ZARA ELEANOR JEWELL

age: 22 | hometown: new york, usa | occupation: police officer | group: police | face claim: anne marie van dijk

»in vi ste… gospodična jewell, kajne? kolikor vidim, ste pred kratkim zaključili fakulteto, torej delovnih izkušenj nimate. kaj pa vas je privleklo sploh na policijo? ne delujete kakor dekle, ki bi spadalo v te vrste. mislim, da ne bo narobe za razumeti – izgledate bolj za na… modno stezo, kakor sem.«

v redu je, slišala sem takšne podobne komentarje, tudi da sem premajhna, presuhcena za policijsko delo, navsezadnje merim le slabih sto oseminpetdeset v višino, medtem ko imam kil nekaj čez štirideset, vendar kjer je želja je tudi pot, kajne? odraščala sem v še eni izmed tistih družin, kjer starši preprosto ne vedo, kako skrbeti za otroke, nakopljejo pa si jih na grbo lepo število. bilo nas je šest otrok, očeta ni bilo nikoli doma, tako da sploh ne vem, če bi si bila sposobna priklicati njegovo podobo v spomin in mama… hja, ona nas je na začetku še nekako spravljala v red ter vzgajala, vendar potem je nekako obupala. bila sem najmlajša izmed vseh, tako da se njenega dobrega dela, ko je vzgajala vse nas že komaj spomnim. spomnim pa se, da je pobudo nato prevzel najstarejši brat. in čeprav se marsikdo od naših ni strinjal, sem bila jaz tako ali tako premajhna, da bi razumela in iskreno, imela sem ga dovolj rada, morda celo najraje od vseh bratov in sester in morda sem ga zato vedno poslušala in gledala z neko iskrico v očeh. in če vam iskreno povem, še dan danes sem mu hvaležna za vse, kar je storil takrat zame, da me je vzgojil v takšno osebo kot sem danes,  ki se zaveda kakšen je svet tam zunaj. najine poti so se sicer ločile, zaradi komplikacij v njegovem delu, vendar ne glede na to, kaj se je zgodilo, sem se odločila iti po njegovih stopnicah – in danes sem tu. s končano policijsko akademijo, v filadelfiji, v želji, da zopet najdem njega.

»vidim, da ste precej močna oseba gospodična jewell, o tem sploh ne dvomim, glede na to, kaj ste mi sedaj zaupali. prav tako ne morem mimo odločnosti in smaozavesti v vašem glasu, definitivno ste nekdo, ki ve kaj hoče, kajne?«

ja, najbrž bi lahko rekli temu tako. ne dovolim vsakemu, da mi pride blizu. pa ne zato, ker bi bila kakorkoli vzvišena oseba ali kaj podobnega, saj veste sami, da imam komaj kaj pod palcem in res ni veliko stvari, s katerim bi se lahko ponašala. vendar imam malce slabo zaupanje v ljudi in zato preprosto tu in tam delujem kakor malce vzvišena, vendar res, nisem takšna. včasih me prime celo tista naivnost. seveda, kako da ne, imam dvaindvajset let in ne glede na to, kako zatrjujem, da sem vse izkusila, da vem, da nikomur ni za zaupati, dokler ga ne spoznaš, pa čeprav ga nikoli najbrž zares ne poznaš, vseeno kdaj nasedem komu. in zaradi tega se sovražim nič kolikokrat. vendar kaj morem, taka sem. na videz samozavestna, z ostrim jezikom, dekle, ki ve kaj hoče, vendar nekje globoko v sebi, še vedno deklica, ki ne ve kaj naj z življenjem.

»moram reči, da ste zanimiva oseba. kaj pa družina, jo imate? in mislim, da bo to tudi zadnje, kar imam za vprašati.«

družina? mislim, da sem to pojasnila že v prvem delu. oh, če sem si jo ustvarila? bog ne daj, saj imam komaj dvaindvajset let, še sama ne vem, kaj bo z mano jutri, kaj šele, da bi si našla nekoga in se ustalila, nikakor. v bistvu nimam fanta, sploh. ljubezen ni zame, tako da o tem področju sploh škoda debatirati. kariera je prvo, potem družina in ljubezen… ni prostora za to.

BEHIND THE MASK