abandoned building

Naslov sporočila: abandoned building Čet Jul 25, 2013 5:36 pm

tag here is jake. smitten

and i wrote around 308 words.

sledila mu je praktično že celoten dan, niti za sekundo ga ni izpustila iz oči. hotela se je prepričati – da ni imel nobenega orožja pri sebi ali ljudi iz fbi-ja. ni nameravala iti direktno v levje žrelo, kajti tako ali tako je wesleyju povzročala totalno preveč težav in ni mu hotela še bolj. poleg tega pa, vseeno se je bala tistega, na kar jo je opozoril – da bi ji na koncu odvzeli otroka, pa čeprav je vedela, da tako ali tako ne bi nikomur pustila blizu, da bi se ga dotaknil, kaj šele da bi ji ga vzeli. ura je bila nekaj čez sedem, ko se je odpravil iz stavbe tisih prekletih fbi-jcev. vse odkar so timothyja poslali na tisti obračun, iz katerega se ni nikoli vrnil, jih je sovražila. iz dna srca sovražila. že res, da so ga pospravili tisti iz irske mafije, vendar je slednjim že vrnila oko za oko, medtem pa ko dejstva, da so se slednji premikali naokoli, kakor da se ni nič zgodilo in živeli naprej, pa ni prenesla, nikakor. ni se njim sanjalo, kakšno bolečino je občutila ob njegovi izgubi in to njim je nameravala pokazati na njihovi lastni koži. poznala je šefa, še vedno se ga je spomnila iz pogreba in vsak dan, ga je bolj prezirala. ko je prešel v temni del ulice, se mu je približala ter še predno bi se lahko zganil, mu je cev pištole prislonila ob vrat ter ga porinila proti najprej zatemnjeni ulici, nato pa proti zapuščeni stavbi in v istem hipu, ko sta bila tam, je zaprla vrata za seboj ter se oddaljila od njega, da ji slučajno ne zbije pištole iz roke - kakor da je bila edina, ki jo je imela ob sebi, vendar kljub temu. vrnila mu bo za vso bolečino, ki ji jo je povzročil. »obrni se, ti preklet morilec.«

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pet Jul 26, 2013 7:24 pm

TAGGED: POPPY! smitten

Zaključil je še en naporen delavni dan in ko se je nazadnje izognil kupom papirja, ki so ga čakali na mizi še od včeraj in se odpravil domov, ni bil prav nič dobre volje. Toliko stvari je še bilo potrebno postoriti, a kaj ko njegovi možgani niso hoteli več sodelovati. Zavzdihnil je in zamišljeno nadaljeval svojo običajno pot proti domu, še prej pa se je nameraval ustaviti še nekje, da bi z nekom sklenil nek dogovor. Toda nekdo mu je prekrižal vse načrte. »Kaj za…« je presenečeno vzkliknil, ko je na sebi nenadoma začutil hladno cev pištole, ki je počasi drsela po vratu in se nazadnje napičila v neko nevidno točko na njem. Še preden bi se lahko zbral in presodil položaj, ga je oseba že potiskala naprej po ulici, tako da je nazadnje pristal v neki zanikrni stavbi. Ni bilo prvič, ko se je znašel v takšni situaciji in morda se prav zaradi tega ni počutil pretirano ogrožanega, kljub zavedanju, da nekdo vanj meri s pištolo. Pravzaprav je še zdaj, ko ga je oseba nagovorila, ohranjal mirno kri – dolgoletne izkušnje so očitno naredile svoje.

»Pogumne besede za nekoga, ki ljudi napada iz zasede,« je spregovoril in se počasi obrnil, da bi se spoznal z napadalcem. »Gospodična Caldwell,« je prikimal, kot da bi pričakoval, da se bo od vseh ljudi srečal ravno z njenimi očmi - opazil je morilske misli, ki mu jih je signalizirala z njimi, a to v njem ni vzbudilo vsesplošne panike, ravno nasprotno. Bil je povsem miren, kot bi se odločil z njo samo malce poklepetati, ne pa zares poizvedovati o njenih nevarnih načrtih. »Žal mi je za vašo izgubo,« ji je iskreno izrekel sožalje in za hip premolknil, kot bi o nečem premleval. Nato je znova dvignil pogled in se razumevajoče zazrl naravnost v njene oči. »Imava nekaj skupnega, gospodična Caldwell,« je spregovoril s pomirjujočim tonom, ki ga zdravniki ponavadi uporabljajo v pogovorih s pacienti. »Obema je bil Timothy pri srcu.« Pomignil je z glavo proti iztegnjeni roki in ji nemo nakazal, naj povesi orožje. Kaj za vraga se je šla? Nekaj dolgih trenutkov jo je tiho preučeval, nazadnje pa je so njegovi kotički ustnic trznili v sled komaj zaznavnega nasmeška. »Smem izvedeti, zakaj me prištevate k morilcem?« Če nanj ne bi prežala nevarnost, da mu zaradi njegove predrznosti še isto sekundo pošlje kroglo v glavo, bi lahko celo rekel, da ga situacija čisto malce zabava.

401 words | notes: here we gooo :3 |

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pet Jul 26, 2013 9:47 pm

tag here is jake. smitten

and i wrote around 540 words. he's so evil to her, poor poppy ):

oklenila se je pištole z obema rokama ter namerila direktno v njegovo čelo. če mu ne bi hotela sedaj še vzbuditi slabo vest, bi definitivno že zdavnaj poslala naboj vanj ter mu posledično vtetovirala sled kalibre v čelo. »z prekleto dobrim razlogom,« je zamrmrala ter ob tem od jeze zaškrtala z zobmi. vedno je to počela ko je bila jezna, preprosto ni mogla mimo te navade. »gospa,« ga je popravila ter njen obraz je ob tem za kratek hip zajela žalost – bila je poročena, to je bil njegov priimek in ni prenesla, da ga je izgovoril z načinom kot ga je. pravzaprav ga ni prenesla celega. tresla se je že od jeze do njega in počasi jo je minevalo bilo kakšno pojasnilo, preprosto bi ga lahko na licu mesta ubila. »prihranite to za koga drugega, ki vam bo verjel« je zamrmrala ter čutila, kako so se ji začele nabirati solze v očeh. ni prenesla spomina na timothyjevo smrt, še vedno se ni mogla soočiti, da ga ni bilo več. in to preprosto zaradi enih takšnih kretenov, kakor je bila oseba nasproti nje. »gospa caldwell, že več kot dobro leto,« ga je zopet popravila ter zamežikala, ko se je še vedno borila s solzam. seveda, za nekatere je bila njegova sestra, vendar več kot polovici se tako ali tako ni sanjalo, da je bila posvojena, kaj šele, da sta bila na koncu koncev poročena ter imela otroka – katerega pa je vztrajno skrivala pred svetom. »ne drznite si lagati!« je ob njegovih naslednjih besedah zakričala nanj ter ustrelila centimeter stran od njegove glave, zgolj v opozorilo. »naslednja bo v vašem čelu, ne drznite si po vsem tem tako govoriti o njem. če bi vam bilo mar… bi bilo vse drugače,« je zamrmrala ter morala se je obvladovati, da se ni začela tresti. tema timothyjeve smrti, pravzaprav vse, kar je nasploh nanašalo nanj, je bila zanjo tako prekleto boleča tema. in ko je govoril o vsem skupaj je bilo le še slabše, z vsako sekundo jo je minevalo še tisto malo potrpljenja, ki ga je imela in res je želela ga preprosto enkrat dokončno spraviti pod rušo. če ga ne bi on takrat poslal na tisti obračun, bi bil še živ. ob njegovem nasmešku, komaj zaznavnem, pa je začutila, kako so se ji usule solze po licu. seveda, kaj drugega pa bi pričakovala od tega prekletega fbi-ja, kakor da so se preprosto norčevali iz tega, kar je človeka bolelo? sploh ni vedela, zakaj jo preseneča. »in potem si drznete reči, da vam je bil pri srcu, da vam je žal zanj,« je dejala ter glas se ji je tresel, vendar pištolo je bila kljub temu sposobna trdno držati in naboj v vsakem trenutku ali premiku ali pa preprosto le napačni besedi izstreliti v njegovo glavo. »kdo pa ga je poslal v smrt, kakor vi? če ga ne bi poslali na tisti obračun, bi bil še danes tukaj. imela bi bra…« je dejala ter se za hip ugriznila v ustnico. predstaviti ga kot brata in moža in potem pojasnjevati celotno zadevo, da je v bistvu posvojena ter vse ostale ceremonije? nikakor. »moža in moj otrok očeta. sedaj pa zaradi vas, sem izgubila edinega, ki sem ga imela rada in otroku ste praktično vzeli očeta.«

Naslov sporočila: Re: abandoned building Ned Jul 28, 2013 3:03 pm

TAGGED: POPPY! smitten

»Prav gotovo,« je pokimal, toda glas ga je izdal, da ji niti najmanj nasedel. Pravzaprav je bil prepričan, da sploh ne ve, kaj govori – odločnost maščevanja se jo je najbrž tako polastila, da je pozabila, da mu dela krivico s tem, da ga označuje za morilca. To ga ni motilo – vsaj za zdaj. »Se opravičujem,« je ustnice raztegnil v opravičujoč nasmešek in sam sebe okrcal za – sicer nenamerno - napako, ki si jo je privoščil vpričo nje. »Gospa, torej.« Res je ni hotel še bolj razbesneti, čeprav ni bilo videti, da mu uspeva, ko je ponovno zamenjal besedo gospa z gospodična. Presneto. »Razumem. Gospa ste. Nikar se ne vznemirjajte,« je pohitel prikriti ponovno napako in obenem opazil, kako sentimentalna je ob tem postala. Ni ji mogel zameriti – gotovo je bila še vedno občutljiva na temo, ki je vključevala njenega preminulega moža. Toda še vedno ni mogel razumeti, zakaj se je zdaj spravljala nadenj z grozečim pogledom in pištolo v rokah.

»Poslu..,« je začel in trznil, ko je mimo njega švignila krogla, toda ni se premaknil. Obstal je na mestu, popolnoma miren, kot da ga krogla ne bi pravkar zgrešila samo za las. Ni imel prekletega neprebojnega jopiča na sebi, niti ne kakršnegakoli orožja, s katerim bi se lahko branil pred njo. Imel je samo pamet, ki je bila njegova edina možnost, da jo pripravi do tega, da s prekleto pištolo neha meriti v njegovo čelo – ta ga je zdaj opozarjala, naj si ne drzne biti preveč jezikav, toda ni si mogel pomagati. Če si je kaj lahko štel v korist, so bile izkušnje in v pogum se je opiral na primere, ki so vključevali še večje psihopate. Ni trdil, da je bila blondinka pred njim psihopatka – bila je samo obupana vdova, ki se je hotela maščevati, ne da bi pri tem pomislila, da se spravlja na napačnega.

»Poslušajte me,« jo je prekinil, njegov do tedaj miren glas je dobil komaj zaznaven oster podton, ki se ga ni mogel otresti. Prekleto, za koga se je pa imela? Ne bo se ji pustil tako ustrahovati, pa če je vanj merila s pištolo ali ne. »Poslušajte me, gospa,« je ponovil še enkrat, ker ni bilo videti, da ga je slišala in se z resno odločnostjo zastrmel naravnost v njene oči. »To so resne obtožbe. Upam, da se tega zavedate.« Vdihnil je, da bi si nabral moči za naslednje besede, saj resnično ni hotel izgubiti zadnjega grama potrpežljivosti, ki ga je varoval pred tem, da se ne bi spustil na njen nivo histeričnosti. »Očitno potrebujete nekaj dejstev. Prvič, vašega moža nismo pokončali ne jaz, ne kdorkoli drug iz FBI-ja. Pravzaprav moram reči, da je bil vaš mož nadarjen agent in mislil sem iskreno, ko sem rekel, da mi je žal, da ste – in smo – ga izgubili.« Pogledal jo je, kot bi hotel preveriti, če ima še vedno njeno pozornost. »Dajte no. Timothyja ste poznali bolj kot kdorkoli drug – bil je pogumen, zanesljiv in zvest, če izpostavim samo nekaj njegovih kvalitet, ki jih ni bilo malo. In prav zaradi tega sem ga poslal na tisti obračun.« Počasi je izdihnil in stišal glas, ko je nadaljeval. »Nisem vedel, da se bo zgodilo kaj takšnega. A nepredvidljivost je del našega poklica,« je zaključil in počasi zmajal z glavo. »Res ne vidim potrebe, da me označujete za morilca, gospa Caldwell. Nismo mi spravili vašega moža pod rušo. Mafija ga je,« je nanjo spustil vso težo resnice, čeprav mu ni bilo prav nič pogodu, da je razpravljal o tem. »Zdaj veste.«

582 words | notes: oh come on. you cannot call him evil!|

Naslov sporočila: Re: abandoned building Ned Jul 28, 2013 10:18 pm

tag here is jake. smitten

and i wrote around 558 words. he's better now, i must say that haha.

pokimala je na njegove besede, vendar njen izraz na obrazu je poudarjal, da je povsem dojela, da je šlo za sarkazem. ampak kakorkoli je že bilo - v tem trenutku preprosto ni imela čas za takšne otročarije, res ne. ni mu vrnila nasmeška, še opravičila ni sprejela. od njega preprosto ni hotela nič, samo ga poslati na tisti svet, enkrat dokončno. res ga ni imela namen gledati, kaj šele poslušati. bilo je preprosto naporno ga gledati, ker so se ji vedno znova prikradli vsi tisti neprijetni spomini, prav tisti, katere je hotela pozabiti, tisti, ki so jo opominjali, da ga ni več, da so ga poslali na tisti svet. avtomatsko se je bo tem še trdneje oprijela pištole. ne, preprosto ni prenesla misli da ga ni bilo več, tako zelo jo je bolelo, da je imela občutek, da se ji srce vedno znova lomi na koščke, pa čeprav je bilo že povsem zlomljeno, njegova smrt jo je dotolkla in oropala skoraj vsega, za kar se ji je bilo vredno boriti – razen tima, bil je edini razlog, zakaj se je zjutri zbujala, da je sploh živela – odkar so ji odvzeli timothyja. ko je dobil njegov glas oster podton, se je na njenem obrazu odmaknila tista otožnost od prej ter zarisal komaj zaznaven nasmešek, da je pridobila njegovo pozornost – ne pa norčevanje, zaradi katerega bi bil skoraj ob glavo in še vedno je bila možnost, da bo. »kaj bom imela od tega?« je dejala ter stisnila zobe skupaj. kljub nasmešku malce prej, je bila še vedno tako besna, še vedno je bila malce pred tem, da mu odpihne glavo. ob njegovih besedah mu je namenila zdolgočasen izraz, kakor da ni logično, da preprosto ve česar ga obtožuje, še kako dobro – poslal ga je v smrt, preprosto. in očitno brez vsake slabe vesti, povsem mirno se je sprehajal naokoli. »vendar ste ga poslali v smrt, ravno vi, boste to zanikali? oh seveda vam je žal, tisti nasmešek predno sem poslala kroglo proti vam je tudi kazal na to, kako žal vam je, kajne?« je zamrmrala ter ob tem zaškrtala z zobmi. vedela je, da ni mogla pričakovati, da bodo tako žalovali za njim ter vse po vrsti, vendar takšnega odnosa, kakršnega pa je on pokazal malce prej, pa definitivno ni prenesla in morda bi se jo še dalo prepričati, vendar ne po tistem. prisilila se je, da je požrla solze ob njegovih besedah, za trenutek odmaknila pogled stran, nato pa nazaj proti njem. »direktno v smrt,« je zamrmrala, pa čeprav je vedela, da je imel kar se tega tiče prav. »in… tako prekleto vseeno vam je za vse skupaj,« je zamrmrala ter začutila, kako ji je spodnja ustnica zadrhtela ob tem ter kako je imela meglen pogled, ker ji je sililo na solze. vendar ni smela pokazati nemoči, preprosto ne. ob njegovih besedah je dvignila pogled proti njem. »vedela sem že od prej« je dejala ter se za trenutek zazrla v njegove oči. ni se mu sanjalo, kajne? ne o tem, da je bila ona v mafiji, niti o tem ne, da je tistega osebno pokončala, ki ga je poslal na tisti svet. povesila je pištolo ter sklonila pogled. ni mogla več, preveč spominov je naenkrat udarilo vanjo. »jaz… pretežko je, preprosto pretežko vse skupaj. veliko lažje je iskati krivca kakor se dejansko soočiti s tem, da ga ni več. prekleto.«

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pon Jul 29, 2013 10:18 am

TAGGED: POPPY! smitten

Globoko je vzdihnil, ko je, kljub temu, da ji je že razložil, še kar naprej gnala svoje. »Nisem ga poslal v v smrt, presneto. Poslal sem ga zgolj na delo, ki se ga od vsakega agenta pričakuje, da ga bo opravljal,« ji je oporekal z vso odločnostjo, ki je bila zdaj še toliko močnejša, ko si je prizadeval, da bo končno dojela, da se spravlja na napačnega. Zmajal je z glavo in ponovno ošinil pištolo, s katero je še vedno merila vanj – smešno, ampak še vedno se ni počutil ogroženega. Kot bi bila v njenih rokah le nenevarna igračka. Še vedno je bil namreč tako prepričan, da se ji bo uspelo z njo pogovoriti in jo prepričati v to, da povesi orožje – imel je dobre govorniške sposobnosti in navsezadnje je bil že po naravi precej razumevajoča oseba, kar je ljudi nehote pripravilo do tega, da so se mu zaupali.

Hotel ji je pomagati, pa čeprav se je malce prej za las izognil krogli, ki bi lahko pristala naravnost v njegovem prstnem košu. Vedel je, da jo smrt moža preganja in da ji ne more uiti, pa čeprav se temu upira na vse pretege. Poznal je občutek, ko izgubiš nekoga, ki imaš rad – izgubil je namreč očeta, ki ga je ravno tako kot njenega moža, ubil nekdo iz mafije in sam je bil enako besen, kot je bila svetlolaska pred njim. Toda, presneto, mar ni od Timothyjeve smrti preteklo že kar nekaj časa? Ne bo morala večno živeti v spominih in željah, da bi bil še živ – prej ali slej bo morala pustiti vse za seboj in zaživeti dalje, sicer jo bo to samo pokopalo. »Ni mi vseeno. Nikakor ne,« ji je z vso potrpežljivostjo, ki jo je poremogel, ponovno dokazoval, da mu je bilo res žal za smrt enega od njegovih agentov. »V redu,« je počasi pokimal in hotel jo je vprašati, od kje ji ta podatek, a je ni hotel še bolj vznemirjati. Bilo je vendar vsem znano, zakaj Timothyja ni bilo več na svetu – če ne drugega so za to poskrbeli mediji, ki so po tistem dogodku kar pobezljali z najrazličnejšimi novicami o tem.

Opazil je, kako je njeno telo vzdrhtelo ob ponovnem podoživljanju spominov in ni spregledal niti motnih oči, ko se je za hip zazrla vanj, odločena, da se ne bo zlomila pred njim. »Močna oseba ste, gospa Caldwell,« je po kratkem premolku spregovoril s tišjim, vendar še vedno dovolj odločnim glasom, ki je kazal na to, da misli resno. »Vem, da vam je težko – spopadanje s smrtjo bljižnjega ni za nikogar enostavno. Toda morali boste pustiti preteklost za seboj. Lažje vam bo,« je zdaj spregovoril iz lastnih izkušenj. Kaj bi se zgodilo z njim, če bi še vedno iskal krivca, ki je ubil njegovega očeta, pa tistega, ki ga je obtožil umora in ga po krivem poslal v zapor? Gotovo bi se mu že zmešalo.

480 words | notes: no, vidiš, da je prav prijetna oseba chuckle

|

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pon Jul 29, 2013 2:47 pm

tag here is jake. smitten

and i wrote around 466 words. he is if he wants to be yes, haha :p.

ob njegovih besedah je le stisnila ustnice skupaj. nekje na dnu srca je morda vedela, da ima prav, vendar kljub temu, sovraštvo, ki ga je gojila v sebi je bilo preprosto premočno, da bi na vse skupaj gledala z nekega subjektivnega vidika. in preprosto ni prenesla njihove strani, res ne. pa ne zato, ker je bila preprosto na nasprotnem bregu, v mafiji, pač pa zaradi tega, ker je vedela, da bi bil timothy še vedno živ, če ga ne bi poslali tam, če sploh ne bi bil tam. že res, da je bilo hkrati vse bolj odvisno od tega, da je bil preprosto na napačnem mestu ob napačnem času, vendar ni mogla mimo tega. preveč jo je vse skupaj bolelo in posledično je preprosto krivila vse po vrsti – veliko lažje, kakor se sprijazniti z izgubo, z dejstvom, da ga nikoli več preprosto ne bo videla in da bo njen oziroma njun otrok odraščal brez očeta, brez tistega, kar mu nikoli ne bi smelo biti odvzeto. morda bi mu verjela na besede, da mu ni vseeno, vendar ni vedela, če mu verjame, vsaj ne zares. ne po tistem nasmehu, ki ji ga je namenil prej, ko je imela občutek, da ga zadeva zabava in vse skupaj je tudi bil razlog, da je naboj poslala proti njem. takšnega načina preprosto ni prenesla. ob njegovih besedah je sklonila pogled ter sprostila pištolo, kajti nabite je ni imela namena pospraviti. potrebovala pa je tako ali tako ne bo več. vsaj predvidevala je tako, ta boj v katerega se je spravila je bil praktično zgubljen – če je to sploh bil boj. ob njegovih besedah je odkimala z glavo. »po čem to sklepate? ker iščem krivce vsepovsod drugje, kakor da bi se soočila, da ga ni več?« je dejala ter ob tem zavzdihnila. ne, nikakor ni bila močna, še zdavnaj ne. le igrati je znala močno osebo, to je bilo vse. če bi vedel v kaj vse se je znala njena jeza ter žalost spremeniti, bi definitivno povsem spremenil mnenje. »ne poznate celotne zgodbe, ni tako preprosto, kaj šele lahko« je dejala ne da bi dvignila pogled. pozabiti? ko jo vsak dan zbudi par oči, povsem enake njegovim? nemogoče. morda bi bilo lažje, vendar ni si predstavljala dneva, da ne bi pomislila nanj. tako da, ne glede na vse, zanjo je preprosto delovalo vse skupaj nemogoče. zavzdihnila je ter stopila korak nazaj. »jaz… ne bi vas smela tako napasti, žal mi je« je zamrmrala, pa čeprav ji nekje na dnu srca, ni bilo zares žal, pravzaprav niti ni imela vesti več, odkar se je vse tisto zgodilo. vendar bila je prekleto dobra igralka in ni bilo težko, poleg vseh navalov čustev od prej, uprizoriti iskreno opravičilo. »in najbrž bi mogla oditi. sploh ne bi smela biti tukaj. res, jaz… žal mi je.«

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pon Jul 29, 2013 5:00 pm

TAGGED: POPPY! smitten

»To je samo kriza, ki jo morate prebroditi. In to vas bo naredilo močnejšo,« je po premisleku spregovoril z dejstvom, za katerega je bil prepričan, da drži. Resda ni poznal njenega ozadja in vsega, kar je skrivala svetlolaska, ki ga je po krivem obtožila za morilca, toda če je pogledal svojo zgodovino, ga je prav to naredilo takšno osebo, kakršen je danes. »Vem, da vam bo uspelo,« ji je namenil enega izmed vspodbujočih nasmeškov, kot bi bil njen terapevt, ne pa neki nezananec, za katerega je bila do tedaj prepričana, da je njenega moža poslal v smrt. Tudi njemu se je iz grla izvil vzdih, ki je navsezadnje lahko pomenil tudi olajšanje, da je končno popustila in se odločila za umik – vsekakor pametna poteza. Šele zdaj se je zavedal, kako sproščeno se je počutil, ko mu ni več grozila s pištolo. Čeprav ni smel zanemarjati dejstva, da jo je še vedno imela v rokah, a vseeno.

»Imate prav. Ne poznam celotne zgodbe, tako da se boste morali s tem spopasti povsem sami,« je mirno nadaljeval, ko se je počasi odmaknil in se sprehodil po prostoru. Ustavil se je pred vrati in preden je pritisnil na kljuko, se je ponovno obrnil k njej, kot bi ga nekaj zadrževalo pred odhodom. Kot bi hotel še nekaj storiti. »Je že v redu. Popolnoma vas razumem,« je z razumevajočim kimanjem sprejel njeno opravičilo in se spraševal, če je govorila iskreno – v očeh namreč ni našel niti sledi obžalovanja, a mogoče je bilo to zaradi tega, ker je bila preveč pretresena. Morda celo nekoliko otolpela zaradi vseh spominov in dejstev, ki jih ni hotela sprejeti za resnico – da je bil njen mož zares mrtev in da to ni bila njegova krivda. »Zdaj ko sva to razčistila,« je previdno začel in pred njo odločno iztegnil desnico. »Mi lahko izročite pištolo? Res nočem, da bi prišlo do kakšnih nevšečnosti, navsezadnje je orožje, ki ga imate v rokah, gospa Caldwell, resno nevarna zadeva.« Rahlo je nagnil glavo v stran in vprašujoče privzdignil obrvi. »Predvidevam, da ni vaša, temveč od vašega moža. Imam prav?«

345 words | notes: XD |

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pon Jul 29, 2013 5:28 pm

tag here is jake. smitten

and i wrote around 358 words.

»če bi bilo tako preprosto…« je zamrmrala, bolj sama sebi kakor njemu, ob tem pa narahlo vzdihnila. seveda bi bilo lažje odmakniti na stran, preprosto izklopiti čustva, ki jih je kopičila v sebi in se posvetiti izključno timu in službi, ampak bilo je preprosto nemogoče. njeno življenje je bilo praktično pekel, dokler ni spoznala timothyja, dokler je niso njegovi starši posvojili – na kratko, bil je začetek njenega boljšega življenja, najboljše, kar se ji je kdajkoli zgodilo. in pozabiti na vse skupaj… praktično nemogoče. ustnice je ukrivila v nasmešek ob njegovih besedah in morda je bilo v njem celo malce iskrenosti – če je izključila dejstvo, da je v tistem trenutku preprosto imela občutek, da se z njo pogovarja kakor da bi bila pacientka, on pa terapevt, vendar kakorkoli je že bilo – podrobnosti, s katerim se ni imela čas ubadati. ni odgovorila na njegove besede. saj ni imela kaj. vedela je, da je bila sama, edinega koga je imela je bil tim. in wesley. edino njima je zaupala in nikomur drugem. preprosto ni mogla. zopet mu je namenila lahek nasmešek ob njegovih besedah ter že bila pripravljena oditi, ko jo je ustavil ter narahlo je priprla oči, ko je iztegnil desnico. pustila mu je, da je do konca povedal, nato se je pa na njenem obrazu zarisal precej skrivnosten nasmešek ter narahlo je odkimala z glavo. »dosti vem o orožju, ne skrbite« je zamrmrala, medtem ko je pištolo že prej pospravila za pas. »ni vam treba skrbeti, znam ravnati z njim, tako da so skrbi glede nevšečnosti ter ostalega povsem odveč,« je dejala ob tem pa ni odmaknila pogleda z njegovih oči. motil se je, če je mislil, da mu bo predala pištolo. pa ne zato, ker bi se bala, da bi kakorkoli po njej ugotovil – bila je pisana nanjo in preprosto ni mogel nič pri tem, tudi če bi jo na koncu koncev vzel, vendar iskreno, niti mu je ni imela namena predati, navsezadnje ni bila njegova, niti last fbi-ja in zares je ni imel pravice zahtevati. »narobe predvidevate, moja je. in mislim, da vam kaj več niti ni potrebno vedeti, ali pač? mislim… moja lastnina, moja stvar, kajne?«

Naslov sporočila: Re: abandoned building Tor Jul 30, 2013 8:59 am

TAGGED: POPPY! smitten

Če jo je imel prej za obupano vdovo, ki ni vedela, kaj počne, je bil svoje mnenje v trenutku prisiljen spremeniti, ko mu je navrgla, da se spozna na orožje. Namrščil je čelo in jo nekaj trenutkov samo ocenjujoče opazoval, kot bi s svojimi besedami v njem vzbudila neke sume, ki jih je zdaj hotel razrešiti. Znala je skrbeti za orožje? »Kaj pa ste po poklicu, gospa Caldwell?« se ni mogel zadržati, da ne bi povprašal o tem, pri tem pa poskušal zveneti čim bolj običajno – kot bi njene besede v njem vzbudile le radovednost in ne določene sumničavosti. Vedno je bil previden in tudi tokrat ni bila izjema. Zastrmel se je v njene oči in opazil, da je bila kar odločna glede svoje izjave in to je samo še poglobilo njegovo željo po poizvedovanju, a hkrati je vedel, da je ne sme prestrašiti s svojo neposredostjo.

»Vaša? Ampak zakaj jo potrebujete? To je resnično nevarna zadeva,« jo je opozoril še enkrat, kot bi ga skrbelo za njeno varnost in v resnici ga tudi malce je. »Toda prej je bila moževa, kajne? Ko je.. zdaj, ko ga ni več, ste si jo prisvojili. Ampak načeloma je to še vedno last FBI-ja, gospa,« je odločno zaključil in ni odmaknil desnice, ki jo je še vedno molil pred seboj. »Močno dvomim, da vam je mož v oporoki zapustil pištolo,« jo je spomnil na nekaj, čemur ne bi mogel nikoli nasesti, ne glede na to, kako prepričljivo je trdila, da je njena. »Cenim vaš pogum, gospa, a mislim, da vam tako nevarnega orožja vseeno ne morem kar tako zaupati. In.. otroka imate.« Pomigal je s prsti še vedno iztegnjene desnice, kot bi postal že rahlo nepotrpežljiv, ko je čakal, da mu izroči pištolo. Dokler mu jo ne izroči, ji ne bo pustil oditi in to, da je stal neposredno pri vratih, je bila vsekakor njegova prednost.

312 words |

Naslov sporočila: Re: abandoned building Tor Jul 30, 2013 10:06 am

tag here is jake. smitten

and i wrote around 501 words.

njene ustnice so se za hip ukrivile v nasmešek ob njegovem vprašanju. tudi še en del, ki je bil povsem njena stvar in ni imela prav nobenega namena mu izdati. očitno ni mogel iz svoje kože, te fbi-jci so bili tako nadležni ko so hoteli kaj vedeti, prav zares. »ne morate iz svoje kože, kajne? vendar moram vas razočarati,« je dejala ter ob tem odkimala z glavo. »tudi tega dela, vam ne nameravam zaupati,« ni ji ušlo, kako je namrščil čelo malce prej in čeprav je hotel delovati povsem ne vsiljivo in najbrž le radovedno mu na žalost ni uspevalo – preprosto je znala na njegovo nesrečo zapaziti tudi tiste majhne malenkosti. »moja. hvala za skorajšnjo pridigo, vendar kot pravim, vem nekaj o orožju, res. in bodimo iskreni – v filadelfiji ne moreš ravno mirno spati po noči, se vam ne zdi? bog ve, kdaj bo kakšen ropar ali kdo ve kdo udrl v stanovanje – in dokler imam otroka ob sebi, res nočem biti prepuščena na njegovo milost in ne milost. razumete?« je dejala ter ob tem narahlo privzdignila obrvi. sicer res, da je pištolo po drugi strani potrebovala tudi za kaj drugega, vendar vseeno – te njene besede so bile povsem iskrene. ni se sicer bala roparjev, toliko kakor ni hotela videti irske mafije v bližini tima in bilo je več kot kristalno jasno – oni se ne bodo ustavljali, ko bodo imeli priložnost poslati naboj vanj, tako da posledično res ni mogla spati povsem mirno, ne da bi vedela, da ima v predalu poleg sebe pištolo in lahko vsiljivca v hipu ustavi – tvegati njegovo življenje ni nameravala. »ne gospod – sem vas prav naglasila? ni bila njegova. moja je in moja last. in od nekakšnega fbi-ja ne. nekatere stvari težko dojamete, kajne?« je dejala ter ob tem narahlo odkimala z glavo. lahko bi mu jo preprosto dala in bi posledično ugotovil, da govori resnico, niti o tem, s čim se ukvarja ne bi po tej pištoli mogel ugotoviti, vendar iskreno, zaradi same trme mu je v tistem trenutku ni nameravala izročiti. preveč je silil vanjo in tega ni dobro prenašala. predvsem tiste iztegnjene desnice pred njo ne. njen obraz se je zresnil. ni prenesla, da jo spominja na timothyjevo smrt. »cenila bi, če se ne bi dotikali spominov nanj, prosim?« je zamrmrala, pa čeprav je bila počasi blizu tega, da zopet uperi pištolo vanj. res ni imela več potrpljenja za nekoga kot je bil on, res so mislili, da so nekaj prekleto več. »vidite kako me ne poslušate. ravno zaradi otroka, zaradi njegove varnosti, je tole ključna stvar« je dejala ter stopila korak nazaj in počasi izvlekla pištolo zopet na dan in pomagala proti njemu. »vidite? če me občutek ne vara, je timothy imel drugačno, ni tiste vrste, katero je uporabljal on. in sedaj bi cenila, če se odmaknete. res ne bi rada zopet merila s pištolo v vaše čelo« je dejala ter narahlo privzdignila obrvi, ko je vrnila pištolo nazaj za hrbet. če se ne bo odmaknil, bo preprosto res primorana to narediti.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Tor Jul 30, 2013 3:07 pm

TAGGED: POPPY! smitten

Vprašujoče je dvignil obrvi, ko je nenadoma postala tako skrivnostna, da ga je začelo že motiti. »Res ne?« je kljub temu ohranil vso prijaznost, ko je poskusil znova, a nazadnje se je vseeno vdal. Bilo je nesmisleno dalje vrtati vanjo, navsezadnje njen poklic ni bil življensko potreben podatek, ki bi ga potreboval v tem trenutku. Sploh pa, če bi se želel pozanimati o njej, lahko stori kadarkoli, navsezadnje mu je njegov položaj to omogočal bolj kot komurkoli. Tako je le pokimal in čakal na njeno pojasnilo, zakaj je potrebovala orožje. Kot je pričakoval, le-to nanj ni naredil določenega vtisa, a ji ni imel namena razlagati, kako zelo za lase privlečen se mu zdi njen razlog. »Me veseli, da tako skrbite za vašo varnost in varnost vašega otroka,« se je izognil iskrenemu mnenju z veliko lažjo možnostjo, ki v njej ne bi smelo vzbuditi občutka, da ji pravzaprav ne verjame. »Filadelfija res ni varno mesto, toda če za varnost pravilno poskrbiš, ti ni treba hoditi v posteljo s pištolo.« Preučeval je njen obraz, kot bi hotel razvozlati, kdo se v resnici skriva za podobo skrbne matere, ki je bila na nenavaden način pripravljena otroka obvarovati pred nevarnostjo.

»Gospodič,« jo je popravil z nasmeškom, s katerim je komaj prikril, da ga njene besede na nek način zabavajo. »Ampak kakorkoli. Nisem pretirano občutljiv na to,« je še navrgel – morda je bil s tem komentarjem nekoliko predrzen, a ni si mogel pomagati, da se ne bi spomnil na to, kako zavzeto je prejle popravljala njegovo napako. »Verjemite ali ne, toda spadam v skupino dojemljivih ljudi,« se je na njene besede, ki bi jih zlahkoto vzel za žalitev svoje inteligence, odzval na svoj tipični jezikavi način. »In prav. Če pravite, da je vaša, potem je vaša,« je popustil, ko res ni videl več smisla, da bi se preganjal z osebo, ki mu je še prejle merila s pištolo naravnost v glavo. Toda njegova sumničavost še vedno ni popustila. »Se opravičujem,« je resnobno pokimal, ko mu je prepovedala, da na kakršen koli način omenja njenega moža. Razumel je, da je bila to zanjo še vedno boleča tema in ni nameraval drezati v osje gnezdo. »Ja, ja,« je naveličano zamrmral, ko mu je ponovno razlagala, da se mora oborožiti, če hoče poskrbeti za varnost svojega otroka. Resno, kot da ne bi živela v tem stoletju, ampak ni mu bilo do prepiranja z njo. Bil je utrujen od celotnega dneva in zdaj bi se gotovo že sproščal v kopeli, če ga ne bi napadla in ga pripeljala v ta ušivi prostor.

Ocenjujoče si je ogledal njeno pištolo, ki jo je ponovno povlekla na plano in moral si je priznati, da je imela glede tega prav – pištola ni bila njihova, zato potemtakem tudi ni morala biti Timothyjeva. »Vidim,« je nazadnje le odmaknil pogled z orožja in čeprav ga je pobiralo od radovednosti, od kje ji ta pištola, se je nazadnje odločil za umik. Odmaknil se je za korak vstran, da je imela prosto pot do izhoda in preden je odšla, jo je poklical, da bi jo še zadnjič opozoril na nevarnost v njenih rokah. »Previdno s tem,« je rekel in počakal, da gre prva ven – to je storil iz povsem varnostnega razloga, da si zavaruje hrbet, če si slučajno premisli in pištolo ponovno uperi vanj.

546 words | notes: lahko kar zaključiš. (:

Naslov sporočila: Re: abandoned building Sre Jul 31, 2013 3:16 pm

tag here is jake. smitten

and i wrote around 445 words.

»res ne,« je zamrmrala ter njene ustnice so se ukrivile v nasmešek, ko se je izkazalo, da ne bo več dregal nekam, kamor ni dobrodošel. prav nobenega razloga ni bilo, da mu te zadeve pojasni, sploh pa ne njem. tudi brez tega bo preživel, v to sploh ni dvomila. preprosto ne bo dobil tistega kar si je v tem trenutku želel – njen poklic oziroma njeno delo ni bilo niti malo njegova stvar, tako da se preprosto ni imel nobene pravice vtikati v njeno življenje. »vidim,« je dejala ter ob tem narahlo privzdignila obrvi – ni ji ušlo, da ji ne glede na vse, ne verjame ravno povsem. ah, kaj povsem, ni ji verjel. in morda, bi kdo drug nasedel, vendar ne ona. predolgo je bila v vsem tem in prevečkrat so jo hoteli takole obrniti okoli – v vsem tem se je preprosto naučila brati tiste male podrobnosti in tudi šef fbi-ja pri tem ni bil nobena izjema. »ne grem v posteljo z njo,« je dejala z nasmeškom na obrazu ter odkimala z glavo. točno je vedela kaj je mislil, vendar v tem trenutku se ni mogla upreti, da ne bi obrnila besede. »kakorkoli, reciva da imam svoje razloge, ja?« je še dodala ter ob tem si zarisala nasmešek na obraz. razloge, ki se njega niso tikali niti malo. pokimala je na njegove besede. »kakor želite,« je dejala na njegove besede, da je gospodič, sicer očitno ne preveč občutljiv na zmoto – za razliko od nje – vendar iskreno, bilo ji je povsem vseeno, kakšen naziv je imel temnolasec. preprosto ni bilo vse skupaj nekaj, kar bi se je tikalo. skomignila je z rameni. »kakor pravite,« je dejala in morda so besede bile slišati, kakor da mu ne verjame povsem, vendar iskreno, ni imela več volje se ukvarjati s tem. če je on rekel tako, pa naj bo tako. le kimala je na njegove besede – vedela je, da ji ne verjame, vendar ni bil sedaj čas, da bi se ukvarjala s tem. in niti v prihodnje, preprosto nekako ni imela namena se ukvarjati z nekom kot je on. povsem brez pomena je bilo. ustnice je narahlo ukrivila v nasmešek, ko je končno spoznal, da je bil v zmoti ter ji pustil prosto pot. ob njegovih besedah se je le zazrla skozi ramo proti njemu ter mu z pogledom dala vedeti, da še vedno ve kako ravnati z tem – res ni bilo nobene potrebe, da se je kakorkoli obremenjeval z vsem skupaj. če se pa bo… hja, potem pa ni mogla več trditi, da ga bo metek naslednjič tudi zgrešil. obstajala je stvar, v katero preprosto ni dovolila ljudem, da se vtikajo – in to je bilo njeno in timovo življenje.