ISAAC HAYDEN SAUVAGE

age: 30 | hometown: marseille, france | occupation: novice | group: irish mob | face claim: noah mills

marseille si ne lasti tistega umetniškega šarma, ki v večini visi nad celotno francijo. turisti večkrat izginejo neznano kam in dovolj je že samo to, da prečkajo severno mejo mesta. tam se svet povsem spremeni – iz obalnega mesteca v samo sivino. streli niso nič čudnega in obstajajo soseske, kamor policijska noga ni stopila že vrsto let. odraščati v marseillu je svojevrsten dosežek, odraščati in preživeti preko osemnajstega leta je nekaj, kar se splača vpisati v knjigo rekordov. sploh če se rodiš in živiš na severu mesta. v zgodnjih letih ti v roke potisnejo pištolo in ti rečejo, da se nauči. nauči česa? streljanja? ubijanja? preživetja? verjetno vsega po malem. moja mama je imela to nesrečo, da se je zaljubila v tujca. da je z njim zanosila, onečedila družinsko čast in so jo vrgli na cesto. po tistem je bolj kot ne menjala moškega za moškim, v vsakem iskala nekaj posebnega, le da so bili v večini vsi prav zares izjemni prasci, ki so jo zalagali s kokainom. vendar mi ni bilo hudega. denar je napraskala na ne najbolj ugleden način, toda to je bilo normalno. nekaj običajnega. žalostno, da človek tako mirno sprejme dejstvo, da je bila njegova mati navadna kurba in fotr nek irec z zajetno datoteko.

verjetno sem ravno zaradi iskanja očeta nekaj let nazaj pristal v ameriki. nisem ga hotel najti in z njim navezati stikov. samo hotel sem vedeti, kje se nahaja. tako, za vsak slučaj. ker je bilo varneje vedeti, kje je tvoj sovražnik. dolgo časa sem se ukvarjal z ilegalnim boksom v podzemlju filadelfije in si na ta način priigral kar zajetno vsoto denarja. potem so sledila moja pokeraška leta. še dodaten zaslužek. nato sem se nekaj časa ukvarjal s prevarami – zapeljevanje starejših gospa iz višje družbe, ki so naivno verjele, da jih botoks napravi vsaj malce bolj privlačne. prodajanje njihovega nakita se je zelo izplačalo. in tako sem si z nekaj pametnimi naložnami ustvaril celo bogastvo. toda v veliki večini ga dobro skrivam. ni mi do tega, da bi se na lepem kdo prilepil na moj hrbet in pričel poizvedovati od kje denar prihaja in na kakšen način je bil zaslužen. zato večina živi v iluziji, da se prebijam iz dneva v dan. sedaj z opravljanjem poslov za irsko mafijo.

kakšno leto dni nazaj sem se poročil. brez slabe vesti lahko rečem, da me je zavedla njena postava. potrebovala je zeleno karto, dovoljenje za bivanje v ameriki in poroka je bila bolj kot ne dogovor, ki je ustrezal obema. lahko bi vedel, da se ne bo izšlo kot sem želel. namesto, da bi se ločila po nekaj mesecih, sva še vedno skupaj in zaenkrat nič ne kaže na to, da bo kaj kmalu podpisala ločitvene papirje. večino časa natepava drugega. kar me ne moti. kar pomeni, da mi ni zares do nje. in jaz počnem isto – se videvam z drugimi ženskami, poročni prstan pa je zakopan nekam na dno predala. z nedokončanimi šolami se lahko ponašam zgolj z osnovno pametjo in čisto ulično iznajdljivostjo. slednjo je bilo treba počasi pokopati, se lotiti česa resnejšega. zato sem pristal v mafiji, ki je morda celo moja edina vez z očetom. mame so droge že zdavnaj pokopale in najbolj ironično je to, da me niti najmanj ne gane, kljub temu da je bila ena izmed dveh edinih pomembnih oseb v mojem življenju. njen propad se je začel že zdavnaj. tako ali tako sem že zdavnaj zakopal vsa morebitna čustva neznano kam. ko ti pred očmi odstrelijo glavo tvoje polsestre, postaneš hladen. ko poskušajo prerešetati še tebe, postaneš močnejši. ko izveš, da je bila ubita zaradi poslov tvojega neznanega očeta... imaš v mislih samo še maščevanje.

BEHIND THE MASK