MARIANNE ANGELA BYRON

age: 26 | hometown: philly, usa | occupation: shestyorka | group: russian mob | face claim: alejandra alonso

marianne byron. dekle, za katero bi lahko rekli, da ni imela ž od življenja. mama ji je od samega začetka dala vedeti, da ni zaželjena ter da jo je obdržala preprosto zato, ker jo je morala oziroma, ker je s pomočjo nje iztržila tisto nekaj denarja, ki ga je zapravila za pijačo. dekle se je na kratko vzgajalo povsem samo in hja, ni čudno, da od otroštva ni imela nič, pa tudi potem naprej ne. odraščala je preprosto v neki že napol podrti bajti, za katero ni več nihče skrbel, saj mama ni imela ne časa ne volje za to, da bi jo kakorkoli uredila in marianne je bila takrat preprosto premajhna za vse skupaj, ne glede na to, kako se je trudila. in res se je, vsaj dokler je bila še otrok, ki tako ali tako ni vedel, kaj vse slabega jo še čaka v svetu. pa vendar, je nekako gledala optimistično naprej, vse dokler ni prišla v osnovno šolo. že na samem začetku so se norčevali iz nje, ker je imela zmečkala oblačila, ker so bila slednja tu in tam umazana, ko ji ni uspelo z golimi rokami zdrgniti tistega in onega madeža, ki je ostal od dela ter kako je bila nasploh neurejena. smejali so se ji, jo spotikali, nič kolikokrat zalepili žvečilni v lase ter ostale stvari, ko so ji razparale srce na koščke, da je vsak dan po šoli neustavljivo jokala, pa vendar, še vedno ni bilo nikogar, ki bi jo potolažil. morda bi se zadeva povsem drugače obrnila, če bi imela koga, na kogar se lahko zanese, vendar tega preprosto ni imela in morda je tako postajala takšna kot je. nekaj se je preprosto prelomilo v njej, zaradi česar je začela dobivati debelejšo kožo, šolo pa… hja, začela jemati postrani, čez čas jo je preprosto vrgla na klin. nikoli ni bila kakšen einstein, nikakršen posebni genij. sicer je nekaj časa kazalo, da ji bo le uspelo, pravzaprav se je celo vpisala na šolske dejavnosti, da bi se bolj vključila v vse skupaj. edino pri čemer je ostala od prvega, do zadnjega razreda osnovne, ne glede na to kako so jo poniževali, je bila borilna veščina – prilezla je do črnega pasa v karateju in kakor pravi danes – ima občutek da je bila to edina stvar, ki jo je kdajkoli držala pri tleh. vendar pa v srednji šoli zopet ni bilo bleščeče ter najbrž tudi zaključna točka vsega skupaj. kot prvo, zopet so se norčevali iz nje in zopet se je ista zgodba ponovila kakor v osnovni, le da tokrat ni bilo nič, kar bi jo držalo pri tleh. kot prvo je padla prvi letnik, kajti šolo je čedalje manj obiskovala, čedalje več je bila na ulicah in preprosto pozabila, zakaj je na svetu. vendar kljub temu, naučila se je, da ne sme pustiti ljudem, da bi pometali z njo in če je to pomenilo, da ga mora udariti na nos, bo to pač naredila, obrambo celo pred dvometrskim moškim bi obvladala – dosti se je poniževala in to, da bi pustila, da kdo zdvigne roko nad njo, pa ni pustila. prav tako ni nikoli šparala z besedami, pa če so bile še tako grobe in nesramne, prav tako pa je večinoma morala biti njena zadnja – nikoli se ni nihče trudil, da bi bil prijazen z njo, zakaj bi se ona? vendar še preden bi se zavedala, je izgubila tudi mamo, pa čeprav je imela občutek, da je nikoli ni imela in posledično, tudi ni potočila niti ene solze. je pa nastal ogromen problem, ko se je zavedala, da ne bo imela kam oditi. hiša je bila v popolnem razsulu in tisto malo od dediščine, ki je dobila, res ni mogla nič z njim. in tako je padla v tisti del, ki bi se ga marsikatero dekle sramovalo, vendar ona tega preprosto ne pozna. začela je kot erotična plesalka, dokler ni prilezla do tega spoznanja, da kot striptizeta očitno več zasluži in nazadnje celo dekle na poklic. ni ji bilo težko opravljati tega dela, sicer se je zavedala, da za razliko od ostalih deklet, je bolj suhcene postave, vendar kljub temu, vedela je kaj mora reči in kaj narediti, da je bila najbolj zaželeno dekle v tistem zanikrnem baru. ampak ko je zaslužila dovolj, za neko bedno stanovanje in nekaj prihrankov, je končala z vsem skupaj, vsaj načeloma. navsezadnje, če se je na njenih vratih pokazal moški, z polno denarnico, ni nikoli rekla ne. kurba? ja, vendar ni ji mar. življenje jo je preprosto naučilo tega, da ni potrebno, da ji je mar za bilo kaj, ljudje jo bodo tako ali tako obsojali. naslednja napaka, ki pa jo je naredila, pa so bile droge in nato mafija. v droge se je zapletla kmalu po temu, ko je odstopila iz službe in ko je ugotovila, da zna svet takrat postati preprosto boljši. pristala je celo v ruski mafiji, ker ji je vse skupaj lahka pot, da dobi denar ali za droge ali za karkoli že, s čimer si uničuje življenje. in takšna je danes – zadeta večino časa, ker ji je svet tam lepši, nikoli ne reče ne nobenem moškemu, vendar kljub temu, hkrati pa nikoli ne pusti, da bi se navezala na bilo koga. prijateljev ni, to je ugotovila že na samem začetku. in čeprav, bi lahko s svojim videzom, ki bi se lahko kosal celo z viktorijinimi angelčki povzpela iz vsega tega in živela življenje, kakršno bi si ga zaslužila, tega preprosto ne more. ker je bila vedno navajena biti pri tleh in tam kaže, da bo tudi ostala.

BEHIND THE MASK