masonova prva naloga se sicer ni mogla ravno primerjati s tistimi najbolj zahtevnimi, ampak kljub vsemu se je nanjo dobro pripravil. službo je za tisti dan že končal in ravno se je v domovanju namenil pripravljati večerjo, ko je po pozivniku dobil sporočilo, da ga čaka prva naloga. brez odlašanja je odhitel v prostore FBI, kjer se je srečal z moškim, ki je nekaj minut nazaj FBI obvestil o tem, da so pekarno, kjer dela, zasedli do zob oboroženi moški. skrbno je poslušal njegovo pripovedovanje in ko se je nekaj minut za tem srečal s svojimi nadrejenimi so skupaj skovali načrt. v pekarno naj bi odšel kot eden od delavcev, pekov, namenjen na nočno izmeno. mason je ošinil ročno uro. odkar jih je delavec obvestil o osumljencih je minilo dobre pol ure. obstajala je verjetnost, da sta osumljenca že zdavnaj odšla, a kljub temu je moral na lokacijo. čim prej. tako je s svojim osebnim, civilnim avtomobilom odhitel na naslov, ki mu ga je posredoval delavec. svoje običajna delovna oblačila, ki so na hrbtu nosila napis FBI je tokrat pustila v službeni omarici in tako se je na mesto zločina pripeljal kar v oblačilih, ki jih je nosil doma. moral je seveda zgledati kot eden od zaposlenih. avto je pustil v eni od ozkih ulic, medtem ko se je počasi približal vratom za zaposlene v stranski ulici. v rokah je trdno stiskal pištolo a v trenutku preden je odprl vrata je vedel, da jo mora pospraviti. načrt je bil, da je eden od zaposlenih in pištola torej ni prišla v poštev. vzel si je trenutek v premislek, kam bi lahko pištolo dal. kamorkoli na telesu je bilo seveda tvegano, saj bi v primeru, da ga osumljenci preiščejo, prelahko zatipati pištolo. namesto tega je raje rahlo odškrnil vrata, ravno za toliko, da je lahko pogledal v notranjost na hodnik. tu ni bilo nobenega, tako da je tiho stopil v notranjost ter se ozrl okoli sebe. ena od omaric na hodniku se mu je zdela idealno mesto za skrivanje pištole, dvomil je namreč da bosta osumljenca šla tako daleč in preiskala notranjost za orožje.

tako je pištolo pospravil v tretji predal ter se počasi namenil proti kuhinji ter se poskusil pretvarjati, da se odpravlja na delo. pekarna je bila tiha in mason ni imel niti najmanjšega pojma, kjer so osumljenci. končno je našel vrata, kjer je pisalo kuhinja, in odrinil je vrata. v nosnice mu je v trenutku udaril vonj po sveže pečenih žemljicah a kruh ni bilo prvo, kar so zagledale njegove oči. namesto tega se je zastrmel v okrvavljeno truplo le nekaj korakov pred njim. »sranje. sranje, sranje, sranje,« je sam pri sebi mrmral, ko je po prstih stopil do trupla in z dvema prstoma, pritisnjena na žilo na njegovem vratu ugotovil, da je človek, ki je prišel na delo, mrtev. v tistem so se po hodniku, skozi katerega je ravno prišel v kuhinjo, zaslišali glasovi, namenjeni v njegovo smer.  

imel je le nekaj sekund časa, da se je odločil za njegovo naslednjo potezo. s pištolo, shranjeno na hodniku, niti ni imel veliko možnosti, če je želel ostati živ. in njegova edina krinka je z mrtvim tipom splavala po vodi. tako da se je le stisnil za vrata, skozi katera sta stopila moška. vrata so ob sili, s katero sta vstopila, kar odletela vanj, a moška nista ničesar posumila, mason pa se je trudil zadržati bolečino ob tem. hitro je prijel za kljuko, da so vrata tako ostala široko odprta in ga zakrivala. ni minilo dolgo, ko sta moška spregovorila. »kaj narediva s tem tipom, viktor?« je grob moški glas vprašal drugega. ruski naglas v besedah je bil očiten, očitno sta bila člana ruske mafije. »naj ostane tukaj. tako ali tako bova šla. takoj ko nama uspe ugotoviti tisto prekleto kombinacijo na sefu,« mu je odgovoril viktor, prav tako z močnim ruskim naglasom. »pizda, zakaj si ga moral ustreliti? če nam je že prvi ušel, bi lahko od tega izvedela kombinacijo.« nekaj časa je bilo slišati le šumenje in ko je mason poškilil v luknjo med vrati in tečaji je videl, da se je eden izmed njih sklonil k truplu in mu brskal po žepih. »očitno nima kombinacije. čim prej morava od tu, yuri, tisti tip je sigurno že šel na policijo,« je rekel eden od moških. mason se je odmaknil od luknje na vratih in počakal, da so se koraki oddaljili. šele čez dobro minuto je spet stopil izza vrata ter pomolil glavo na hodnik. hodnik je bil čist, tako da se je karseda tiho odpravil nazaj do omarice in vzel pištolo, ki ga je še vedno čakala tam. medtem ko je tičal za vrati se je namreč domislil novega načrta. opazil je prezračevalni sistem na stropu, ki je očitno vodil v vse sobe. in prvi pokrov, ki ga je pokrival je bil prav na hodniku. tako si je pištolo zataknil za pas, bližnji stol premaknil da je stal pod vhodom v prezračevalni sistem a da je bil še vedno neopazen, v primeru ,da se v tem času moška vrneta. z rokami se je dvignil v jašek in se po komolcih počasi odplazil naprej. prišel je do prvega križišča in prisluhnil morebitnim glasovom. in res, čez nekaj sekund je lahko zaslišal glasove, ki so prihajali nekoliko naprej. tako se je nekaj minut plazil po prašnem sistemu, dokler ni končno prišel do vira glasov. stal je naravnost nad glavno pisarno, kjer sta se moška spravljala nad sef z raznimi izvijači in kladivi. sef je ostajal zaprt. vedel je, da njegova naloga tokrat ni ista, kot bi bila, če bi bil še vedno pri policiji. tam so samo opravili aretacijo, ne da bi se ukvarjali s sistemom mafije kot celote. FBI pa je želel nabrati kar največ informacij in je tako velikokrat zamižal na eno oko, ko se je šlo za takšne manjše zločine.

»yuri, rabiva ta denar. pohiti. na, poskusi s tem,« je dejal viktor in črnolascu, ki se je sklanjal na tipkovnico sefa, pomolil drugo orodje. »pošiljka bo tu čez slabih 24 ur. če v tem času ne zberemo tega milijona, bodo orožje prodali ircem. tega si ne smemo privoščiti,« je zmajal z glavo viktor, a njegov obraz se je razsvetlil v trenutku, ko se je sef vdal in vratca so se odprla. eden od osumljencev je nekaj zaklical v ruščini, sicer ga mason ni razumel, a verjetno je šlo za krik zmagoslavja. kot bi trenil je bila vsebina stlačena v vrečko, ki jo je držal eden od moških, medtem ko je drugi spraznjeval ogromne vsote denarja. ravno sta bila konca, ko je bilo slišati oddaljene policijske sirene. »sranje,« je sam pri sebi zaklel mason. nikakor si ni mogel privoščiti, da ga ujamejo. sploh sedaj ne, ko je imel dovolj informacij da jih prenese šefom in da presežejo to pošiljko orožja, še preden pride v roke enim ali drugim mafijcem. rusa sta na hitro izpraznila sef in spizdila, mason pa se je v tem času že ritensko umikal po isti pot, s katere je prišel. skočil je iz jaškov na tla in se tudi sam pognal iz pekarne ravno v trenutku, ko so na drugi strani stavbe ustavili policijski avtomobili. a ko so policaji vstopili v notranjost pekarne, je bil sam že na poti do štaba FBI.