AXEL 'ACE' HUNTER WARDELL

age: 33 | hometown: texas, usa. | occupation: police officer. | group: police. | face claim: charlie hunnam.

»saj veste kaj pravijo, kajne? if you can't get rid of the skeleton in your closet, you'd best teach it to dance. zato sem tukaj. mislim, da mi to do zdaj krasno uspeva. v filadelfiji sem že dobri dve leti in po tem, ko sem dokončal policijsko akademijo, sem se pridružil varuhom reda v mestu. nisem nujno preveč dober pri tem, ampak znajdem se na ulici. nekako se mi zdi, da bolj spadam tja kot pa v pisarno in zdaj vsekakor delam na tem, da bom več in več časa lahko preživel zunaj tistih presnetih sten, ker se mi nekako zdi, da me dušijo in da lahko veliko boljšega storim zunaj.

rojen sem bil daleč stran. moja družina je ena od tistih stvari, o katerih ne govorim. če bi pobrskali po internetu, bi ugotovili, da je bil moj oče vince wardell. to ime na svetovnem spletu dobi na tisoče zadetkov. ja, moj oče je bil general wardell. moški, ki je bil odlikovan s celim kupom priznanj in činov in ki je še zdaj pomemben člen ameriške vojske. rojen sem bil v teksasu in prihajam iz precej vojaške družine. moja starša sta se spoznala na delu: oče je bil general, mama pa vodnica. ne bi ravno rekel, da je bila ljubezen na prvi pogled, ampak razumela sta se dovolj dobro, da sta se kmalu tudi poročila. rodil sem se po dveh letih njunega zakona kot prvi otrok. vedno smo veliko potovali; mama je sicer opustila vojsko za nekaj mesecev, da je lahko skrbela zame, oče pa ni vojske nikoli povsem zapustil. to je bil tudi razlog naših potovanj: prej ali slej je moral biti nekje drugje, da je poskrbel za kakšno malenkost ali naučil vojake teh ali onih zadev. bil je dober in z vsem srcem predan vojski. z mamo sta se prepirala, odkar pomnim, ampak še vedno sta oboževala en drugega. ko sem dopolnil dve leti, je bila spet noseča. tokrat sta dopust vzela oba in za nekaj časa smo se vrnili v teksas. rodil se je moj brat, charlie. ko smo se spet selili, sem bil star štiri leta in on dve. oba starša sta se vrnila v službo.

sploh se ne spomnim vseh mest, v katerih smo bili. vem pa, da smo bili v južni dakoti, ko se je mama odločila, da bo sprejela misijo in šla v afganistan. nikoli več se ni vrnila. po tistem je bilo življenje drugačno. oče je bil prisiljen priti domov. oba z bratom sva bila premajhna, da bi povsem razumela, kaj se je zgodilo z mamo. še vedno se spomnim tistega izraza, ki je spreletel očetov obraz, ko ga je kateri od naju povprašal o tem, kdaj se vrača mama. šele veliko let pozneje sem dojel, kako zelo ga je to bolelo - kako zelo ga je moralo boleti; navsezadnje sva bila s charliejem izrezani podobi ženske, ki jo je izgubil. ko sva bila dovolj stara, da naju je lahko vpisal v šolo, smo spet potovali. bili smo v vsaki zvezni državi in s charliejem sva hitro menjavala vojaške šole tekom let.

ko sem dopolnil osemnajst let, smo pristali v nevadi. nekaj je bilo na tistem kraju, zaradi česar me je pritegnila. oče se je že dolgo pred tem distanciral od naju s charliejem in midva sva bila daleč od vzornih sinov, ki bi jih moral imeti. charlie se je zapletel z nekimi motoristi in hitro sem mu sledil. bilo je dobro življenje; bila sva dovolj stara, da naju je oče pustil sama in potoval sam. vsake toliko časa je poslal pismo. tisto je bilo noro obdobje. počel sem lahko karkoli in motor mi je nudil svobodo, ki je prej nisem poznal. spoznal sem cel kup novih ljudi, se zapletel v vse vrste neumnosti in storil čisto vse, kar sem hotel. dokler se ni vse obrnilo na glavo. dokler ni charlie, moj dragi, ljubljeni mlajši brat, storil največje neumnosti. sam se nikoli nisem zapletal z drogami – ampak nisem vedel, kako globoko je bil on, dokler ga niso pri neki predaji ustrelili. umrl mi je v rokah, moj mlajši bratec. izkrvavel. dogodkov po tem se spominjam megleno. oče se je vrnil. objel me je, tudi ko sem ga skušal odriniti od sebe. stal mi je ob strani za pogreb in mi na koncu pustil cel kup denarja. in jaz sem samo šel. stran od tam. stran od vsega.  v filadelfijo. ker sem jo v spominu še vedno imel kot prijazno državo, kjer sem bil za nekaj trenutkov daleč v preteklosti celo srečen.«

BEHIND THE MASK