AVA ADELAIDE KENNEALLY

age: 26 | hometown: nyc, usa | occupation: police officer | group: police | face claim: alyssa miller

pričakovali so, da se bodo prek mojih lic usule solze. da se bom sredi pogrebnega obreda sesula na od dežja razmočena tla in objokovala neko veliko izgubljeno ljubezen. evan forman ni bil ljubezen mojega življenja. bil je moj zaročenec, dolgoletni prijatelj in nekdo, s komer sem se bila pripravljena ustaliti. ne iz ljubezni. zgolj zaradi stabilnosti. v njegovih očeh sem bila nekaj posebnega in dolgo časa sem se vestno slepila, da mi to zadošča – da je nekdo, ki me ceni in občuduje, vse, kar potrebujem. da mi je dovolj, če bo poskrbel zame. nekaj dni pred njegovo smrtjo sem se počasi pričela zavedati, da mi to nikoli ne bo moglo biti dovolj. verjetno je krivo pripovedovanje moje mame, samohranilke, ki mi je pred spanjem rada govorila zgodbice o čednem mehičanu, ki ga je spoznala na svojem potovanju po ameriki, ko je dopolnila osemnajst let in hotela doživeti nekaj posebnega. vedno je tako zavzeto opisovala, kako je bila to ljubezen na prvi pogled. kako je preprosto vedela, da je to to. morda ni ostal v njenem življenju, morda ga je celo zapustil s svetlobno hitrostjo, a vedno je trdila, da nikogar ni ljubila tako zelo kot takrat njega. in tako sem še sama začela iskati nekaj podobnega. evan forman niti ni bil edini primerek moje trapaste otroške želje po pravljici. bilo jih je več. za sabo imam tri zaroke, en zakon in malo morje propadlih zvez. evan je samo tisti najbolj tragičen košček mozaika. nisem razdrla zaroke ali ga pustila pred oltarjem. ustrelili so ga sredi tvegane misije in naenkrat so me vsi bližnji videli kot 'tisto ubogo dekle, ki so ji ubili zaročenca'. in zato sem na pogrebu spustila nekaj solza – ne zaradi izgubljene ljubezni, zgolj zato ker je bil tudi moj prijatelj.

na policiji nisem pristala, ker bi že od majhnih nog hotela biti med heroji, ki tekajo po ulicah in lovijo zlobneže. dobro, morda malce lažem. navdušena sem bila nad vsemi stripovskimi junaki, ki so letali po zraku in ustavljali grožnje iz vesolja. vendar sem kaj hitro dojela, da ljudje nimajo nadnaravnih moči, s katerimi bi si lahko izboljšali življenje. na akademiji sem pristala slučajno. ni bila moja prva izbira. nameravala sem se podati na študij prava, se izuriti za tožilko, pomagati ljudem. vse prijave na pravne šole so bile zavrnjene kot po tekočem traku in potem sem si rekla, zakaj pa ne. v ozadju res ni nobene grozno žalostne zgodbice o tem, kako so mi ubili starše in iščem maščevanje. kako sem spremljala vso to krivico okrog mene in hočem spraviti kup hudobnežev za zapahe. pristala sem na akademiji, jo za silo opravila, dobila delo na postaji v predmestju new yorka ter celo prvo leto nosila kavo veteranom. šele kasneje je prišla prava akcija in počasi, res počasi, sem ugotovila, da sem dejansko iz pravega testa za ta posel. vsekakor dovolj trmasta, da dosežem, kar hočem.

nisem najbolj stabilna oseba oziroma nekdo, na kogar se lahko brezpogojno zaneseš. sem vse preveč nemirna, da bi lahko dovolj dolgo ostala na enem mestu, spustila v tla korenine in obstala tam. mama je govorila, da je kriva moja radovednost in temperament, ki sem ga dobila po mojem neznanem očetu brez imena. od malih nog sem rada drezala tja, kamor ne bi smela. občasno prisluškovala tujim pogovorom in prav vedno na avtobusih opazovala ostale potnike. v mojih očeh je bil svet ogromna zabava in na vsakem vogalu te je čakalo nekaj izkušenj, ki si jih moral pograbiti. bila sem prepričana, da moram doživeti čisto vse, če hočem biti nekega dne srečna. zavedala sem se, da bodo nekatere moje odločitve nedvomno napačne in bodo imele posledice. vendar sem jih bila pripravljena sprejeti, ker bi prav tako lahko pripeljale do nekaj dobrega. marsikdo bi me opisal kot nepremišljeno in svojeglavo. v očeh nekoga drugega pa bom svobodna in sanjava. morda res še nisem našla vsega, kar iščem, vendar sem srečna. in to je dovolj. zaenkrat.

BEHIND THE MASK