na največjem dnu, a bil je osvobojen. bil je prost in delal je lahko kar je hotel. lahko je živel in ljudje niso imeli vpliva nanj.
dobro se mu je godilo. toliko let je preživel v ringu in toliko jih je poteptal pod seboj. njegovo telo je bilo odporno na bolečino in edino še srce je lahko čutilo. toda tega je zaprl pred vsemi. kdor je bil notri je bil notri in je trpel na njihov račun, za vse ostale je bilo zaprto. ženske v njegovem življenju so postale le potešitev, deklice za dvigovanje krila in kukanje, a nikakor ne material za mamo njegovih otrok in njegovo življenjsko partnerico. ni imel nič ponuditi in glede na svoje otroštvo je vedel da je bolje v takem primeru nuditi nič. biti izven dosega ponudb. ne pa iti z glavo skozi zid in nedolžnemu otroku uničiti življenje in v vrsto kriminalcev poslati še nekoga. pri šestindvajsetih se je v njegovo življenje vnovič pokazal njegov očim. hotel je maščevanje. hotel je tožbo. pljuval je po njemu, njegovi materi, ter našteval koliko denarja je vrgel čez okno zaradi njega; njega, ki niti njegov ni bil. owen je imel vsega dovolj in tokrat ni poznal meje. starec je v njegovih rokah umrl, ko je vanj zabodel palico, ki jo je našel na tleh in ga kasneje še nekajkrat brcnil. dokončal ga je. dobili so ga in bil je poslan v zapor. na srečo ga veliko let ni bremenilo in je njegova žrtev bila zaslužena smrti. vse to mu je olajšalo sodbo.
sedel je dobra tri leta. potem pa se je zgodil nekakšen čudež. nekdo naj bi slišal zanj in njegove sposobnosti in za njegovo hladnokrvnost. naj bi bil rus. poznal naj bi ga in opazoval naj bi ga mnogokrat na njegovih nastopih v ringu. sestavili so popoln načrt in ga spravili iz zapora. vsaka njegova kartoteka je bila uničena in zaščitili so ga. sedaj je že več kot dobro leto v ruski mafiji in videti je kakor da boljšega izhoda zanj ni. da je to najboljše kar lahko doseže. pravzaprav pa mu je prav malo mar za vse. v zaporu se ni pritoževal. vse skupaj je samo sprejel s skomigom ramen in v enem samem trenutku ni obžaloval da je prasca ubil. storil bi še enkrat in še enkrat. nikoli si ne bi premislil. tako kot nikoli ne bo trdil zase drugače, ampak zgolj da je morilec, kriminalec, slab človek brez prihodnosti, racionalen in razumen, a temperamenten in v sebi drži sovraštvo tega sveta. niti kančka ljubezni. še tisto malo jo je po štirih letih strl in iztrgal iz prsi.

BEHIND THE MASK