don's office: saoirse and sammy.

Naslov sporočila: Re: don's office: saoirse and sammy. Tor Sep 10, 2013 9:39 pm

tag, saoirse! smitten

Pred slabe pol ure je pred letališčem stopil v taksi, zdaj pa je stal tukaj, na dolgem, širokem hodniku, ki je vodil do soban ženske, s katero je moral vzpostaviti dobre odnose. Nič kaj dosti ni vedel o njej, še imena, ko je bil pri tem, ni znal izgovoriti, je pa veliko slišal o njenem očetu. Njegov papa ga je spoštoval bolj, kot je spoštoval večino svojih italijanskih kolegov, s katerimi je sklepal redne posle. In povsem se je strinjal, dobri odnosi s svežim partnerjem so bili še kako zaželeni, čeprav mu koncept podrejenosti ni pretirano držal. Bil je pokoren svojemu očetu, že, drugim ljudem bolj redko. Na prvo mesto je zmeraj pisal družino, to, tukaj – to pa je bila poslovna povezava. Vdihnil je, prikimal visokemu možakarju, ki mu je naročil, naj mu sledi, in se po hodniku z železnim kovčkom v eni roki in z drugo na skrbno zaprtem suknjiču napotil proti najbolj očitnim vratom, kjer ga je menda čakala ženska, ki se je oklicala z nazivom dona. Všeč mu je bilo, da so uporabljali italijanske nadimke, tako je razumel, o čem je tekla beseda. Tip je vstopil in Samuel mu je sledil in obstal sredi sobe, iz oči v oči s svetlolaso lepotico. To je bila ta? No, to je bilo vsekakor.. nepričakovano. Potem je visok možakar odšel in ostala sta sama. On in izredno lepa irka, s katero v življenju še ni spregovoril besedice. O kateri je vedel prav zares bore malo. »Samuel Galante sem,« je pričel. Na poti sem, na letališču, kolikor je imel pač stika z američani – mu je kar hitro postalo jasno, da bo italijansko poreklo res težko prekril in bolj kot se je trudil, huje je zvenel. Zato se je preprosto odločil, da se bo nehal truditi – in da si bo s svojim sicilijanskim naglasom dal duška. »Vesel sem, da se spoznava, a,« je prikimal in stopil naprej, iztegnil roko, da bi mu gospodična v pozdrav izročila svojo.

sedela je za očetovo mizo in pregledovala papirje, ki so ji še ostali od tega dne. vedno je vse opravljala sproti; če bi si puščala delo, bi se počutila dokaj slabo, ker jo je oče vedno učil, da mora delo opravljati sproti, ker se ji potem ne bo nabrala cela gora papirjev na mizi. miza je bila v njegovih časih brezhibno urejena in vsekakor je delala na tem, da je bilo tako tudi zdaj. poleg tega je pričakovala sina od očetovega dobrega prijatelja. samuel galante je bil na poti in odločena je bila, da ga bo pričakala – tako kot ponavadi v svoji oprijeti poslovni obleki temne barve, ki je bila v kontrastu s svetlim slapom las, ki se je usipal po njenem hrbtu.

potem pa so ji sporočili, da je prišel. z rahlim vzdihom je zaprla eno izmed map in jo odložila, že v naslednjem trenutku pa je bil pred vrati in vstala je v pozdrav. »živijo,« se je nasmehnila v pozdrav. oče je cenil njegovega očeta in to je bilo dovolj za saoirse, da ga je sprejela brez obotavljanja. temnolasec je bil tako zelo očitno italijanski – vse od njegove obleke do njegovega naglasa je pričalo o tem. »tudi mene veseli, samuel,« je dejala in stopila bližje ter proti njemu iztegnila dlan. »kot najbrž že veš, sem saoirse o'brien. saoirse, prosim,« je nadaljevala in mu namenila še en očarljiv nasmešek. »upam, da si dobro potoval. nisem prepričana, če že imaš stanovanje ali hišo ali karkoli že… ampak v vsakem primeru lahko nekaj dni ostaneš tukaj; dobro bomo poskrbeli zate,« je rekla in mu namignila, naj se usede, medtem ko je sama zasedla svoj stol in pogled uprla vanj. vsekakor je deloval dovolj zanimivo.

tagged: sammy. smitten2

Naslov sporočila: Re: don's office: saoirse and sammy. Sre Sep 11, 2013 1:08 pm

tag, saoirse! smitten

»Oh, prosim,« je skorajda nemudoma vskočil v besedo, ko sta bili njuni dlani sklenjeni v pozdrav in ko mu je vrnila vljudnostno frazo, »kliči me Sammy.« Ni šlo samo za znak dobre volje ali karkoli takšnega, prav zares je bil vajen, da so ga ljudje klicali po vzdevku. Njegovo ime se je zdaj, po desetih letih popolne neuporabnosti, slišalo že povsem tuje. Sammy, sleherna oseba, ki ga je poznala, ga je klicala Sammy. »Ja,« je pokimal, ko je izgovorila svoje ime in se široko nasmehnil. Lahko bi ponovil zanjo, pa je dvomil, da ga bo – kljub pravkar slišanemu – znal ponoviti pravilno. »Spraševal sem se, kako se izgovori. Moj papa, tudi on ni vedel, znal je samo napisati,« je z več besedami pojasnil tisto, kar mu je ležalo na duši in lahno je skomignil z rameni. Kaj je mogel, imena, ki so imela italijansko ustreznico, Anna, Caterina, Maria, takšna imena je enostavno izgovoril in si jih res enostavno zapomnil. Dvomil je, da je imelo ime 'Saoirse' italijansko ustreznico. Sledil je navodilu in sedel na usnjen sedež nasproti njenega, da ju je zdaj ločevala velika miza, na kateri se je nahajalo nekaj papirjev s stvarmi, ki jih ni mogel ali hotel razbrati iz tolikšne daljave. Veliko dela za eno samo žensko, to je bilo gotovo. »Ne, ne, grazie mille,« je odkimal, nekoliko povzdignil dlani, ki so počivale na naslonjalih za roke, potem pa se opomnil, da pretirana gestikulacija tukaj vseeno ni v modi, in jih znova položil nazaj. »Imam najeto sobo. V hotelu. Vendar bom kupil nekaj. Hišo, najbrž.« Pogled mu je med govorom pobegnil po lepo urejeni in veliki pisarni. Celoten kompleks je bil ogromen, ta vila je delovala kot ameriška verzija tistega, kar so si lastili v Palermu. Povsem drugače oblikovana, po kapaciteti pa precej podobna. »Kje je najboljše živeti tukaj?« je nato načel, še preden bi lahko svetlolaska karkoli rekla. »Če želiš hišo, nekje v urejenem predelu.«

Naslov sporočila: Re: don's office: saoirse and sammy. Sre Sep 11, 2013 8:52 pm

njene ustnice so se ponovno ukrivile v nasmešek ob njegovih besedah. »sammy? tudi prav,« je dejala. saj ni bilo ravno bistveno, kako ga je klicala – tako ali tako ga je nameravala klicati zgolj in edino tako, kot je to želel on. spoštovala je člane svoje družine in temnolasi sammy pred njo je bil točno to – najnovejši član njene družine, ki ga je hotela lepo sprejeti. to je vedno počela – to jo je naučil že oče. »moj oče je vsekakor zelo spoštoval in cenil tvojega, sammy,« je pripomnila ob omembi. dejansko je obstajalo samo nekaj ljudi, ki jih je o'brien resnično cenil – in stari galante je bil eden izmed njih. ravno to je njegovemu sinu takoj odprlo vrata do nje.

morala se je mehko nasmehniti, ko je opazila njegove geste, ki so bile tako značilne za italijane. tudi z njimi je sklepala veliko poslov in morala je priznati, da so bili zelo dobri in hkrati tudi zanimivi. imeli so svoj sistem in določene vrednote, ki se jih je naučila ceniti. in tale sammy ji je bil všeč – bil je uglajen, eleganten in na njem je bilo nekaj vsekakor očarljivega. »najboljša soseska v mestu je vsekakor forrest hills avenue. glej, pokliči tole številko,« je k sebi potegnila prazen list papirja in napisala telefonsko številko ter ime, »in povej, da iščeš hišo. ter seveda, da sem ti številko dala jaz,« se je nasmehnila in nadaljevala, še preden bi jo lahko prekinil: »prosim, dovoli mi, da to storimo zate.« morda so bili ravno zaradi tega italijani tako zelo všečni – ker so bili mirni, niso povzročali težav in ker se je bilo z njimi lahko pogovarjati. »kako je gospod galante?« se je pozanimala in vanj uprla oči. »vsekakor mu moraš sporočiti, da mu pošiljam pozdrave,« je še dodala.

tagged: sammy. smitten2

tag, saoirse! smitten

»O, ja, ja,« je nemudoma prikimal, kot da bi se šele tedaj spomnil, da bi bilo vljudno, da reče kakšno besedo o preminulem gospodu, ki je prijateljeval z njegovim očetom. »Moj papa je vedno zelo lepo govoril o njem. Veliko spoštovanje, zelo veliko.« Nasmehnil se je in prikimal, da bi dal svojim besedam večji učinek, malce je prestal, nato nadaljeval: »Rekel mi je tudi, naj osebno povem, da ti izraža sožalje.« Oče je takrat naročil, naj se tudi v njegovem imenu pojavi venec ob krsti velikega irskega voditelja, a z njegovo hčerko ni imel prav nikdar stikov. Morda se je zdaj počutil zaradi tega nekoliko neprimerno – morda je zato poslal sem sina, da preprosto poskrbi, da ni nobenih starih zamer, ker ni prišel na pogreb. Njegov oče je redko zapuščal Sicilijo, v zadnjih desetih letih je bil iz otoka dvakrat, nikdar dlje kot za dva tedna. Rad je imel svojo rodno zemljo in verjel je, da ni posla, ki ga ne bi mogel voditi iz varnega zavetja svoje pisarne. Zato je bil tudi zdaj Samuel tukaj v njegovem imenu; njegov oče ne bi zapustil Italije, pa naj je šlo še za tako veliko poslovno priložnost. »Oh,« je iztegnil roko, pogled mu je obstal na telefonski številki in pripisanem imenu. »Najlepša hvala,« se je široko nasmehnil, pomahal z listkom in ga vtaknil v žep svojega suknjiča. Vsekakor si bo priskrbel nekaj krasnega; izredno hvaležen je bil, da mu je bila gospodična pri tem pripravljena ponuditi pomoč. »Dobro, dobro,« je prikimal, ko ga je povprašala po očetu, nato pa ob njenih besedah široko odprl oči, saj je za kratek čas pozabil, kaj mu je bilo pravzaprav naročeno. Dvignil je prst, da bi opozoril nase, nemudoma vstal in iz tal dvignil kovček, ki ga je prej prinesel s seboj. Stopil je do mize in nanjo odložil kovček, ga nato odprl in se nasmejal svetlolaski. »V znak dobre volje, a,« je dejal, ko so se pred obema zalesketale papirnate vrečke, vsaka je imela nosilnost kilograma. »Heroin, a,« je objasnil, kakor da ne bi bilo povsem kristalno jasno. »Odličen,« je poznavalsko dodal in prikimal svojim besedam, čeprav ga je poskusil nekajkrat, v strahu, da bi se zasvojil z njim je zmeraj poskrbel za dovolj dolgo pavzo in za blag odmerek. »Moj papa pošilja vzorce, da se razdelijo lokalcem. Vsak mesec pošiljka desetih kilogramov. Na račun papija.« Vse, kar bi bilo večje od desetih kilogramov – kakopak – bi potrebovalo doplačilo, toda na resnost dogovora ni imel namena namigovati že ob prvem srečanju.

mehko se je nasmehnila ob njegovih besedah, ki kljub vsemu niso bile kaj novega zanjo. njen oče je bil krasen človek – takšne vrste človek, ki so ga vsi spoštovali in še leta po njegovi smrti o njem govorili samo najlepše stvari. znal je poskrbeti za posel in za ljudi, obenem pa je ohranil neko določeno mero vljudnosti in spoštovanja, zaradi katerega so vsi – od uličnih preprodajalcev do velikih dobaviteljev – imeli občutek, da so nekaj posebnega in da imajo posebno mesto pri njem. saoirse ni nikoli dvomila v to, da so ga tudi imeli. »cenim to,« je dejala ob izrečenem sožalju. celo po vsem tem času ga je pogrešala.

s pogledom je sledila njegovim kretnjam in nato njegovi celotni postavi, ko je pobral kovček in ga odprl na mizi pred njo. njene oči so poznavalsko zdrsnile po vrečkah in samo pokimala je v odziv. odličen? saj ne, da bi dvomila v njegove besede, ampak pri mafiji so vedno natanko preverili nove pošiljke in njihovo kvaliteto. sama tega ni nikoli počela – oče jo je vedno učil, da takšno delo ni bilo za vodjo in saoirse je živela po njegovih načelih. »poskrbela bom za to,« je dejala in se vzravnala. »o podrobnostih vsega skupaj pa se bova pogovorila. ampak ne zdaj; kdaj drugič. najbrž si utrujen od poti in vsega skupaj; vsekakor pa se bova kmalu slišala,« mu je namenila enega izmed svojih očarljivih nasmeškov, preden je vanj uprla vprašljiv pogled. »razen, seveda, če obstaja še kaj specifičnega, o čemer bi se rad pogovoril?« to je bila samo njen vljuden način, s katerim mu je sporočila, da je bilo sestanka konec. a spoštovanje je bilo za svetlolasko vedno na prvem mestu.

tagged: sammy. smitten2

Naslov sporočila: don's office: saoirse and sammy. Pon Sep 16, 2013 10:26 am

tag, saoirse! smitten

Široko se ji je nasmejal, očitno ponosen sam nase, ker je dosegel to, kar je bilo ob prvem srečanju vedno potrebno doseči – neko mero spoštovanja. O ja, brez problema bo deloval tukaj, bil je povsem sposoben, bil je očarljiv, znal je ljudi obrniti okrog prsta. Morda ne popolnoma, a navsezadnje je bil še mlad in prav veliko se je lahko še naučil. Prikimal ji je, kakor da bi hotel reči, da je to sožalje vsekakor nekaj samoumevnega in da se nič manj ni spodobilo, nato je sledil njenemu poznavalskemu pogledu preko vrečic. »Odlično,« je znova zadovoljno prikimal, na njegovem obrazu se je spet zarisal tisti vasezaverovan nasmešek. Spraševal se je, če je vedela; če ji je bilo nekje v podzavesti jasno, da je mogoče, da ji bo bodisi prinesel obilo denarja, moči, nadvlade.. ali pa – kar se je moralo zgoditi slej ali prej, vsekakor namreč ni bil popoln – da bo zdrsnil in jo, čeprav ne namenoma, potegnil za seboj. Ni nalašč izbiral narobnih odločitev, a kaj, ko je bil zmeraj prenagljen in nepotrpežljiv in to se je še kako pogosto zrcalilo v njegovem delu. Ko ni imel očeta, da bi za njim počistil njegov nered, ni vedel, če bo vse res teklo tako gladko, kot mu je zagotovil. Morda ga čaka huda vožnja. »Ne, ne,« je odkimal, ob čemer je naredil zamišljeno grimaso; prav zares ni vedel, o čem bi se še lahko pogovarjal s svetlolasko. Nista si bila blizu, pravkar sta se spoznala in dvomil je, da mu bo odprla svoj album z otroškimi slikami, kakor tudi on ni imel namena razpredati o zadevah osebne narave, toliko profesionalen pa je že znal biti. »Hvala,« je skomignil z rameni, preden je naredil korak ritensko proti vratom pisarne. »Se bova videla, a, se pogovorila o podrobnostih,« je znova pritrdil njenim besedam in – kakor da ne bi bilo povsem očitno – z glavo pomignil proti heroinu na mizi. »Hvala za številko,« je nato dejal in se potrepljal po žepu, kamor je spravil listek s kontaktom nekoga, ki je bil najbrž nepremičninski agent. »Se bova videla,« ji je nato poslednjič pokimal v pozdrav, nato se je obrnil, pritisnil na kljuko vrat in zapustil njeno pisarno.

-- fin