ISADORA LYDIA EWART

age: 26 | hometown: philadephia, usa | occupation: pathologist | group: locals | face claim: haley webb

previdno, povsem tiho, se je spustila na kolena, k negibnemu očetu. ni čutila jeze, ne žalosti, ne strahu. preprosto nič. človek, ki je ležal na tleh, kakor da bi spal, ji je bil po eni strani tujec, kakor tisti, ki si jih srečeval na ulici. vendar kljub temu – modrice in polomljena rebra pa so dala vedeti, da ni bil tujec, da sta si delila isto streho in da si je on nič kolikokrat privoščil marsikaj, kar si tujec, ne bi smel, kaj šele lastni oče. zazrla se je v njegove oči, povsem odtujene, hladne… mrtve. da, bil je mrtev. in ona ob tem ni čutila nič preprosto nič. celo olajšanja ne, vendar nekaj se je zavedala takrat – nikoli več, je ne bo mogel udariti. živi te lahko prizadenejo, ti zadajajo najhujšo vrsto bolečine. vendar mrtvi ne. mrtvi ti ne morejo škoditi.

njeno celotno življenje je bilo od malega v bistvu že v razsulu. v povsem navadni, beli hišici, z vrtom pred hišo, je bilo vse drugo, kakor navadno družinsko življenje. oče je bil vedno nagle jeze in že samo, če je žlico postavila na narobno stran krožnika, je dobila klofuto in se otečenega lica lep čas ni rešila. vendar bila je tiho, nikoli ni jokala, ne kričala, bila je preprosto… odmaknjena. kakor da ni sposobna kazati čustev. kakor njena mama, katere prav tako ni nikoli nič ganilo. naučila se je mirno prenašati nasilje in posledično, se še dan danes ne boji udarcev, le da se za razliko od takrat zna braniti. navadila se je takšnega življenja, preprosto ji je bilo vsakdanje. bila je vase zaprto, tiho dekle, ki je povsem mirno prenašalo modrice, brez kakšnih znakov psihičnega nasilja. kakor da to ne bi imelo efekta na njej. in ko je oče umrl, če se prav spomni za kapjo ali nekaj podobnega, kar naj bi bila posledica njegove stalne nervoze, pa se je počasi začela zavedati, da je nekaj narobe z njo. vsi okrog nje so ali jokali, ali se tresli ali nekaj. kazali čustva, pa čeprav do tistega kretena. ona pa je povsem otopelo sedela na klopi. zdravniki in psihologi so rekli da je bil to šok, a ona preprosto ni čutila… ničesar. niti žalosti zaradi njegove smrti, niti veselja, ker je ne bo mogel več trpinčiti, ničesar. po tistem dobrih nekaj mesecev, morda celo celo leto preprosto ni spregovorila z nikomer, sedela sem za mizo, risala po zvezku in poslušala stare vinilske plošče, ki jih je babica dovolila, da jih nese v sobo. enkrat tedensko je hodila k otroškemu psihologu, ki je skušal ugotoviti kaj točno se dogaja z njo, zakaj ne govori, ali je to emocionalna blokada, a ona je preprosto vedela, da z njo ni nič resnega narobe. morda je bila takšna po mami, morda je bilo vse naučeno, saj ni niti vedela. vedela je le, da ni bila bolna, ni bila psihično neuravnovešena. preprosto ni imela nobenega razloga da bi z ljudmi komunicirala. potopila se je v čudovite knjige ki so jo sprejele vase brez vprašanj kaj je narobe z njo, potem pa se je nekega jutra zbudila odšla v jedilnico in vprašala babico kaj je za zajtrk. ta jo je skoraj z grozo opazovala kako popolnoma mirno sedi za mizo in je palačinke, ji nameni nasmešek, jo poljubi na lice v slovo potem pa odšla v šolo. o teh letih njenega življenja niso nikoli govorili.

gledala je navzgor, proti truplu, ki je imelo okoli vratu vrvico ter je viselo iz ograje. oči je imelo izbuljene, usta narahlo odprta, kakor da bi lovila svoj zadnji dah, vendar hkrati je bila sproščena, kakor da bi bila srečna, da je umrla. pravzaprav se je dalo iz njenega mrtvega obraza prebrati, da po eni strani je bila srečna, da je umrla, da se je rešila trpljenja, po drugi, pa da ji enostavno njena narava, ni dovolila, da se ne bi v sekundi pred smrtjo zbala za življenje. bila je pravzaprav presenečena nad celotno zadevo, vendar dalo se je prebrati iz njenega obraza, njeno zgodbo. mamino zgodbo. iz njenega mrtvega obraza. prej je mislila, da mrtvi preprosto ne govorijo. do sedaj. do sedaj, ko se je začela zavedati, da vsakem na obrazu piše svoja zgodba, tista, ki jih je čez življenje vodila v smrt. tista, ki je dala vedeti ali so trpeli ali ne. takrat se je preprosto zavedala – mrtvi govorijo. vendar na svoj način. le pravilno je morala brati. in takrat je spoznala, da si najbrž prav vsak od njih zasluži, da jih nekdo posluša, da nekdo ugotovi njihovo zgodbo. in čeprav so bili morda zlobni, ko so bili živi – takrat, na tisti ledeno mrzli mizi, niso mogli več nikomur škodovati.

tako je ostala sama z babico, vendar nikoli ni žalovala za staršema. navsezadnje, nekako niso bili to. še vedno so se dogajale tiste čudne reči, da je za več dni ostala tiho, nekaj kar si še zdaj ljudje ne znajo razložiti, a nikoli ni imela želje da bi pojasnjevala. vsem, ki jo prvič vidijo se njim verjetno kot popolnoma običajna petindvajsetletnica. vendar le na videz. le kdo bi vedel, da je ne moti delo s trupli? da se vsakemu posebej posveti, da celo njim nakloni več pozornosti, kakor živim ljudem? da je povsem zaprta vase in po nekaj dni sploh ne govori? vendar to je njena ena stran. druga, pa se rada zabava, hodi ven, bere knjige, posluša glasbo in potuje. povsem brez sledu o tisti drugi osebnosti. kakor da bi zares imela dve, eno, povsem odmaknjeno od sveta in tisto drugo, ki lahko vsakemu priraste k srcu, saj ima dekle ne glede na vse, še vedno prirojeno karizmo, le da je velikokrat ne zna prav uporabiti. da se velikokrat zasanja in preprosto odide sredi pogovora, kakor da je tam ne bi bilo. preprosto zablokira. včasih, ko zapre oči in se skuša spomniti njunih obrazov, vse postaja težje in težje. kakor da bi spomin na starše izginil, kakor da pretepov, ne bi bilo. vendar ne glede na vse – ne zaveda se, da je ravno to tisto, kar je na njej pustilo posledice, kar povzroča njeno odtujenost. in morda ne le to. morda tudi tisto zlomljeno srce v srednji šoli. ko je imela prvič občutek, da nekaj čuti, ko je prvič odrinila svojo drugo stran drugam. ko se je smejala ves čas, ko ji je pisalo na licu, da je zaljubljena ter se živčno hihitala, ko ji ga je kdo omenil. in kako je zardevala, ko jo je prvič povabil ven, ko sta v bistvu pristala skupaj. vendar vse je kazalo, da ji srečen konec ni usojen. zlobni jeziki so ju spravili narazen in ko je ugotovila, da je raje verjel njim, kakor njej, se ji je svet zopet sesul. zopet ni govorila, zopet se je vrnilo vse nazaj, kakor takrat, po očetovi smrti. dan danes se včasih skuša spomniti tistega občutka, kako je bilo, ko jo je stisnil v objem ali poljubil na ustnice. včasih preprosto v drugih moških išče tisto, kar je pri njem izgubila – to, da je čutila. da je v bistvu nekaj občutila. da je bila zaljubljena. da je ljubila. vendar kljub trudu, nikjer ne najde tega, kakor da čustva preprosto niso del njenega življenja. da vse kar premore je to, da tu in tam zaigra običajno šestindvajset letnico, ki se v bistvu lahko vključi v družbo, medtem ko njena druga podoba tega ni sposobna, ki ni bila sposobna niti komunicirati, kaj šele kaj drugega. nič kolikokrat se še sedaj skuša pripraviti do tega da bi jokala. da bi čutila to žalost, jezo in obup na življenjem, usodo, vesoljem ali kakorkoli že hočete temu reči, a občutek nikoli ni prišel. edino kar je čutila je odšlo z njim. očetovo nasilje v preteklosti in obnašanje njene mame, je preprosto v njej pustilo posledice, jo spremenilo v to, kar je. nesposobno čutiti. težko bi rekla, da ima resnično rada, a všeč ji je vonj po jeseni, barva listov, jutranja kava, sončni zahod in vonj po dojenčkih, ki mi nekako daje upanje da bom nekoč spet začutila tisti slankast občutek v ustih, ki pride s solzami. včasih se ji zdi, da je alkohol, droge in žuranje edina stvar ki jo pripravi do tega, da se za trenutek počuti živo, ali pa vsaj pozabi na dejstvo da hodi naokrog kot pod vplivom mesečine. vendar hkrati se ta del tepe s tistim, ki dneve preživi v mrtvašnici, z ljudmi, ki so ta svet zapustili. s tistimi, ki ji ne bodo mogli škoditi. in potem, nič kolikokrat pride do vprašanja – je bolje ostati v tistem svetu, kjer igra normalno dekle, je obkrožena z živimi ljudmi ali v tistem, kjer ji nihče ne more škoditi, ker nihče ne diha več? še vedno vztrajno išče nekaj, kar bi povzročilo, da bi znova čutila, vendar hkrati, ima občutek, da ji to ne bo uspelo. da je ne glede na vse, bila že s svojim rojstvom izgubljena.

BEHIND THE MASK