število prispevkov : 532 cash : 956 street reputation : 286 tvoja starost : 29 starost lika : 32 group : wallace mafia member kraj rojstva : albania
Naslov sporočila: graffiti wall Čet Jul 11, 2013 6:53 am
maxine chase
število prispevkov : 165 cash : 333 street reputation : 89 tvoja starost : 35 starost lika : 25 kraj rojstva : havana, cuba
Naslov sporočila: Re: graffiti wall Pet Sep 27, 2013 5:22 pm
nathan & cay
ni je opazil, ne še. preveč zavarovan je bil v tisti svoj telefon v katerega je zijal že od kar se je odlepila od zidu policijske postaje in mu sledila čez mesto. v svojih nevpadljivih oblačilih in s čepico na glavi, je bila dovolj neopazna, da je nihče ni imel posebno za mar, ko je brezbrižno hodila nekaj metrov za njim. nad njim je bila skorajda razočarana - pa takšen policijski čut za opazovanost. ob kakem drugem primeru in drugačni situaciji, kjer ne bi bila prekleto razkurjena nanj, bi bilo nedvomno patetično omenjati na glas, da je čez mesto sledi svojemu bivšemu možu kakor ljubosumna nekdanja žena, ki jo zanima s katerim mlajšim modelom jo je zamenjal njen mož. da, res je bila nekdanja, daleč pa od ljubosumne ženkice. niti slučajno je ni zanimalo kdo mu greje posteljo in s kom se videva, se jo je pa presneto zadevalo, če je kaj mešetaril z njeno policijsko kartoteko. ni se imel pravice vtikati in ni imel pravice brisati njenih prekrškov, ki so se tam znašli po pridružitvi v tolpo in kasneje k mafiji. nobene pravice ni imel brskati po njenem življenju, sploh ne več sedaj. vzeti si pravico zakaj takšnega, si je že zdavnaj zapravil čisto po svoji krivdi. in od takrat sta le malokrat še našla skupni jezik.
in razjarjena kot je bila se mu je sedaj obesila na pete ter samo čakala na primeren trenutek, da mu pove svoje. mesto je po dveh letih poznala že kot lasten žep in kmalu se ji je ponudila priložnost umika v stransko ulico, ne da bi v prepir vpletla še celo mesto. neopazno se mu je iz nekaj metrov razdalje približala zgolj za dlan stran, ko ga je potisnila v eno izmed manj obljudenih uličic. preden bi se lahko obranil ali sploh reagiral na njen napad, je že bil potisnjen ob popisan zid z grafiti in na vratu lahko občutil njeno podlahet, s katero mu je tiščala na sapnik. stisnila ga je ob zid in nikamor trenutno ni mogel uiti. cay pa je bila preveč izurjena, da bi mu to po svoji volji dopustila. "živjo nekdanji možek," se je ponorčevala, toda glas je bil poln posmeha in pogled neznosno leden. "za koga vraga se imaš in kako si še drzneš vtikati v moje življenje. mešetariti po moji kartoteki," je besno izpljunila srčiko njene brezmejne jeze.
robert hunter
število prispevkov : 132 cash : 229 street reputation : 75 tvoja starost : 31 starost lika : 25 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
Naslov sporočila: Re: graffiti wall Sob Sep 28, 2013 11:18 am
tag; cay
v bistvu je že ves čas jasno vedel da mu je za petami, le vztrajno je gledal v telefon, da ga preprosto ne bi premamila skušnjava ter bi se obrnil v želji, da opazi njeno pojavo. moral je sicer priznati, da se je z odpravo prekleto potrudila in če ne bi eden od policistov že v službi omenil, da je neko neznano dekle pred stavbo, vsega skupaj najbrž zares ne bi opazil. vendar očitno pač ni imela sreče kar se tega tiče. kljub temu, pa se ni posebej obremenjeval z njeno pojavo, preprosto ji je hotel prepustiti vse skupaj, da vidi kakšno zabavo presenečenja mu je pripravila tokrat – preprosto sploh ni dvomil v dejstvo, da ga bo zopet obtoževala bog ve katere stvari, za katero po možnosti niti kriv ni ali pa bo zopet prišla s kakšno zgodbico, kot je bila tista o izgubi spomina. domišljijo je imela bujno, to je moral priznati. pa čeprav je tu in tam pomislil, da govori resnico, je na koncu vedno samega sebe prepričal, da temu ne more biti tako, da je bila preprosto dovolj pretkana, da si je to izmislila. bilo mu je tudi jasno, da si je ni zares povsem zbil iz glave, vendar o tem ni imel namena razmišljati, nikakor. kot je predvideval, je počakala do primernega trenutka, predno ga je potisnila v neko stransko, temno ulico in v tistem trenutku iskreno, se mu niti ni dalo upirati. ne še. pustil ji je prednost, da ga je pribila ob steno ter se ob njenem pozdravu zasmejal. »če to ni moja predraga bivša žena,…« je zamrmral, še vedno z nasmehom na obrazu ter za hip odmaknil pogled iz njenih oči, nato ga pa zopet vrnil. »ki očitno ne more dolgo časa preživeti brez moje prisotnosti, kajne?« je dodal ter še vedno obdržal nasmešek na obrazu, ki pa je izginil ob njenih nadaljnjih besedah. za nekaj trenutkov preprosto ni rekel nič. le obdržal je svoj pogled na njenem obrazu, nato pa izkoristil njeno jezo za to, da se je rešil njenega prijema – morala bi biti povsem skoncentrirana in ne vmešavati jeze. prav tako pa glede na njegove izkušnje v vsem tem, ga drobceno bitje kot je bila ona, ni mogla ravno imeti v pesti. »mislim, da nisem ravno dolžan polagati račune s teboj. in kolikor vem – nisem edini, s katerim imaš zveze na policiji ali pač? res ne vidim razloga, zakaj bi jaz hotel izbrisati tvoja umazana dela. veš, že dolgo mi ni več mar zate, catherine. ali cay. ali kdorkoli pač že si. in to… je povsem tvoja stvar kaj delaš. ampak kakorkoli – kdo to počne, bo že dobil primerno kazen« se je zlagal, brez kančka obžalovanja in brez bilo kakšnih znakov, da v bistvu gre za laganje. preprosto je le gledal vanjo z pošteno hladnim izrazom na obrazu in to je bilo vse. zakaj je to počel, je bila povsem njegova stvar.
billie winston
število prispevkov : 116 cash : 241 street reputation : 85 tvoja starost : 31 starost lika : 27 group : locals kraj rojstva : newport, tennessee
Naslov sporočila: Re: graffiti wall Ned Sep 29, 2013 9:34 pm
tag, matias the babe
Ura je morala biti okrog pol šeste zjutraj in spet sta se znašla na rednem mestu ob približno rednem času. Hrbet, pokrit s kratko motoristično jaknico, ki jo je primerno grela ob nekoliko nižjih nočnih temperaturah, je pritiskala na steno, njen obraz je bil obrnjen proti njemu in na njenih ustnicah je znova počival presenetljivo miren nasmešek. Ni bila pretirano zaupljiv tip človeka in če je znala vsaj nekaj razbrati iz njega, bi lahko zlahka rekla, da to tudi Matias ni bil. In vendarle sta nekako pristala skupaj ob najbolj nemogočih urah in se pogovarjala o najbolj naključnih stvareh.. in ob tem je iskreno uživala. Že dolgo se ni z nikomer počutila tako zelo sproščeno. Kar bi, toliko ji je bilo jasno, lahko pripeljalo do nove krste nekoga, ki bi ga potencialno lahko vzljubila, a držati distanco pri nekom, ki ji je bolj ali manj konstantno risal nasmešek na obraz je bilo skorajda nemogoče. Steklenico malega piva, jo je odnesla s seboj, ko je zaklenil, je prislonila k ustnicam, da si je osvežila suho grlo. Ni bila ravno pijana, je bila pa zagotovo precej utrujena.. in istočasno niti po najmanjšem slučaju ni želela oditi. Všeč ji je bilo tukaj. Rade volje bi čim dlje ostala tukaj z njim. »Mislim, da si izredno prijeten človek, Matias,« je zamrmrala po krajšem premoru od pogovora, ki sta si ga vzela za to, da sta se za nekaj trenutkov oba izgubila v lastnih mislih. »Večina ljudi, ki sem jih spoznala tukaj, je precej zagrenjenih,« je govorila dalje in rahlo skomignila z rameni, ko ji je pogled znova ušel k njemu. »Ti pa si natakar, ki do šestih zjutraj preživlja čas s svojimi strankami, pa ti nekako vseeno uspe ostati nasmejan.« Široko se mu je nasmehnila še sama, kakor da bi želela s tem samo podkrepiti svoje veselje nad tem, da je končno našla nekoga, s katerim se lahko pogovarja. »Hvala,« je nato dodala tišje. Hvala, ker je bil z njo, hvala, ker ji je pokazal, da vendarle lahko najde prijetne ljudi, če dovolj dolgo išče, hvala, ker je govoril z njo in jo spravljal v boljšo voljo, hvala, ker ji je na nek nenavaden način dajal čutiti, da je posebna, pa čeprav o tem nikoli ni rekel ničesar.
maxine chase
število prispevkov : 165 cash : 333 street reputation : 89 tvoja starost : 35 starost lika : 25 kraj rojstva : havana, cuba
Naslov sporočila: Re: graffiti wall Ned Sep 29, 2013 10:16 pm
nathan & cay
videla ga ni že precej časa in tudi sedaj bi brez slabe vesti živela dalje, če se še nekaj časa ne bi. s svojim okrnjenim spominom, se dolgo časa ni spomnila kdo je oseba na poročni sliki poleg nje, katero je našla med stvarmi. album je pozabljeno ležal v eni izmed škatel skupaj z drugimi drobnarijami, ko se je selila ven iz stanovanja v new yorku. osebi na fotografijah sta se srečno smejali naravnost v fotografski objektiv, njej pa sta se ženin in nevesta zdela popolna neznanca, četudi je bila temnolaska v beli obleki pravzaprav ona. že sama sebi je bila tujka, kako ji ne bi bil tujec njen mož - oziroma je takrat bil že bivši. včasih se je spraševala kaj jima je šlo po zlu, ko se še ni spominjala in ko se naposled je, bi raje še naprej ostala v temi in ničesar vedela. ni bilo mnogo lepih spominov, a je z njimi v kompletu bilo toliko več jeze, bolečine. toda pandorina skrinjica je bila odprta in ko je enkrat vedela, ni mogla več nazaj. bilo je že zdavnaj prepozno. in sedaj je stala v tej uličici ter imela svoje telo pritisnjeno tesno ob njegovega, ko ga je ujela medse in steno za seboj. "tudi čez deset let bi bilo še vedno prezgodaj. bolje bi bilo, da se nikoli ne bi spomnila," je preveč stvarno, s podtonom grenkobe tiho izrekla vanj, da bi bilo podvomiti v njene besede. tista njegova obtožba, da laže o spominu, je od vseh njegovih dejanj še najbolj bolela - pravzaprav je bolela še danes. kaj takšnega je lahko prišlo zgolj iz ust nekoga, ki mu ni bilo potrebno preživeti njene kalvarije. v ogledalu zreti v svoj novi odsev in ga ne poznati. si ogledovati brazgotine in ne vedeti kdaj so nastale, le preprosto bile so tam. zaradi vsega tega ga je sovražila - in ker se je še danes vtikal v njeno življenje, posebno po tistem ko je odkorakal proč. nobene pravice ni več imel. ob trenutku nepozornosti, se je izvil iz njenega prijema, toda ni minila trenutek, ko je bil nazaj stisnjen ob zid. le da je podlahti dodala še koleno k njegovemu mednožju in nikakor se ga ni bala uporabiti. "tudi meni se ne sanja, kaj natačno bi ti imel od tega. ampak prenehaj s tem in ne igraj nekega mojega rešitelja," je trdo izrekla in par temnih oči se ji je v jezi zabliskal. "za igranje nekakšnega junaka je že zdavnaj prepozno. ko bi te recimo potrebovala si me raje obtožil laži in kot majhen otrok užaljeno odvihral. sam si odkorakal proč in me kot poškodovano robo pustil za sabo!" je zasikala vanj s prizadetim tonom in mu ni dovolila nobenega premika. šel bo takrat, ko se bo ona odločila. enkrat za vselej je hotela opraviti z njim - in sedaj je imela tudi pravi razlog. "poleg tega pa, ne laži. vedno sem te znala prebrati in ugotoviti kdaj lažeš. vedno si me pogledal v oči in se zlagal brez slabe vesti, kot ko si me prevaral in tako kot sedaj," je hladno rekla, ko se je dvignila bližje k njegovemu obrazu. "morda sem vmes pozabila, toda sedaj se spominjam vsega. zato mi prihrani s svojimi umazanimi igricami."
robert hunter
število prispevkov : 132 cash : 229 street reputation : 75 tvoja starost : 31 starost lika : 25 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
»morda bi morala komu drugemu prodajati zgodbico z izgubljenim spominom catherine, ne meni« je zamrmral s popolnoma ravnodušnim tonom, ob tem pa ni odmaknil pogleda od njenih oči. imel je preveliko samo kontrolo, da bi pustil, da se njegov glas kakorkoli spremeni – na bolj hladno, jezno ali kakorkoli. za razliko od nje, je preprosto uporabil tisti monotoni glas ter brez da bi trenil zrl v njene oči. v vseh teh letih mu je le uspelo doseči to, ne glede na to, kaj se je v tistem trenutku dogajalo v njem samem. tokrat ni imel več volje, da bi se izvijal iz njenega prijema – če bi se hotel bi se je lahko zdavnaj znebil in odkorakal stran. vendar očitno ji je moral v tem trenutku prepustiti to veselje. »ne bi tu ravno uporabil besedo rešitelj. sploh ne tvoj,« je zamrmral, zopet z enakim tonom kakor prej ter zopet ni umaknil očesnega kontakta. včasih je bolj bolela čista ignoranca ter ne kazanje čustev, kakor pa v bistvu, da bi sedaj izbruhnilo vse, kar je v bistvu bilo v njem. »oh seveda si me potrebovala, ja. naj premislim, zakaj sem točno odšel? čakal sem vsak preklet dan ob tebi, da si se zbudila, čakal, da se ti opravičim za vse in da te prosim za novo priložnost. in kaj si ti naredila? nič. popolnoma nič. prišla na dan z zgodbo o izgubi spomina, da se ti ne sanja kdo sem in da je morda bolje, da odidem. in kaj prekleto si pričakovala? da bom te po tem moledoval, da me ne naganjaj? da bi vse vzel resno, sploh po tem, kakšen konec sva imela? prekleto ne, catherine, tega nisi imela pravice pričakovati od mene. in… nikoli nisi bila poškodovana roba, catherine, le…« je zopet spustil glas nekje na koncu, medtem ko ga je nekje vmes povsem nenamerno zvišal. ni hotel govoriti z njo s tem tonom, v bistvu ji sploh ni hotel pokazati, da mu je mar. bilo kako mar. vendar v tistem prekletem trenutku je naredil ravno tisto. ob spoznanju na to je sklonil glavo. »pozabi na to, kar sem ti rekel prej« je zamrmral, ob njenih naslednjih besedah pa zopet dvignil pogled in si zopet nadel isto ravnodušno masko kakor prej. vendar pa, kljub temu, se ni mogel upreti, da se mu ob njenih naslednjih besedah ne bi zarisal nasmešek na obraz. »oh, jaz sem te prevaral? osveži tudi ta spomin. ne vem, če sem bil jaz zares prvi, ki je s tem začel« je dejal ter pogled prikoval na njene oči, ne da bi trenil, ko se mu je z obrazom približala. »oh spomnila si se? vesel sem zate. in kar se umazanih igric tiče… mislim, da tukaj nisi nič slabša od mene, tako da, škoda debate kar se tega tiče.«
maxine chase
število prispevkov : 165 cash : 333 street reputation : 89 tvoja starost : 35 starost lika : 25 kraj rojstva : havana, cuba
Naslov sporočila: Re: graffiti wall Tor Okt 01, 2013 2:45 pm
nathan & cay
"prekleto, nehaj me že klicati s tistim imenom!" je vzrojila, ko jo je ponovno poklical catherine. zakaj si v svojo neumno betico ni mogel vbiti, da ni več ženska, ki jo je poznal nekoč. je bilo res neizmerno težko razumeti, da je izgubila tisti del sebe in da ga pač nikoli več ne bo nazaj? ni si želela tri leta nazaj take prihodnosti zase, a sedaj jo je pač morala živeti kakor je mogla in znala. drugega ji preostalo ni. on pa je seveda mislil, da je lagala in se domislila presneto dobrega načrta, kako ga za vekomaj pahniti iz svojega življenja. bog, kako bi le vedel... vedel, da bi mu z veseljem ustregla. mnogo raje bi skupaj spravila izprijen načrt, kot v eni noči izgubiti vse. družino, kariero in sebe. ostale so ji samo razbiti koščki in nazaj jih ni mogla več zalepiti. njegov ravnodušen ton ji je šel prekleto na živce, toda ni mu hotela dati zadoščenja in svoje nejevolje pokazati njemu. predobro je poznala to njegovo igrico in v njej ne bo sodelovala. in ob njegovih izrečenih besedah ga je zasovražila še bolj, če je bilo to sploh še mogoče. zasovražila celotno prekleto in brezizhodno situacijo. "kako za vraga si lahko tak preklet kreten? s tem kar sedaj govoriš, samo potrjuješ kako ničesar ne veš o meni - sploh me ne poznaš. zakaj natančno bi se izmislila? ker bi bilo kaj - lažje?" je prhnila, medtem ko je strmela vanj z razbesnjeno nejevero. "dobro veš, da nisem nikoli šla po liniji najmanjšega odpora. in pizda, prav nič lažje ni bilo!" mu je zakričala v glavo in se hkrati odmaknila proč, kakor da se je opekla. "veš kako čudovito se je zbuditi v bolnici, ti pa ne veš zakaj si tam. še lepše je izvedeti, da si izgubil starše, ti pa si bil zraven in se ne spomniš! da ne omenjam, da je ob tvoji postelji temnolasec, v katerega zijaš kot da so mu zrasli rogovi, ker je menda tvoj mož, bivši ali ne. zato samo nehaj!" ji je sapa pojenjala, z njo pa tudi njen glas, ki je iz kričanja se spreminjal vse bolj skrhanega, kot da bo pravkar zajokala. "in če bi ti res hotel začeti znova, te moja domnevna zgodbica o izgubi spomina ne bi ustavila. samo dokazal si, kako malo ti je bilo do mene oziroma da ti sploh ni bilo. lažje je bilo odkorakati in me pustiti tam. zato mi prosim prihrani, da me nisi kot poškodovan predmet pustil za sabo. zate tako ali tako nisem bila nikoli dovolj dobra." njen glas je bil čisto stvaren in vedela je, da ima prav. zanj je bila vedno premalo - premalo policistke, premalo žene, premalo privlačna. s svojo osebnostjo in telesom mu nikoli ni zadoščala, nikoli. te trenutki slabosti so ji parali živce, kajti v njej je le bilo precej perfekionista in niti slučajno ni videla satisfakcije v osebnem zlomu. navsezadnje pa je bila zgolj človek in ne božanstvo. čutila je, kako se ji v glavi razrašča glavobol in morala je stran, preden bo glavobol postal ena tistih migren, ki so jo mučile po nesreči zaradi razburjenja. ritensko se je umaknila še za korak, med njima vzpostavljala hladno razdaljo. "v redu, naj bo kot praviš. o meni so začele krožiti govorice, da se pečam z drugimi. ti si mene našel z neznano brhko blondinko v najini postelji in ne obratno." njena tesnoba je poskočila za nekaj stopenj po rihterjevi lestvici, ko se je spominjala dogodkov iz njunega neznosnega zakona. "ja, še mnogo hujša sem od tebe, zato predvidevam da se ti ne bo težko držati stran."
robert hunter
število prispevkov : 132 cash : 229 street reputation : 75 tvoja starost : 31 starost lika : 25 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
Naslov sporočila: Re: graffiti wall Tor Okt 01, 2013 5:08 pm
tag; cay this is totally too long, sorry for that. >.<
nič ni dejal ob njenih besedah, naj jo ne kliče po njenem starem imenu, preprosto je raje ostal tiho. ker je bilo preprosto toliko lažje in ker ni želel debatirati o tem, da bo ne glede na to, kaj se je zgodilo in kaj se bo zgodilo, zanj preprosto catherine. ob njenih besedah je pustil, da je za trenutek padla tišina med njiju in se za razliko od nje, vanjo zazrl z povsem ravnodušnim pogledom. »ker bi me tako najlažje odgnala stran, preprosto« je zamrmral ob njenih besedah ter skomignil z rameni. »in iskreno, glede na najin kratek čas, ko sva bila poročena, bi res težko rekla, da se ravno poznava« je zamrmral ob njenih besedah ter narahlo odkimal z glavo. iskreno sta bila mlada ter predvsem neumna, ki vsega skupaj nista mogla videti iz pravega vidika. še sedaj ni točno razumel, zakaj ji je pred toliko leti predlagal zakon, ko pa je bilo jasno, kakšen je konec. seveda, ker je takrat domnevno imel oči le zanjo, vendar konec je pokazal, kako zelo sta se motila. »kako da ne? odgnala bi me od sebe. odgnala si me od sebe. in kolikor vem, je to ravno tisto, kar hočeš kajne? da me nikoli več ne vidiš. res ne vem, zakaj je potem celotna stvar problem. v bistvu, bi si toliko tega prihranila, če bi preprosto rekla, da si me izigrala, se ti ne zdi?« je dejal ter skomignil z rameni. čisto preprosto, res mu ni bilo jasno zakaj točno se je trudila okoli tega ali se jezila nanj, da bi videl resnico – tako ali tako je bila njena edina želja domnevno to, da je čim dlje od nje. že je hotel nekaj spregovoriti, ko je začela govoriti, vendar iz njega ni prišel noben glas, preprosto je umolknil ter pustil, da je pvoedala do konca, vsaj začetek, ob katerim je za hip sklonil glavo. »catherine, jaz…« je začel, še vedno malce pod vplivom njenih besed, nato pa odkimal z glavo, kakor da bi se hotel popraviti, ker je zopet izgovoril to ime. »le spoštoval sem tvojo željo, da naj odidem, to je vse« je skomignil z rameni ob njenih besedah. »in prekleto, ne moreš pričakovati, da po vsem, kaj se je zgodilo v najinem zakonu, da bi to preprosto sprejel in rekel, da najbrž govoriš resnico ter se vrnil k tebi in te na kolenih prosil, da me vzameš nazaj. sama veš, da nisem tak in ko si rekla, da naj odidem… sem odšel. in glede scenarija, ki sem ga imel v glavi, me ne moreš kriviti. sploh glede na tu, da si mi ob najinem zadnjem srečanju, dejala, da me nočeš nikoli več videti – in ne na ta način, kot to govoriš sedaj« je dejal ter ob tem sklonil pogled, njegov glas pa je bil proti koncu vse tišji, kakor vedno, ko je govoril o spominih, ki ni hotel, da še kdaj pridejo v njegove misli, ker se je vedno bal, da bodo tam ostali ter zopet vplivali na njegovo mišljenje, na njegova dejanska čustva. »tisti del je bil le pika na i, cahte… cay. sploh po najinem zadnjem pogovoru. bila je moja zadnja priložnost in tistega, kar si rekla, sem se nameraval držati. in sem se. le da me je malce preveč zlomilo in posledično, nisem bil sposoben verjeti v tvoje besede, ker kot sem rekel, po najinem razhodu… je bilo pričakovati tudi kaj takega« je zamrmral ter zopet zavzdihnil. niti sanjalo se ji ni, kako zelo ga je mučil tale pogovor. ob njenih besedah je naveličano zavil z očmi ter tokrat bil on tisti, ki jo je pritisnil ob steno ter se še sam naslonil nanjo in ji z rokami tako zaprl pot k izhodu. »in ni stvar o tem, da nisi bila dovolj dobra. bila si… predobra. in zaradi tega se je vse skupaj začelo. zaradi mojega občutka, da si ne zaslužim vsega skupaj, da si ne zaslužim tebe, ker…« je dejal ter za hip utihnil, ko se mu je pred očmi prikazal prizor, ki ga je naredil slabega – ubil je človeka. čeprav je šlo za posiljevalca njegove sestre, vseeno včasih ni mogel mimo tega, da si je vzel pravico, da odloča o tem ali si tista gnid zasluži življenje ali ne. in ravno to, ga je na trenutke grizlo in glede na to, da se je zakon z cay začel kmalu po tistem je bilo vse skupaj le še toliko huje, poleg trenutka, da sta vse skupaj seveda začela prekleto prehitro, vendar vseeno, še vedno bi se dalo urediti, če ne bi bilo tistega. »- ker nisem vedno počel prave stvari. in včasih me je to grizlo, včasih sem zato dobil občutek, da se te preprosto ne zaslužim z vsem skupaj, kar je prihajalo. in zato… zato se je začelo kar se je. zaradi dejstva, da sva bila kot prvo premlada in kot drugo, zaradi krivde v preteklosti, ki me je takrat razjedala in opominjala na to, da si preprosto ne zaslužim biti srečen. in potem ja, tiste govorice, so bile iskra, ki je zanetila ogenj. zato so se začele preklete afere z drugimi ženskami in zato,… je na koncu vse propadlo« je zaključil ter se ob tem v hipu odmaknil od nje. imel je občutek, da je prekleta napaka, da ji je vse skupaj povedal, vendar hkrati, bilo je kakor da mu je padel kamen iz srca. ob njenih zadnjih besedah so se njegove ustnice ukrivile v nasmešek. »tega se predobro zavedam. in če bi se tega zavedal tudi tisti, ki bi dobil tvojo kartoteko v roke… hja, ne najlažja situacija.«