benches

Naslov sporočila: benches Sob Avg 10, 2013 2:54 pm

tag; madelyn , love.

ni vedel kam naj sam s sabo. posebne naloge ni imel in stanovanje ga je dušilo. potreboval je svež zrak, a predvsem ni vedel niti kam naj gre niti kaj naj počne. navsezadnje se je odločil vseeno za odhod ven in s svojimi ne načrtovanimi koraki usmeril svoj cilj v neznano. druge ni imel in tudi družbe ne s katero bi odšel ven. nekako se je po prihodu iz zapora osredotočil na mafijo in na tisto peščico ljudi s katerimi je moral komunicirati zaradi dela. drugače je bil bolj kot ne sam zase in je ljudem s tem prihranil nepotrebno bolečino. prav tako pa ni bil ravno najboljša družba. iz njega niso prihajale ven šale in pogovori o najboljših diskotekah v mestu. govoril ni niti o dekletih in ni imel vsak dan ekskluzivne novice katero bi moral po nekih merilih deliti s svojimi prijatelji. bil je sam, a ne osamljen, delal je za mafijo in skušal je obdržati živo glavo iz dneva v dan. kaj takega pa nisi govoril ob kavi ali kozarcu piva. kaj takega si zadržal zase in zbledel v okolici. druge nisi imel niti nisi hotel imeti.
ozrl se je naokoli in spoznal da je prišel do plaže. razgledal se je naokoli in rahlo priprl oči ob svetlobi sonca. zakaj so ga koraki peljali sem ni točno razumel. na plažo je redkokdaj šel in se vrgel v čisto morje. vseeno pa je morski zrak prijal in hoja po mivki je mirila njegovo razburkano razpoloženje. hodil je še naprej z rokami v žepi in se znašel pri vznožju manjše vzpetine, ki je s stopnicami peljala do majhne klopi in ceste v bližini, a se je še pred prvo stopnico zaustavil. zgoraj je sedelo mlado svetlolaso dekle in njen obraz ni bil neznanka njegovemu spominu. » lyn, « je glasno rekel, četudi se je v njemu bila sled neprepričanosti ali je sploh pametno navezati stik z njo. v vsaki skrajni odločitvi je bilo prepozno, saj je dekle že dvignilo pogled in se zazrlo naravnost v njegove oči. » jaz sem, « je še dodal in stopil na prvo stopnico.

Naslov sporočila: Re: benches Sob Avg 10, 2013 8:10 pm

Owen

Sedela je na leseni klopi, skorajda nepremično in strmela v morje, izgubljena v toku svojih misli. Že relativno zgodaj zjutraj se je odpravila do plaže, ker je potrebovala neke vrste odklop, pa tudi če samo za nekaj ur. In ne glede na vse ni bila privrženec brezciljnega pohajkovanja, ki bi jo pripeljalo na naključen kraj. Svoje poti je bila navajena načrtovati, četudi tik pred zdajci in zgolj v mislih – hotela je vsaj določeno mero predvidljivosti. Nekaj, česar se je lahko mentalno oprijela in se kolikor je bilo mogoče izognila presenečenjem. Relacija stanovanje – plaža tako ni bila nobena izjema, ker je v glavi oblikovala plan že prejšnji večer, kljub precejšnji utrujenosti od službe.

V tistem trenutku je torej pojem 'odklop' udejanjala skorajda dobesedno, bolj ali manj praznih misli in steklenih oči. Bila je v nekakšnem stanju… otopelosti, ki pa ni bila otopelost. Pravzaprav zelo nasprotno – njeni čuti so bili zaradi notranje tišine in miru izostreni, zlila se je z zvoki narave in svetlimi barvami majskega jutra. Uživala je. Uživala je v pozabi, daleč od neprijetnih spominov in strahov, ki so jo sicer vsakodnevno zdelovali poleg službe. Izgubila je občutek za čas in najbrž je na trdi leseni klopi sedela že nekaj ur, ko so jo iz transa zbudili koraki in trenutek zatem okrajšana oblika njenega imena, ki jo je uporabljala le ena oseba… »Owen?« je zahripala, kljub vzdevku ne popolnoma prepričana, da je to res on. Bil je približno dvakrat večji kot ob njunem zadnjem srečanju pred mnogo leti, njegov obraz pa ni bil več tako nasmejan in svetel kot včasih. Toda… da, res je bil Owen Foster, kar je na nek način potrdil tudi sam le trenutek kasneje. »Kje za vraga si bil tako dolgo?« Vedela je, da bo že samo iz kletvice lahko razbral kako zelo si je želela vedeti odgovor – ni bila nagnjena k uporabi le-teh, razen če situacija ni bila resna.

Naslov sporočila: Re: benches Ned Avg 11, 2013 1:07 pm

tag; madelyn , love.

lahko bi ji vse skupaj povedal. tega namena pa ni imel. ni ji bilo potrebno vedeti kako je bil v zaporu tri leta in je sedaj del ruske mafije. to so bile informacije za njega in kriminalni svet. ne za pa njo. hotel je vsaj pred nekom ohraniti svojo prejšnjo podobo. definitivno ni bilo pametno razpredati o tem da je nekoga ubil in se odrešil mučnega očima. » naokoli, « je zamrmral svoj odgovorov, čeprav je bil poln lukenj in v danem trenutku ni vedel kaj naj pove. prodajal ji je laži in točno ni vedel ali je bil pri tem spreten ali ne. navsezadnje nikoli ni lagal, prekrival pa prav tako ne. sedaj se je znašel v tej situaciji, ko je to počel zavestno, ter nekako ni vedel kam naj sam s sabo. » potreboval sem malce…spremembe, « ji je še dodal na vse skupaj in skomignil z rameni. odločno se je napotil po stopnicah do nje in sedel poleg nje na klop. » saj lahko prisedem, kajne ? « jo je še sproti vprašal in se zazrl v njo. prepričan ni bil na kateri stopnji je bil njun odnos, a nekam je moral peljati. vsaj odzvala se je na njegov klic in ga ni takoj poslala stran od sebe. bilo je videti kakor da je dovolila njegovo prisotnost ob sebi. to je bil korak naprej, kajne ? po treh letih za štirimi stenami in rešetkami pred nosom ni bil ravno najbolj prepričan o življenju. izgubil je tudi stik za odnose z ljudmi, če jih je kdaj sploh imel, seveda, zato je bilo vse skupaj toliko težje in bolj nerodno. » kako si ? kaj novega ? « se je iz njega izvilo nekaj novih vprašanj, kajti ni hotel tišine v zraku in je raje dominiral z neumnimi vprašanji, kakor zrl v prazno.