elena

tista sončna nedelja je bila idealen dan za sprehod do obale. ker je bil celoten teden v službi in je bil to edini dan, ki ga je imel le zase po napornem delavniku, ga ni želel zabiti v kakšni gostilni ali še slabše – v praznem stanovanju. maxine je bila tako ali tako v službi, no, če je temu sploh lahko rekel služba. ni bil zadovoljen z njeno krinko v mafiji in dejstvom, da sta morala svoje razmerje skrivati. verjetno bi se lahko kar poslovil od svojega visokega statusa na policiji, če bi jim prišlo na uho, da je zaročen s članico mafije. in ker ni smel razlagati, da je to le krinka, je bilo tudi njemu veliko lažje, če se je preprosto lagal, da je samski. in ob takih dneh, se je pravzaprav tudi čutil kot nevezan človek.

pot do obale je bila precej dolga iz ulice, kjer je živel, tako da se je raje kot avtomobila poslužil javnega prevoza – vlaka. ta ga je na rob mesta, kjer se je raztezala obala, pripeljal v slabe pol ure. sonce je sijalo visoko na nebu in naznanjalo dolg in sončen dan, le nekaj posameznih oblakov je strašilo na jasnem nebu. brez kakršnega koli cilja je stopil iz postaje proti obali in si vmes ogledal ogromno karto tega območja, kjer so bile predstavljene znamenitosti in kraji vredni obiska. klifi so bili območje, kjer je bil nazadnje skoraj tri leta nazaj. odkar se je ločil od elene se je tega kraja največkrat izogibal – bil je kraj, kjer jo je prosil če bi se poročila z njim in hkrati kraj, kjer je storil svojo največjo napako. bil je človek, ki ne prenese laži in elena se vsekakor ni izkazala za najbolj resnicoljubno osebo. a sedaj, ko je to poglavje v življenju dokončno zaprl, se je odločil da spet odide na rob teh skal in se zazre v prepad pod sabo.

tako je po petih minutah strme hoje končno prispel na eno najlepših razglednih točk na vzhodni obali. s kotičkom očesa je lahko opazil da tu ni sam, drobna rjavolasa oseba je sedela na eni od redkih klopc v daljavi, a šele ko se ji je približal le na nekaj metrov, jo je prepoznal. potiho je zaklel in že naredil korak v nasprotno smer, ko so pod njegovimi koraki zaškripali kamenčki, zaradi česar se je elena skorajda prestrašeno ozrla v njegovo smer. in tako je izgubil priložnost za neopazen odhod od svoje bivše žene. namesto tega je le neredno prikimal v pozdrav, zatlačil roke globoko v žepe kavbojk ter se počasi sprehodil proti njej. »lep dan, kajne?« zdelo se mu je, da jo mora vsaj ogovoriti in vremenska tematika se je zdela dovolj neosebna, da nikakor ne bi morala pripeljati do njunega ponovnega prepira o preteklosti.