BRADEN NICO CLARKE

age: 27 | hometown: denver, colorado | occupation: smuggler | group: locals | face claim: nicolas simoes

O svojem otroštvu imam mešane spomine. Veliko je ljudi, ki se jih spominjam, še več je tistih, ki se jih le bežno. Zapomnil sem si določene obraze, določene poteze, v spominu so mi ostala določena imena. Vem, da jih vsakič povežem z drugim obrazom, ampak vse to iz preprostega in edinega razloga. Ne poznam jih, so pa vseeno del mojega življenja. Mami mi je povedala, da sem bil rojen v Connecticutu, kakšno je bilo moje življenje do šestega leta se ne spominjam, mi je pa povedala nekaj podrobnosti, skozi katere sem ugotovil, da je bilo daleč od lepega. Pri šestih sem bil poslan k prvi rejniški družini. Spominjam se njihove hiše, velikega vrta in zares velikega kupa otrok. Vsaj še štirje - poleg mene - so se drenjali v otroški sobi, in veliko smo se kregali. Verjetno zato, ker smo skupaj živeli otroci z vseh vetrov, mlajši, starejši, nekompatibilni, nastrojeni in definitivno precej nestabilni. Pravijo, da sem bil za šestletnega dečka precej impulziven. Nisem rad delil in to je bil takrat zares velik problem. Tu in tam sem očitno prečkal mejo in kmalu je bilo preveč. Po mesecu dni so mi našli novo družino in če je bila tista prejšnja slaba, je bil ta še slabša. Moški in ženska sta bila že precej v letih, jaz pa njun edini rejniški otrok. Vlečenje za lička, naravnost abnormalna izbira oblačil, hvala bogu je znala vsaj kuhati. Če sem se pri prvi družini tepel prostovoljno, tukaj temu ni bilo tako. Večkrat sem jih fasal, ne le zato, ker sem ugovarjal, ampak tudi, če sem se umazal, pozabil nalogo ali izgubil svinčnik. Vendar v tretje gre rado. Nekaj mesecev sem živel s popolno družino. Gospod in gospa Wildrow sta imela še dva druga otroka, starejšega fanta in petletno punčko. Njo sem imel še posebej rad. Res je bila krasna. Ni veliko govorila, ampak glede na to, da tudi sam nikoli nisem bil pretirano zgovoren, mi je bilo to všeč. Tudi ona me je imela rada. Vsaj tako predvidevam, glede na to, da mi je vedno sledila na vsakem koraku. Drugače je bilo z njunim starejšim sinom, včasih je bil grob. Ne le z mano, pač pa tudi z Elle in zadnje, česar se spomnim, je valjanje po travi, z dlanema tesno ovitima okrog njegovega vratu. To je bil moj prvi in zadnji pretep pri tej družini. Zato ... zato, ker je kmalu za njimi nastopila četrta in edina, pri kateri sem ostal več let. Dvanajst, če sem natančen.


Verjetno je krivo moje otroštvo, da sem še sedaj takšnen kot sem. Prepuščen sam sebi, brez nekih pametnih in visokih ciljev, čeprav sem brez prevelike muke dokončal univerzo. Za to je bila v prvi vrsti odgovorna moja mami, ki se je sicer prekleto trudila, da bi iz mene izklesala normalnega, delovnega človeka. Ni ji preveč dobro uspevalo; že pri šestnajstih sem dobil prvo kartoteko, večkrat sem noč prespal v priporu, naj sploh ne omenjam “poboljševalnice”, ki se je izkazala za dobro. Motivirali so me vsaj toliko, da sem v nekaj mesecih naredil par potrebnih izpitov in v tem videl priložnost za nekaj boljšega. Moje življenje sicer ni bilo več slabo, v četrto sem vendarle imel srečo. Denver je spremenil vse. Super starša, ki sicer nista mogla imeti svojih otrok, sta me vzljubila kot svojega lastnega, trudila sta se in mi vsiljevala vse tisto, kar naj bi bilo zame dobro, več kot to. Spodbujala sta me tudi takrat, ko moje odločitve niso bile najboljše. Ampak pravijo, da volk menja dlako, narave pa nikoli. In moja je bila očitno zelo slaba.


Ni je bilo težko spregledati. Vedno je izstopala, s svojim popolnim obrazom, s svojo inteligenco in sramežljivostjo. Sprašujem se kakšno bi bilo moje življenje, če se takrat ne bi zapletel z njo, pa se po navadi hitro zberem in preneham. Dovolj je, da že nekaj let prebolevam njeno smrt in želim jo počastiti vsaj s tem, da ostane del mojega življenja. Nočem je zatajiti, nikoli je ne bom. Bila je edina, ki mi je konstantno vlivala voljo do življenja, očitno pa je vse to popolnoma izsesalo njenega.  Nisem mogel ostati v Coloradu, ne po tem, kar je storila - sebi in svoji družini. Nisem prenesel obtožujočih pogledov, nisem želel biti kriv, čeprav sem globoko v sebi vedel, da bi njeno dejanje morda lahko preprečil. Preselil sem se na sever, v Filadelfijo, kjer sem se zapletel z napačnimi ljudmi. Mami ne bi bila ponosna, če bi vedela, tudi Summer ne. Jaz pa ... jaz pa ne vidim drugega izhoda.

BEHIND THE MASK