»brez kakršnega koli tarnanja primigaj svojo rit sem in se pripravi, da greva,« se je zadrla iz kopalnice in tako obvestila rjavolasko, ki je sedela na njeni postelji, da ne bo sprejela nobenega opravičevanje in pomilovanja vrednih izgovorov, zakaj tokrat ne gre z njo ven. jayme je spoznala skoraj takoj, ko je prispela v filadelfijo in v njej je nekako našla dušo dvojčico v obliki ljubke temnolaske. bila je ravno tako otročja kot ona sama, čeprav je potrebovala dvakrat več časa, da se je sprostila do takšne mere, da jo ni vsaka stvar motila od spredaj in zadaj. in morala je napeti vse moči, da jo je kdaj spravila ven. a tokrat resnično ni nameravala sprejeti njenega vnovičnega izgovora. ni imela v mislih kakšne divje noči nekje v kakšnem prepotenem baru ali v nabito polnem klubu kjer nebi mogli niti normalno komunicirati. ne, to ne. za njiju je imela v načrtu bolj miren večer na obali, s steklenico tekile, ki je bila že varno spravljena v njeni torbi in igro, ki je bila včasih bolj kruta kot samo življenje. flaša resnice in dve prijateljici, kateri si umazanih skrivnosti verjetno niti nebi mogli pripovedovati, glede na to, da je imela ena manj izkušenj z moškimi kot druga. ampak to ni bila poanta. vse skupaj je bilo samo zato, da bi lahko preživela zabaven večer v družbi svoje najboljše prijateljice in nič drugega. in to je tudi nameravala. zato je jay na postelji vrgla v naročje pulover in teniske in ji nakazala naj se spravi skozi vrata. do obale z avtomobilom nista imeli daleč, tistih nekaj metrov do plaže pa jima tudi ni bilo težko narediti. nekje v ozadju je iz bara na obali igrala živa glasba, na otočku nedaleč od obale, pa se je nekdo odločil zakuriti kres. imeli sta torej vse, družbo, svetlobo, glasbo, ozračje pa je bilo tudi še dovolj toplo, da ju ni zeblo. nasmejana se je rhion sesedla na razpostrto odejo in pomignila jay naj prisede, »draga moja čaka te steklenica tekile, ki pričakuje, da jo boš izpraznila in igra, za katero bova verjetno obe obžalovali, da sva jo igrali...kakor bova jutri obžalovali, da sva spili celo steklenico.« podarila je kar se da očarljiv nasmešek prijateljici in ji podala kozarček z grenko vsebino.

Po pravici povedano se ji ni dalo niti vstati iz postelje. »Ja, seveda, že hitim,« je rekla proti kopalnici, ne da bi jo skrbelo, ali jo je Rhion slišala ali ne. Bili sta tako zelo različni, da je bilo čudno, da sta sploh našli skupno temo pogovora. Poleg tega sta bili obe neizkušeni policistki in mnogi so se spraševali, kdaj se bosta končno nehali družiti in postali tekmici. Nikoli, je na taka mnenja v mislih odgovarjala Jayme. Rhion je spoznala zelo kmalu po svojem prihodu v Filadelfijo in bila je prva -in edina- oseba, s katero se je Jay do zdaj dovolj dobro ujela, da je ni zaradi svojega nenavadnega karakterja že po prvem klepetu izbrisala iz življenja. Na sebi je imela temne kavbojke in belo reklamno majico, zato se je ravno odpravila v omaro poiskati kaj bolj primernega, vendar jo je prijateljica prehitela, saj ji je naravnost v naročje vrgla pulover in teniske. Včasih se je resnično zdelo, da druga drugi bereta misli in Jay se je čez čas že popolnoma navadila, da včasih naredita popolnoma enako stvar ob popolnoma enakem času.

»Rhion...« je začela s svojim pregovarjanjem. »Petek zvečer še ne pomeni, da se imamo vsi namen napiti do nezavesti.« Do zdaj je namreč molčala in se pretvarjala, da se ji njuno početje ne zdi popolnoma nesmiselno. Jay se ni bila navajena zabavati - ko je bila mlajša in je še živela s starši, ji niso pustili niti v kino s fantom, kaj bi šele bilo, če bi se zjutraj doma prikazala totalno nažgana. Najverjetneje bi jo nagnali od doma.
»Okej. Čeprav res ne vem, zakaj bi ljudje počeli stvari, ki jih bodo jutri obžalovali, ampak okej. Samo danes, prav?« Res je potrebovala malo sprostitve. Sedla je in vzela ponujen kozarec ter brez premisleka izpila tekočino v njem. Za njo je bil naporen teden, še predvsem pa naporen dan. Odlično je odpravila svojo prvo misijo in zato si je dovolila, da bo za eno noč pozabila na svoja pravila in se prepustila življenju.