the bar

Naslov sporočila: the bar Pon Jul 22, 2013 11:36 am

Spet je bil tu. In če bi mu stopila še korak bliže, bi verjetno že lahko zavohala hlape viskija, ki ga je vase zvračal kot otrok vodo. Bilo je čudno, da je od vseh možnih ljudi na svetu, največjo skrb čutila ravno do tistega, ki je bil najslabša možna družba. Da se je vedno zagledala v napačnega, nedosegljivega, krutega. Da po eni strani še ni bila sposobna pozabiti na vse grdote, ki jih je bila deležna, po drugi pa bi jih bila zoper pripravljena trpeti, če bi si jo za spremembo vzel on. Bil je njen šef. V prvih mesecih njen bog, sicer ne tisti, ki jo je rešil iz beznice, ampak gotovo človek, ki ji je dal potrebno zaščito. Zaščito, ki jo je potrebovala bolj kot vse drugo. In v zahvalo je bila pripravljena storiti marsikaj. Več kot to, bila je pripravljena pospraviti kogarkoli, krasti, lagati. Bila je živ hudič in to je deloma pripisovala tudi svoji preteklosti.

»Spet ste tu, no, saj ne, da je to moja stvar,« je spregovorila svoje misli, čeprav je do njega čutila preveliko strahospoštovanje, da bi si človek sploh lahko mislil, da bo ob njem sposobna spregovoriti nekaj pičlih besed. In še vedno ga je vikala. Čeprav ji je bilo nekajkrat rečeno drugače. »Mislila sem, no, upala sem, da bom naletela na vas. Lahko prisedem?«

tag; wesley - word count; 222

Nazadnje urejal/a anastasia volkova Tor Jul 23, 2013 11:55 am; skupaj popravljeno 1 krat

Naslov sporočila: Re: the bar Tor Jul 23, 2013 7:57 am

tag, anastasia! smitten

Pil je viski in se precej odsotno smejal natakarici Ursuli, ki jo je pred nedavnim položil na taistem šanku, za katerim je točila pijačo. Ne bi je več položil, toliko mu je bilo povsem jasno. Tako ali tako je naredil napako; vsem po vrsti se je smilil, istočasno pa so se ga bali. Nikogaršnjega samopomilovanja ni potreboval; morda bi moral Ursulo nekajkrat krepko usekati preko gobca, da bi ji postalo jasno, da ne potrebuje njenih zaskrbljenih pogledov. Precej se je zabaval z mislijo, kako da bi se svetlolaska jutri vrnila semle, kakor da se nič ni zgodilo, preko obraza pa bi imela zarisano ogromno modrico. To se zgodi, ko ljudje skušajo sestopiti iz svoje kože – iz kože bedne bartenderke, ki v življenju ne bo dosegla kurca – in biti pomembni. In delati pomembne reči. Ničesar ni storila narobe, lepa Ursula, samo njemu se je v trenutku precejšnje pijanosti in kančka zlonamerne slepe jeze zdelo vse skupaj ekstremno smiselno. Morda bi vstal, če ga ne bi zamotil drug glasek, ki je kot melodija priplaval do njegovih ušes. prav zares ne, ji je pritrdil v mislih, rekel pa ni ničesar, samo pogled je povzdignil, ker je glas prepoznal že prej. Gospodična Anastasia, ki se je smukala okrog njega, kakor da bi pravkar zavohala nekaj zanjo uporabnega. Ničesar ji ni imel dati in ničesar ji ni bil pripravljen dati. »v svobodni deželi smo, nastasia,« je skomignil z rameni in odvrnil pogled, se z njim za trenutek znova zatopil v dno svojega skorajda praznega kozarca. Novo rundo, še en Ursulin zaskrbljen pogled. Kurac. »potrebuješ kaj od mene?« se je nato pozanimal in se s precej neprisebnim pogledom obrnil k temnolasi lepotički.

Naslov sporočila: Re: the bar Tor Jul 23, 2013 11:52 am

Podobno kot vsi okrog njega, je vedela za dogodke, ki so mu grenili življenje. Vedela je, kaj se je dogajalo preden je sploh prišla sem, vedela je kaj ga je pahnilo tako daleč, toda po drugi strani ga je v tako zelo kratkem času uspela spoznati dovolj dobro, da je vedela, da nikomur in ničemur ne bo pustil dovolj blizu. Do živega. Lahko se je trudila, lahko je bila zaskrbljena kolikor je hotela, lahko mu je ležala pod nogami, ko je to želel ali zahteval, toda kljub vsemu v njej ni videl ničesar drugega kot zgolj še eno mafijko, ki mu služi. »Ja, pa smo menda res. Nisem navajena tega,« je njen glas še vedno nosil nek pridih spoštovanja, ki ga je čutila do njega, pa vendar si je drznila prisesti. Ni bila navajena takole 'prijateljevati' s svojimi šefi, v prejšnji službi je bil njen položaj dosti bolj kot profesionalnemu odnosu podoben suženjstvu, za odnos med njo in Wesleyem tega vsekakor ni mogla trditi. Da, že res, da je bila pripravljena storiti marsikaj, toda vseeno se je počutila svobodnejšo, z neko mero lastne volje. To ji je dovolil. Ne, to jim je dovolil.

»Ne, ne, ničesar ne potrebujem, samo mislila sem, da bi vam družba prišla prav. Vem kaj se je zgodilo z vašo … s tisto žensko, slišala sem, in mislila sem, da morda potrebujete kaj, čeprav je že dolgo tega.« Govorila je s previdnostjo srne in pogled usmerjala v prepletene prste svojih rok. Ni ga dvignila, ne bo ga dvignila, vsaj dokler ji ne nameni še kakšne besede. Pa naj ji reče, da je predrzna, toda bil je že čas, da naredi korak, ki ga je nameravala storiti že tako dolgo. Milo rečeno ji je bil všeč. Njegova nepredvidljivost, njegovo telo, njegovo vse. Njegov nasmeh, ki je bil sicer redek, njegov pogled.

tag; wesley - word count; 304

Naslov sporočila: Re: the bar Tor Jul 23, 2013 12:45 pm

tag, anastasia! smitten

V sarkastičnem nasmehu je pihnil skozi nos, rekel pa ni ničesar. Svobodna država v njeni rodni rusiji ali tukaj, saj je bilo tako ali tako vse eno in isto sranje. Vedel je, da je to mlado dekle šlo skozi več kot preveč, da bi se sploh spodobilo o tem govoriti, a z njo ni imel namena simpatizirati. Ni ji imel namena dajati lažnega zaupanja vanj, ker je vedel, da sam ni bil nič kaj boljši od tistih gnid, ki so jo iz dneva v dan natepavale ali od tistih šefov, ki so si verjetno dovolili iti tudi dlje. Ni bil dober človek. Ni bil človek, vreden zaupanja. Morala bi razumeti. Potem je znova spregovorila in v trenutku je bilo, kakor da bi mu zaledenela kri v žilah, kocine so se mu postavile po konci, čas se je za trenutek ustavil, ko so ga njene besede – nenamerno – znova udarile, kot vsakič, ko je beseda kakorkoli po ovinkih nanesla nanjo. Počasi je povzdignil pogled, da bi našel njenega, čeprav ga je sama upirala v svoje prste na rokah. Bil je nekoliko omotičen, a dovolj priseben, da bi ji lahko v trenutku pokazal, kako rjoveča zver pospravi z ljudmi, ki si jo drznejo provocirati. »kaj?« je njegov glas prerezal tišino in bilo je, kakor da bi ostala sama sredi tega bara. Ursula ju je zaskrbljeno motrila s pogledom in druščina mož, rusov, ki so sedeli pri mizi v kotu, je potihnila. Kakor da bi bili nenadoma vsi žarometi na tej majhni punčari.. kakor bi samoiniciativno skočila v levji brlog. »kaj si rekla?« je ponovil še enkrat, njegov glas je pridobil na jeznem tonu in v trenutku je bil na nogah, njegova roka je kristalni kozarec z viskijem porinila po tleh, da se je razbil. Zagrabil jo je za obraz, jo prisilil, da ga je pogledala v oči, ki so se lesketale od razburjenja. »zelo, zelo neumna bi bila, anastastia,« je počasi pričel sikati skozi zobe, »če bi si drznila misliti, da te bodo te lepe očke rešile, ko boš zabredla pregloboko.«

Naslov sporočila: Re: the bar Tor Jul 23, 2013 5:45 pm

Izraz na njegovem obrazu je povedal dovolj. Šla je predaleč, veliko predaleč. In ne glede na to, da njeni nameni niti slučajno niso bili slabi, mu tega sedaj ni imelo smisla govoriti. Svoj nos je vtikala v stvari, ki se je niso niti malo tikale, v stvari, ki so njega še vedno spravljale v slabo voljo, ranljiv položaj, in če bi vsaj približno poznala moške, bi lahko vedela, da se v tem položaju niti en sam ne počuti ravno prijetno. Prav tipično zanjo, da je tako neumno in nepremišljeno na dan privlekla temo, ki je bila celo zanjo – če je pomislila na to kako se mora počutiti on – rahlo boleča. Izgubiti osebo, ki jo domnevno ljubiš, osebo, ki ti pomeni vse … vsekakor ni lahko, in čeprav si je po tihem želela, da bi jo lahko nadomestila, je bilo to izredno malo verjetno. »Samo … nič …« je, potem ko je enkrat že srečala njegove žgoče oči, ponovno spustila pogled, tenki in dolgi prsti pa so se kar sami prepletli, kot bi nujno potrebovali nekaj, česar bi se lahko oprli. Zdaj je bilo za kakršnokoli izgovarjanje prepozno, Wesley je prekleto dobro slišal njene besede, ona pa … ona pa čisto zares ni bila sposobna nastopiti človeku, ki jo dobesedno drži pokonci.

Zdrznila se je, ko je zaslišala žvenket kozarca, ki se je počasi razletel na mali milijon steklenih koščkov, par kapljic viskija je pristalo tudi na njenih golih nogah, potem pa je nekje na bradi začutila krepak oprijem njegove dlani. Prisilil jo je, da ga je pogledala naravnost v obraz, seveda se je preveč bala, da bi zaprla oči in se samo skušala skriti pred realnostjo … zopet je rinila v težave. »Ne, nisem mislila, ne, prosim, res nisem nameravala. Ne vem kaj mi je bilo, oprostite.« V mislih so se ji sami od sebe pojavljali vprašaji, toliko vprašajev. Kako je bila lahko tako zelo neumna? Kako si je lahko sploh mislila, da bo z njo delil tako globoko skrivnost? Da ji bo morda celo zaupal, kaj za hudiče je razmišljala? »Ampak tako žalostno delujete, sem mislila, da bi … da bi vas lahko spravila v boljšo voljo. Karkoli bi naredila.«

tag; wesley - word count; 361

Naslov sporočila: Re: the bar Sre Jul 24, 2013 5:32 pm

tag, anastasia! smitten

Čutil je lahko, kako mu je utripala žila na čelu, zobje so mu škrtali, tako zelo močno jih je namreč stiskal in videl je lahko, kako je njegov prijem na njeni koži puščal rdeče lise. Bila je prestrašena in pričela je jokcati in najraje bi jo namlatil kot žival, da bi za vedno vedela, kam ne sme vtikati svojega nosu, potem pa je spregovorila znova in njegove oči so se razširile. Ker je, namreč, morala biti neumna, ker drugačne razlage za to, kar si je dovolila, preprosto ni našel. Globoko je zajel zrak, da bi se vsaj nekoliko pomiril, in prijem za njen obraz je popustil, ob čemer je tudi ona zdaj lažje zadihala. Najbrž bi nekoliko tesneje pritisnil, pa bi ji zlomil vrat, ubogi deklini. Na sebi je čutil nekaj pogledov in še vedno je bilo, kakor da bi veliki žarometi svetili edinole na njiju. »ti,« je počasi začel in še vedno jo je držal, a zdaj le z minimalnim naporom, toliko da bi se zlahka odtrgala od njega, če bi si drznila, »ti nimaš kaj skrbeti o mojem duševnem stanju.« Bila je, kakor bi bila do ušes zatrapana vanj ali kaj, on pa ni imel enega samcatega kančka interesa. »ne boš govorila o stvareh, ki se te ne tičejo, me razumeš? Ne boš se trudila popravljati zlomljenega.. zase se boš brigala.« za nekaj trenutkov je motril njene oči, nato jo je izpustil in pogled mu je pobegnil k natakarici, ki ji je pomignil, naj mu natoči nov kozarec. Ni se imel več namena ukvarjati z Anastasio, ni ji imel namena razlagati poteka dela tukaj. Ena napaka še, pa se bo stvar končala veliko huje, kot si drzne predstavljati. Ni imel časa za ujčkanje otrok. Čas je bil, da razume, da to več ni peskovnik in da se obnaša, kot je na tem velikem igrišču od nje zaželeno.

Naslov sporočila: Re: the bar Sre Jul 24, 2013 7:06 pm

Prestrašena do kosti si domala ni upala dihati. Tu in tam je zajela nekaj malega zraka skozi sicer tesno priprte ustnice, z levico pa se je kasneje celo oklenila Wesleyeve, ko je njegov pritisk na njeni čeljusti postajal vse krepkejši. Morala mu je stopiti na rep, da je odregiral tako burno in verjela je, da bi bil sposoben še česa hujšega. Še kakšna dodatna besedica o njegovi umrli ljubezni, da bi jo prijel še trdneje, morda bi jo celo lopnil po licu in nazadnje pregnal iz mafije. Kolikor je poznala njeno delo, bi bil marsikdo sposoben celo naročiti komu naj jo prebuta, da bo naslednjič držala jezik za zobmi, toda tega ni potrebovala. Dovolj je bilo to, da jo je Wes tako grdo ozmerjal, ji zabičal naj pazi o čemer steguje jezik, kajti res malo je manjkalo pa bi lahko ostala brez. "Ja, saj vem, ampak tako … tako mi je težko, ko vas gledam takšnega," je kar nadaljevala, v upanju, da bo s tem nekoliko popravila nastalo situacijo. Dvomila je, da je kdorkoli drug izkazoval tolikšno mero skrbi, ko je šlo za njegovo počutje, dvomila je, da si je sploh kdo drznil karkoli reči … ona pa … on a pa si preprosto ni mogla pomagati.

"Razumem. Čeprav … res potrebujete samo malo popestritve, pa bo. Ampak ne bom se vtikala, res ne," je v trenutku, ko je popustil prijem, spustila pogled, kot bi s tem želela priznati premoč. Totalno podrejenost. Vdanost. Do neke mere skrb in obžalovanje. V njem ni videla le strašansko žalostnega in jeznega človeka, videla je človeka, ki mu mora služiti ne glede na vse, in če bo od nje zahteval, da se pobere … bo to primorana storiti. "Res nisem hotela … sploh pa ne tukaj, pred vsemi." Izpod čela se je nato razgledala naokrog, vsi so že zdavnaj spustili poglede in se - vsaj pod pretvezo - posvečali drugim stvarem, v resnici pa so verjetno še vedno vlekli na ušesa.

tag; wesley

Naslov sporočila: Re: the bar Pon Avg 19, 2013 10:32 pm

tag, anastasia! smitten

kkai since this has been on hold for quite some time i thought it best if we end it and start something new, what say you, babe?

znova je stisnil pesti, ko je spregovorila, kajti resno ga je imelo, da bi jo usekal po tistem ljubkem obrazku, po tistih mehkih ustnicah, ki so se še kar premikale, čeprav se mu je zdelo, da je bilo jasno nakazano, da bo zanjo bolje, če jih umiri. pogled je precej besno upiral nekam v tla, nato je ujel natakaričinega, ko mu je na pult odložila kozarec z popolnoma brezizraznim obrazom. ona je namreč vedela, da si tega, kar si je dovolila temnolaska, z njim niti slučajno ne sme dovoliti. ker ji bo sicer s pištolo preprosto preluknjal glavo, če bo to tisto, kar bo potrebno, da bo razumela; med tem anastasia še vedno ni doumela resnosti njegovih besed. gotovo ne; če bi, bi bila že davno tiho. »anastasia,« je grobo zavzdihnil, njegovi prsti so se znova krčevito oprijeli kozarca pred njim, pogled mu je pobegnil proti ljubki rjavolaski, ki mu je uničevala še zadnje živce, ki jih je premogel. bila je tako neumno naivna, tako ljubka, in vendar tako strupeno nezaželena. »dovolj bo,« je počasi izustil, njegove oči so zvrtale v njene. spraševal se je, kaj je zares hotela. je v njem prav zares videla figuro, vredno odrešenja? »spravi se k delu.« za nekaj trenutkov je njegov pogled še obstal na njej, nato se je vrnil h kozarcu in k vsebini v njem, ki je kar čakala na to, da svojo bolečino primerno utopi. bilo je dovolj; dovolj govorjenja, dovolj posvečanja pozornosti. potreboval je tišino.