K

Čez nekaj trenutkov je v njuno smer zapeljal zelen BMW serije pet, ki bi ga ignorirala, če ne bi voznik tako razširil oči ob pogledu na njuni postavi. Zaznala je rahlo paniko, ki ga je zajela in bila kljub njegovim poskusom precej očitna; oči so mu begale na vse strani, da bi se izognil njenemu pogledu in upočasnil je hitrost, iščoč rešitev. Brez odlašanja se je odločila, da mu bo kakršenkoli pobeg preprečila, torej se je s toplim nasmehom na obrazu približala avtomobilu in vljudno potrkala po oknu na voznikovi strani. Svetlolasec se je ob zvoku neprijetno zdrznil in znova debelo pogledal Madelyn, ki se mu je prijazno smehljala, nato pa pohodil plin in se hrupno odpeljal do konca prehoda med parkiranimi avtomobili.

Sumničavo je zožila oči in se spet približala Jonahu, ki se očitno ni premaknil z mesta. »Nekaj mi smrdi,« je jezno pribila in se obrnila na peti, da je zopet gledala v prehod. »Tip ni bil čist, glavo-« stavka ni uspela končati, ker je vmes poseglo oglušujoče cviljenje gum in trenutek kasneje je proti njima vratolomno zavil še en BMW. Mads ga ni uspela preučiti, kot je imela v navadi, kajti zapeljal je mimo njiju in v zadnjem trenutku, preden je izginil med drugimi vozili na cesti, se je skozi šipo nagnil moški in ustrelil.

Sprva je bila prepričana, da ju je hotel le prestrašiti, toda ko se je obrnila h Jonahu je takoj opazila rdeč madež, ki se je počasi širil po levi nadlakti njegove uniforme. »Tip te je dejansko zadel,« je zgroženo zasikala. Zmajujoč z glavo je prevzela kontrolo nad položajem in nežno potisnila rjavolasca na topel asfalt pred enim izmed parkiranih avtomobilov, da se je lahko naslonil na sprednji del. »To bi bilo najbrž treba očistiti.« namrščeno je pobrskala po hlačnem žepu in ven privlekla alkoholni robček, ki ga je iz neznanega razloga – ali pa morda ravno za takšne situacije, tega ni vedela – hranila tam že precej časa. »Te hudo boli?« je mirno vprašala, bolj iz vljudnosti, kot iz resničnega zanimanja.

Kljub vsemu se ji je nekoliko smilil, zelo očitno naveličan vsega skupaj. Običajno ni bila nagnjena k sočustvovanju, toda tokrat jo je celotna situacija pripravila do tega, da je nekaj začutila. Nekaj, kar je bilo še najbolj podobno klicam naklonjenosti, čisto majhne, ki pa je bila dovolj, da se je že nekajkrat spotaknila obnjo. Ne bi smela biti tam. Zdaj mora ravnati povsem profesionalno in brez motenj.

Dvignila je obrvi, v odgovor na njegovo trditev, toda rekla ni ničesar. Je bila sploh katerakoli fraza v tistem trenutku primerna? Najbrž ne. Namesto tega se je raje pripravila na odpiranje alkoholnega robčka, s katerim je nameravala očistiti rano, toda tudi tokrat jo je prekinil njegov glas. »Zakaj?« se je tudi sama namrščila in ga vprašujoče pogledala, čeprav je opravilo kljub vsemu preložila na kasneje, če bo temnolasec pri volji. Siliti vanj v takšnem stanju ni bilo najbolj pametno, toliko je že vedela. Brez besed je spremljala, kako je segel do srajce in jo nervozno potegnil stran, kje je bila krogla? S pogledom je prečesala njuno bližnjo okolico, ki ni razkrivala ničesar; toda lahko bi bila kjerkoli med avtomobili, morda celo v notranjosti enega izmed njih. Ali pa… v Jonahu. »Poslušaj, dvomim, da imava dovolj časa za preiskovanje okolice – dovoliti mi boš moral, da ti pregledam rano,« je mirno rekla, medtem ko se je, ne da bi resnično čakala na njegov odgovor že sklanjala k njegovi zdaj razgaljeni roki in se zazrla v nepravilen krogec rdečega mesa pod kožo. Ogledala si ga je z vseh zornih kotov, iščoč kakršnokoli znamenje, da je krogla noter. »Hm,« se je namrščila, ko je ujela odblesk nečesa temno sivega, kar definitivno ni spadalo tja, »mislim, da sem jo našla.« Po nepotrebnem je uperila kazalec v njegovo roko in gube na njenem čelu so se še poglobile. »Naj ti jo jaz potegnem ven?« je vprašala z nedoločljivim tonom, nenadoma ne več tako zelo samozavestna.

»Kako odraslo, glej no glej,« je zavila z očmi in poskušala biti povsem ravnodušna, kar pa ji zaradi njegovega nasmeška (kljub temu da je bil nekoliko prisiljen) ni najbolje uspevalo. Tudi njene ustnice so se ukrivile navzgor, medtem ko je zmajala z glavo in se malce sprostila. Tudi njegov odziv je ni presenetil in ostala je popolnoma mirna, da mu ne bi povzročala še večjih bolečin. Saj ga je razumela. Rahlo mu je prikimala, v potrditev, da bo bolj pazila – pod kožo je začutila njegove napete mišice, ki so se teple s povsem hladnim obrazom. Ni ji hotel pokazati, da ga boli… tudi prav. »Ja, najbrž,« mu je odgovorila, zaznavajoč komaj opazno nujo v njegovem glasu. Dobro, čisto mogoče je, da ji bo uspelo, nenazadnje res ni nič takšnega. Ko je začutila njegovo toplo dlan na svoji je osuplo razširila oči in se zazrla vanjo, da bi se prepričala, če je res. Prizor jo je rahlo pretresel, že več let se je namreč ni nihče dotaknil na takšen način. »Ja, ja,« je odsotno odgovorila in s hitrim gibom osvobodila svojo dlan, ki jo je tako ali tako potrebovala za poseg, ki je sledil. Za vsak slučaj mu je namenila opravičujoč nasmeh, ki pa nje niti slučajno ni pomiril.

Odprla je prej odvrženi robček in si z njim razkužila roke, se udobno namestila tik poleg njegove roke in globoko zavzdihnila. »Upam – upam da bo vse v redu,« je zašepetala in se sklonila k rani, si dobro ogledala položaj krogle in prisilila svojo desno roko, da se je dvignila. Previdno in čisto počasi je potisnila palec in kazalec v rano, srčno upajoč, da ji ne bo spodletelo. Še malo, še malo. Z blazinico kazalca se je končno dotaknila gladke, temno sive površine in dvignila glavo k njegovemu obrazu, brez posebnega razloga – morda zato, da ji vlije poguma. Čez trenutek jo je spet sklonila in med obema prstoma trdno ukleščila tujek, zatisnila oči in roko sunkovito povlekla ven. »Z-zunaj je,« je zamrmrala s še vedno zaprtimi očmi.

Ko je po koncu 'posega' tako držala kroglo med prsti, z zaprtimi očmi, ni vedela kaj naj si misli. Je lahko ponosna? Toda zakaj bi vendar bila? To bi verjetno lahko izvedel praktično kdorkoli, v kolikor dobro vidi in se mu ne trese roka ali karkoli podobnega. Za trenutek jo je prevzelo razočaranje, ker je bilo dejanje manj pomembno, kot si je predstavljala. Vendar le za resnično kratek trenutek, dokler ni vsega skupaj potlačila in s samo malenkost prisiljenim nasmehom odprla oči. Preslišala je njegovo vprašanje in raje brez besed zrla vanj, ko si je ogledoval kar se je še pred nekaj sekundami zažiralo v njegovo roko. »bi rekla, ja,« je komentirala njegovo mrmranje, nedvomno namenjeno bolj njemu samemu kot komurkoli drugemu. Oddahnila si je. Konec koncev ji je uspelo, kajne? Naredila je nekaj dobrega, nekaj prijaznega, naredila je uslugo; s tem pa dokazala, da je sposobna. Da ni več majhno, nemočno dekletce, zaprto v omari. »Ni za kaj.« Nasmehnila se mu je in pustila, da njegove oči preučujejo njene, medtem ko se je sama postopoma sproščala. »Torej, kaj zdaj? Tale rana bi potrebovala kakšno obvezo, vsaj dokler ne dobiš profesionalne nege,« je izjavila odločno in se zopet zazrla v njegovo roko. »Gotovo imamo v paketu prve pomoči kaj uporabnega, lahko bi na hitro skočila do avta…« Pomignila je v smeri policijskega avtomobila, parkiranega nekje v kotu, da bi bil čim bolj neopazen in ga vprašujoče pogledala. Glede na to, da je bil precej nenavdušen nad idejo o alkoholnih robčkih zdaj ni bila prepričana, če je sploh pripravljen sprejeti kakršnokoli oskrbo. »Razen če ti 'ni všeč',« je dodala zbadljivo in se nasmehnila.