KENZI LILLITH WASHINGTON

age: 28 | hometown: NEW YORK, US | occupation: FBI AGENT | group: FBI | face claim: Maria Prohorova

tri leta nazaj... povsem drugačna zgodba kot danes. v svoji glavi si ne bi verjetno nikoli spisala količkaj podobnega scenarija za svojo prihodnost, doživljajočo jo v tem vmesnem času med takrat in danes. ne, glede na pretekle izkušnje o nekaterih točno določenih stvareh in dogodkih sem imela močno izdelano mnenje in trdno odločena, da ponovitev nikakor ne bo mogoča v tem življenju. smešno, kako nekateri trdni sklepi ne zdržijo in na kako trhlih temeljih so zgrajeni. navsezadnje pa ne pravijo po neumnosti, da se zarečenega kruha največ poje, kajne? takrat seveda nisem vsemu temu namenjala tudi trohice pozornosti ne, preveč osredotočena v lovu na morilca staršev, katerem umoru sem bila priča v domači kuhinji v svojih poznih najstniških letih. svet se mi je zamajal - prvič.

 
sla po maščevanju me je iz rodnega new yorka po letih šolanja na policijski akademiji in kasneje dela v vrstah mož v modrem pripeljala sem, v philly. postala ena izmed njih in zaradi svoje neomajne predanosti, delavnosti in zagrizenosti, katera je v paketku z nabrušenim jezikom šla marsikomu v nos, sem hitro napredovala in danes že ena od fbi agentk. z novim nazivom so prišle tudi nove prednosti v tej osebni misiji. plus neavtorizirano delo pod krinko in druženje z nasprotno stranjo me je naposled pripeljalo do rezultatov, čeprav eden izmed morilske dvojice še vedno diha zrak in je na prostosti. nekoč bom tudi njemu nataknila zanko za vrat, nekoč. dandanes sem preveč zaposlena z drugimi stvarmi in je lov za nedoločen čas postavljen na stranski tir. nekako je izgubil tudi svoj smisel, ko sem iz umazane luknje izbezala vodjo in iz njega priznanje. toda pravo zadoščenje mi je prineslo šele dejanje, s katerim sem vsekakor prestopila nevidno mejo med policajem in kriminalcem. v umazani uličici sem v umazano barabo poslala kroglo in ga tam pustila izkrvaveti. imela sem tisti čas zelo temno obdobje, ko jasnost misli ni bila najbolj kristalno čista, ko mi za nič in posledice ni bilo mar. vem, da je tisto noč bil še nekdo z nama v ulici in je videl moje dejanje. skrit v sencah mi je dihal za ovratnik, ko sem pritisnila na petelina. doslej me med pošto še ni pričakalo izsiljevalsko pismo in za voljo še enega malega življenja za katerega moram skrbeti, upam da pri tem tudi ostane. četudi se sicer s tem ne ubadam, preprosto nimam časa.
 
hitim in hitim, podnevi, ponoči po milijon opravkih. včasih se resno sprašujem kako mi uspe vse urediti, kajti dnevi se včasih zdijo občutno prekratki. za pretirano obremenjenost pa lahko obtožim le sebe, sama si na glavo nakopljem vse potrebne in nepotrebne opravke, kateri mojo glavo delajo zaposleno in nima možnosti misliti na vse tiste težke stvari in spomine, pahajoči me v globoko melanholijo, depresivnost. ko ne bi imela mojega malega sončka, ne vem kje bi bila danes. izguba še ene ljubljene osebe, ljubečega aarona s katerim sva se pred več kot letom in pol pred bogom obljubila večno zvestobo, bi me pokopala skupaj z njim, če se ne bi zavedala dejstva o malem bitjecu v meni. že od samega začetka je svetla lučka na koncu predora in mi kaže pot, da se ne bi izgubila v temi, ki bi sicer kar lahkotno prevzela um in telo. po propadli še eni poroki in splavu že davno nazaj, do prihoda njega nisem verjela ali hotela iti spet preko tega. temnolasec mi je spodnesel tla pod nogami in s svojo neomajnostjo ter karizmo ukradel srce. žal, pa nama večno skupno življenje očitno ni bilo naklonjeno, ko so ga kmalu po poroki ubili med enim njegovim novinarskim raziskovanjem za še eno sočno zgodbo. in svet se mi je že drugič zamajal. ko ne bi bilo male punčke carly, ne vem kje bi bila danes. reseda mi je življenje vzelo še eno osebo, toda dobila sem najlepše darilo - majhen sonček, ki polepša vsako minuto dneva in je središče mojega sveta. delu še vedno predana, toda v naloge se sedaj spuščam manj brezglavo. navsezadnje punčke ne morem ali smem egoistično oropati še za enega starša. med kopico obveznosti s službo in biti mamica samohranilka, za zabavo po klubih ali moške težko utegnem najti kaj veliko časa. eno in drugo tudi ni več nobena prioriteta ali na vrhu seznama. nisem več tista, ki moške menja hitreje kot hlačke - zanje nimam ne časa, kaj šele volje. ljudje se pač spreminjamo tekom življenja in jaz se trudim ga sprejemati čim manj zagrenjeno, četudi mi vsak dan namera krepko spodleti. so vzponi in padci, kot pri vsem ostalem.

BEHIND THE MASK