komaj teden dni je bila zaposlena na filadelfijski policijski postaji, pa so jo že zalagali z delom, kakor, da bi bila tu že nekaj let. sedaj pojti tja in naredi to, potem te čaka nekaj dela tam in lahko bi skočila iskat še to,...cel dan je poslušala samo takšne in drugačne napotke in se trudila, da bi ustregla vsem, ki so jo karkoli prosili, poleg tega pa upala, da ne bo na kaj pozabila in kogarkoli razočarala. in samo upala je lahko, da ne bo na kakšnem hodniku srečala hunterja, kajti potem se je dobro zavedala, da bo pozabila vse na kar bi morala paziti in niti najmanj ji ni bilo do tega, da bi se morala vračati nazaj do vseh in jih vnovič spraševati kaj so ji naročili. to bi bilo namreč nadvse sramotno in tega si ni mislila privočiti. hitro je zatorej skliznila v laboratorij kamor jo je poslal eden od načelnikov, da pobere neke vzorce krvi, katere so forenziki našli na kraju zločina. in ker stvari še niso bile do konca analizirane, se je za nekaj trenutkov sesedla na udoben kavč pred laboratorijem in globoko zadihala. bo imela vsaj nekaj trenutkov samo zase, da se sprosti in spočije od stalnega letanja gor in dol. in super bi bilo, če ne bi v tistem trenutku mimo zakorakal rjavolasec, ki je bil še eden od tistih, ki so pristali na seznamu nezaželenih. videla je kako se je njegov pogled ustavil na njej in kako je v istem trenutku upočasnil korak, da se je ustavil pred njo, »niti ne začenjaj collins, nisem pri volji za povsem brezvezno prerekanje s teboj.« dobro je vedela kako so ponavadi potekali pogovori med njima in res si ni želela še enega takšnega. dovolj ga je imela in verjela je, da je občutek obojestranski, čeprav ji je ves čas dajal občutek, da nadvse uživa v trenutkih, ko jo lahko zbada in ji s tem riše rdečico na obraz.