GRACE ELIZABETH FLEMING

age: 29 | hometown: denver, colorado. | occupation: dancer @little red sex club | group: locals | face claim: gemma a.

življenje ima čuden način, s katerim obrača stvari. baje se ti vse, kar počneš, vrača. tako ali drugače – karma, pravijo. ampak to je navadno sranje, ker te na koncu življenje vedno presneti in se nič ne izide tako, kot bi želel. ni važno, ali delaš dobro ali slabo, ker te bo prej kot slej za kakšnim izmed ovinkov pričakalo nekaj, kar bo na glavo obrnilo tvoje predstave in ideje. koncept je dokaj preprost in temu se pač ne moreš izogniti.

rojena sem bila v denverju. moja družina je bila številčna in s tremi starejšimi brati nikoli nisem imela veliko možnosti, da bi bila pretirano punčkasta. starša sta delala v eni izmed tovarn, da sta lahko vzdrževala svojo številno družino. bilo nas je šest otrok: štirje fantje in dve dekleti. ampak nismo bili tako zelo navezani en na drugega. živeli smo povprečno življenje, ki je bilo morda samo nekoliko pod tem – z denarjem smo bili vedno na tesnem, ampak zaradi tega smo se otroci hitro naučili odgovornosti in samostojnosti. vse tiste pomembne lekcije, ki naj bi jih osvojil v življenju. nam je uspelo – še preden smo dopolnili trinajst let, smo flemingovi otroci zavedno ravnali z bankovci in jih pogosto tudi sami služili.

nikoli nisem bila posebej… karkoli. morda malo preveč samosvoja in trmasta. mama je vedno obupavala nad mano in nad poskusi, da bi me spravila v krilo ali pa moje temne lase uredila v elegantno figo. že od nekdaj sem znala najti svojo pot in poskrbeti zase – tako sem rada verjela. nikoli mi niso mogli reči, da nisem bila dovolj pogumna ali pa vihrava. bila sem vse to. a hkrati tudi premišljena in imela sem načrte za svojo prihodnost.

svojega moža sem spoznala povsem po naključju. delala sem v pekarni in zašel je v notranjost ter kupil nekaj žemelj. všeč mu je bilo, kar je videl. povabil me je ven in pristala sem na to. le da to ni ena izmed romantičnih zgodb in naj vas ne zavede dejstvo, da me je nekaj tednov po tem zaprosil in sem pristala. brez premišljanja – samo rekla sem da, tako kot je pričakoval; si na obraz zarisala širok nasmešek in mu dopustila, da mi je na prst nataknil diamanten prstan. ni bil ideja mojega popolnega moškega. bil je zelo, zelo daleč stran od tega. je pa bil premožen – dovolj premožen, da bi pomenil finančno stabilnost in to je bilo nekaj, kar se je v tistem trenutku zdelo kot ljubezen. lahko bi se navadila nanj in to je bilo dovolj. a že na najino poročno noč sem ugotovila, da ga je alkohol naredil drugačnega. tako ali tako ni bil kaj prida primerek moškega spola, a alkohol je iz njega potegnil neko nasilno plat.

in potem je tukaj še moj najboljši prijatelj. takratni. ne vem, bil je več kot to. skupaj sva praktično odrasla in imela sem ga tako zelo rada. že od malih nog so nama vsi govorili, da spadava skupaj. ampak nikoli se nisva zapletla. ne zares, ne tako, ne popolnoma. vedno je pazil name. ampak ne morem preboleti tiste noči – dogodki so tako živi v moji glavi. vse je šlo narobe. vse me je bolelo; moje celotno telo se je treslo od bolečine in strahu in celega kupa čustev. ubil ga je. ubil je mojega moža ampak bolj kot za pokojnika me je skrbelo zanj. nikoli si nisem mislila, da bodo tatuma zaradi tega strpali v zapor.

hotela sem ga obiskati. vedno je zavrnil moj obisk. nikoli ni odpisal na kakšnega izmed mnogih pisem, ki sem jih poslala. zavračal je klice in trmasto odklanjal vse. to me je razjezilo. po nekaj mesecih sem obupala, čeprav nikoli povsem in vsake par mesecev ga je še vedno dosegel kakšen izmed mojih poskusov, da bi navezala stik z njim. to me je res razjezilo. v filadelfiji sem pristala, ker je tukaj tudi on. nočem več pojasnil – to fazo sem že zdavnaj prebolela. hočem samo mojo osebno vendetto – ker me je tako preprosto odklopil, me potisnil stran… in to je nekaj, česar ne morem preboleti.

BEHIND THE MASK