EMILY ANNA COOK

age: 20 | hometown: dartford, united kingdom | occupation: mafia member | group: irish mob | face claim: kassi smith

18.7.2013
Dobili naj bi se v zanikrnem lokalu v središču mesta. Lokal je izbrala ona in bila sem presenečena, da je predlagala tako beznico. Nisem bila točno prepričana kako izgleda, vendar mi je njen znanec povedal, da je prava lepotica. Pravzaprav sem prav od tega fanta izvedela za njeno zgodbo, za nesrečo, ki se ji je zgodila. In na mojo srečo je dvajsetletnica privolila v pogovor.
Ozračje je bilo toplo, zato sem sedla zunaj. Dolgo sem jo čakala, in skoraj že obupala, potem pa se je prikazala. Takoj sem jo prepoznala, kajti bila je lepa, lepa kot angel. Poklicala sem jo po imenu in brez besed se je vrgla na stol poleg mene ter iz torbice privlekla zavojček cigaret. Šele ko je pokadila prvo cigareto je spregovorila: »Oprostite, ampak zakaj ste se v resnici želeli dobiti z mano?« Začudeno sem jo pogledala, kajti po telefonu sem ji povedala, da me izredno zanima njena zgodba. Isto sem ji ponovila tudi sedaj. Pokimala je, natakarici naročila belo kavo in prižgala novo cigareto. »Ampak zgodbe ne boste nikjer objavili, kajne?« Pritrdila sem ji in ji ponovno povedala, da me samo zanimajo odbite življenjske zgodbe, kot je njena. Rahlo se je nasmehnila, srknila malo kave in začela pripovedovati: »Torej rodila sem se 8.5.1993, kot prvi otrok mladima staršema. O njima ne bom izgubljala preveč besed. Mama je bila po poklicu striptizeta, ki je pogosto tudi spala s svojim šefom, oče pa pijanec, ki je ves denar zagonil za svojo najljubšo žensko – vodko. Živeli smo Dartfordu, v enosobnem stanovanjskem kompleksu. Tri leta pozneje se je naši revni in brezupni družinici pridružil James. Bil je srčkan in res sva se odlično razumela. Samo za tega malega fantka sem živela. Bila sem grozno nesrečen otrok. Najbrž zaradi bede v družini…«
Ni nadaljevala, popolnoma se je zamislila. Tako sem dobila priložnost, da jo bolje pogledam. Na roki je imela ostanek črne barve, pozneje sem izvedela, da je v prostem času rada slikala in fotografirala. Ni bila pretirano naličena, le rahlo je poudarila svoje oči. Bila je ena tistih deklet, ki se ne rabijo prav nič truditi za svoj videz, pa so vseeno neizmerno lepe. Opazila sem, da se ji roke rahlo tresejo, kar sem takoj pripisala odvisnosti in sploh se nisem zmotila. Že od nesreče kadi, kmalu po enajstem letu pa je podlegla tudi marihuani, kokainu in ostalim drogam. Opazila sem, da so se ji v očeh nabrale solze in odkimala je: »Za danes bo dovolj. Jutri se lahko oglasiš pri meni.« Na listek mi je napisala naslov, vstala in brez besed odšla. Bila sem presunjena. Vedla se je tako čudaško, tako neprimerno za njen videz in njeno starost. Govorila je malo, kadila je veliko in več kot očitno je bilo, da jo je nesreča zaznamovala do konca življenja. Koga pa ne bi?

19.7.2013
Zmenjeni sva bili ob osmih zvečer. Dve uri kasneje sem še vedno sedela na pragu njene stolpnice. Ko sem jo poklicala je obljubila, da je na poti in naj jo počakam. Baje je šla samo po 'robo'. Nekaj minut čez deseto je privihrala do vrat stolpnice, mimo mene, kot da me ni. Vrata je hitro odprla in stekla po stopnicah navzgor. Stekla sem za njo in zavpila njeno ime. Šele takrat se je ustavila. Izgovorila se je, da me ni prepoznala, čeprav nisem bila prepričana, da ji lahko verjamem. Peljala me je v svoje stanovanje v peto nadstropje in mi ga zelo površno razkazala. Imela je malo kuhinjo, v kateri ni bilo sledu o kakršni koli hrani. Na pultu so ležale velike vreče polne marihuane in majhna tehtnica. Šele takrat sem se zavedala, da najverjetneje preprodaja droge. In ponovno se nisem zmotila. Kot osemnajstletnica je postala članica mafije, samo zaradi lažjega dostopa do drog, občasno pa je tudi preprodajala. Kopalnice mi ni pokazala, a predvidevala sem, da jo je imela. Posedla me je na kavč v dnevni sobi, na katerem je sama tudi spala. Televizije ni imela, in nikjer ni ležala nobena osebna stvar, razen nekaj oblek v kotih, in nekaj slikarskih platen za zaveso. Opazila sem tri fotografije, ki jih je
imela prilepljene na zidu poleg okna. Na prvi fotografiji sta bila deček in deklica, ki sta se objemala, kot da si nikoli ne želita narazen. Rjavolaska mi je pojasnila, da sta to ona in njen brat James na božični dan, pol leta pred nesrečo. Pokazala je na naslednjo fotografijo, kjer je bila ona v objemu nekega lepega mladeniča. Izgledala je izredno srečna. »To je moj res dober prijatelj. Bil je edini, ki me je imel res rad. Dokler mu nisem dovolila, da me pofuka. Veš, bila sem ena redkih deklet, ki mu ni takoj dala. Ampak pred kratkim je prišla noč, ko sem bila preveč pijana in zadrogirana, da bi me skrbelo za najino prijateljstvo. Tisto noč sem zanosila. Od takrat me sovraži.«
Ozrla sem se okoli po sobi, ker sem mislila, da sem zgrešila kakšnega spečega dojenčka.  Pogledala sem njo, in na njej ni bilo znakov nosečnosti. Odkimala je, in mi pojasnila, da so droge ubile zarodek – spontani splav. A fantu tega še vedno ni povedala. Na tretji fotografiji pa je bil samo bazen in takoj je nadaljevala zgodbo o nesreči.
»Tisti dan je bilo zelo vroče. Pravzaprav se je zgodilo 18. julija, včeraj je bila obletnica od nesreče. Zato sem še toliko težje govorila o tem.« Pokazala je na fotografijo bazena in si obrisala solzo, ki ji je spolzela po licu. »Bazen je bil od naših sosedov. V Angliji. Prijazna soseda je vedela kako je v naši družini hudo, zato je bila do naju vedno zelo dobra. Dovolila nama je da se ohladiva v bazenu in James je prvi skočil noter. Takoj sem mu sledila. Upam, da razumeš, da nisem mislila na posledice… Kaj vse se lahko zgodi. Bila sem stara samo enajst let. Moj brat pa jih je imel le osem, tudi on ni posumil, da bi se lahko zgodilo kaj slabega. Ves čas se je pretvarjal, da se utaplja. Zato nisem mogla vedeti, kdaj se bo zares zgodilo…«
Vzela si je daljši premor in nisem ji branila. Prižgala si je cigareto, po licih pa so ji lile solze. Nisem je obsojala. Vstala sem, in stopila do tistih platen, ki sem jih opazila že prej. Slike so bile tako temačne. Na njih so bili večinoma samo mrtvi ljudje. Začutila sem tesnobo v prsih, ker sem se šele takrat zavedala, da nimam niti najmanjše ideje kako je njej pri srcu. Kasneje mi je pokazala še nekaj fotografij, ki jih je posnela ona, in vse so bile izredno mrakobne. Anoreksična dekleta, mrtve živali, raztreseni tableti, cigarete, droge, prerezana zapestja, kri, kri, kri. To so bili njeni glavni motivi.
Ko se je končno ponovno zbrala je končala svojo zgodbo: »Ampak moja ideja je bila, da ga potunkam. In nekajkrat me je tudi on. Še vedno se je ves čas pretvarjal, da mu vsakič ko je pod vodo zmanjkuje zraka. Jaz pa sem ga samo še bolj tiščala pod vodo, dokler nisem v rokah imela zgolj truplo utopljenega dečka, ki sem ga tako neizmerno ljubila.«
Potem je samo sedela in zrla v prazno. Ni jokala. In ni več spregovorila. Tisti večer sem se poslovila od nje, a ona se ni od mene, čeprav sem vedela, da me ne namerava nikoli več videti. Kajti Emily Cook se od nesreče nikoli ne poslavlja. Ni se uspela posloviti od svoje najdražje osebe na svetu, zakaj bi se torej od drugih?

BEHIND THE MASK