streets

Naslov sporočila: Re: streets Sre Jul 24, 2013 5:24 pm

nadela si je kar najbolj nedolžen izgled. dejansko se je v preprosti beli majici in strganih kavbojkah počutila skoraj normalno, ko je takole že nekaj časa postavala naokrog in čakala na dekle, ki je bila njena nocojšnja tarča. dejansko bi lahko poslala koga drugega, ampak dvomila je, da bi gručica hudobnih mož na dekle delovala pomirjujoče. lahko bi poslala kakšno izmed predstavnic nežnejšega spola, ampak problem je bil v tem, da nikomur ni popolnoma zaupala in da ji je bilo dolgčas. tako je temnolaska prikorakala iz stanovanja, ko je saoirse že nekaj časa posedala v avtomobilu. odpravila se je za njo, potem pa jo dohitela in ji brez opozorila na teme prislonila pištolo. »živijo,« ji je namenila nasmešek, ki se sploh ni skladal s pištolo, nato pa ji je pomignila, naj zakoraka proti cilju, ki ga je določila svetlolaska. spravila jo je na sovoznikov sedež, se sama usedla na voznikovega in v dekle še vedno držala uprto pištolo. avtomobil se je zaklenil, ko je stisnila enega izmed gumbov. ni bilo šans, da bi lahko dekle ušlo.

»monica, kajne? glej, nič se ti ne bo zgodilo. mislim, če boš sodelovala. pa saj boš, kajne?« je dekletu namenila nasmešek, medtem ko je potisnila svetle lase nazaj. »imam samo nekaj vprašanj. slišala sem, da si bila zadnjič na delu, ko se je v tvojem lokalu ustavilo nekaj rusov… in cenila bi, če bi slišano delila z mano,« je pojasnila namen svojega… karkoli je pač to že bilo. saj ponavadi ni bila tip človeka, ki bi počel takšne stvari, ampak vojna med mafijama je bila stvar, ki jo je saoirse jemala smrtno resno. dekle je bilo trenutno zelo pomembno in ni bilo šans, da bi saoirse dovolila, da se bi kar tako izmuznila – ne z vsemi podatki, ki jih je imela. »izgledaš kot pametno dekle. ne naredi tega težjega, kot bi…« je začela, pa jo je nenadoma prekinil zvok, ki ga je še predobro poznala. metki ob kovino – prekleto. samodejno je zgrabila rjavolasko za glavo, medtem ko se je sklonila, ter še njo potegnila na varno. avtomobil je imel na srečo neprebojna vrata, ampak stekla… ne tako zelo. »prekleti rusi,« je sama pri sebi zamrmrala, njene oči pa so zavrtale v monico. »si v redu?« ironično, glede na to, da je sama imela pištolo uprto vanjo še nekaj trenutkov nazaj – a dekle je bilo preveč dragoceno, da bi jo bila saoirse kar tako pripravljena izpustiti iz rok. sicer ji ni bilo povsem jasno, kdo je streljal nanju, ampak je pa bila očitna njegova pripadnost. in rusi… rusi so pomenili težave.

tagged: mission! :3

Naslov sporočila: Re: streets Pet Jul 26, 2013 10:32 pm

tag: saoirse in wesley

Ko je na temenu začutila nekaj trdega in hladnega ji sprva ni bilo jasno čisto nič. Se je v kaj zaletela ali se ji je zapletlo v lase? Z roko je ravno hotela seči med slednje, ko jo je ustavil glas izza hrbta in premik trde stvari, ki je zdaj na njeni koži dobila obliko. Obliko cevi, pravzaprav. In videla je dovolj mehiških nadaljevank ter starih ameriških vesternov, da je počasi dojela, kaj se dogaja. Namesto, da bi se skušala vesti čim bolj normalno in sodelovati z noro osebo, ki je vanjo merila s pištolo, je v trenutku otrpnila. Ne glede na vse, kar je novega in slabega izkusila od svojega prihoda v Ameriko, si ni predstavljala, da bi se ji lahko zgodilo kaj takega. Zatorej ni bilo presenečenje, ko se je začela tresti kot šiba na vodi. »H-h-he-hej,« ji je navsezadnje le uspelo zajecljati z močnim naglasom, sicer pa se ni upala premakniti niti za milimeter. Tudi, ko je svojo ugrabiteljico zagledala in se ji je ta vzpodbudno nasmehnila, je potrebovala še udarec pod rebra, predno se je končno majavih nog opotekla v smeri avtomobila, ki ga je svetlolaska določila.

Kakor hitro je bila varno posajena na sedežu se je objela z rokami in se začela panično ozirati naokoli. »Yo… no, no, no, yo soi no culpa!« je vztrajno ponavljala in se trudila razumeti svetlolaskine besede, kar je bilo, glede na to, da je bila vsa njena pozornost še vedno usmerjena na pištolo, uperjeno naravnost vanjo, hudičevo težko. Edino, kar je prepoznala sta bili besedi delo in rusi, vendar še vedno ni vedela, kaj za vraga svetlolaska hoče od nje. »Que… Kaj hoteti?« je zato poskusila in se v napadu živčnosti, za katero se je zdelo, da jo je napadala v valovih, začela gristi nohte. Razvada, ki se je je obupno skušala znebiti, vendar zdaj resnično ni imela volje za to. » Jaz ne… razumeti. No comprende,« je skušala razložiti dekletu, ki je iz minute iz minuto izgledalo bolj živčno. »Kaj -« je znova začela z vprašanjem, a tokrat jo je prekinil zvok, ki je razparal njena ušesa in jo v trenutku popolnoma ohromil. Nekje se je zavedala, da je bil to strel pištole, a reagirati ni znala, ali pa zaradi šoka preprosto ni mogla. Preprosto obsedela je na sedežu s široko odprtimi očmi, dokler je svetlolaska ni zagrabila za roko in potegnila pod sedež. V tistem trenutku ji je bila dovolj hvaležna, da bi z lahkoto pozabila dejstvo, da ji je dekle še pred minuto v srce merilo s pištolo. Njeno razmišljanje je prekinila nova salva rohnečih pokov in nenadoma so se nanjo vsuli drobci stekla, ob čemer je zavpila kot kakšna plehka igralka v cenenem filmu. Samo da to ni bil scenarij, ki se bo vsak trenutek končal in preskočil na naslednjo sceno, ampak realnost, v kateri ni vedela, ali bo ta avto še kdaj zapustila. »Por favor, no.« je zavpila, pri tem pa ujela sopotničin pogled, trenutek za tem tudi njene besede. Negotovo je pokimala, upajoč, da je pravilno razumela njene besede, nato pa znova poskusila s svojo borno angleščino. »Kaj se… dogajati?«

Naslov sporočila: Re: streets Pon Jul 29, 2013 1:52 pm

tag here is mission. smitten

and i wrote around 474 words. jumping in! :p. and njoh, i'm sorry but this one is so lame, gosh.

ni ga hotela zopet razočarati, vsaj ne po tem, kaj vse je on storil zanjo, ona pa mu je zadnje čase vračala le s tem, da je povzročala težave, sicer povsem nenamerno, vendar kljub temu, še vedno je bila ona kriva, da so bile tam. poleg tega pa, vedela je, da če ji to spodleti, zadeve definitivno ne bodo najlepše in iskreno jo je celo malo čudilo, da je njo poslal na vse skupaj, vendar očitno ji je že dovolj zaupal. hja po tem kaj vse je storil zanjo bi ji to najbrž moglo biti že jasno, da mu je le malce bolj pri srcu kakor večina ostalih in da ji je preprosto bolj zaupal ter je bil to razlog, da jo je poslal na vse skupaj, ampak vseeno – zadnje čase je preprosto imela tako prekleto čuden občutek, da ji bodo vse te zadeve spodletele. vendar kljub temu, morala se je potruditi in predvsem ne pokazati bilo kakšnega nezaupanja vase, katerega je imela na trenutke. ne, to je morala preprosto odpisati. zaradi wesleya in tima. sploh zaradi njega. sicer res, da je komaj kdo vedel zanj, vendar kljub temu, pri tisti prekleti irski mafiji tako ali tako ni vedela, kaj lahko pričakuje od njih, čeprav je mislila, da morda ne vedo zanj, ne bi bilo prvič, da bi kdo izvedel napad presenečenja nad njo ali timom. sploh po tem, ko je pospravila njihovega člana, vendar iskreno, ni ji bilo žal ter vse skupaj bi naredila še enkrat – ni ji vrnilo timothyja maščevanje, nikakor, vendar vseeno, dobili so milo za drago, povsem preprosto. tako ji tudi niti malo ni bilo žal, ko je poslala pol ducata nabojev v avto, kjer sta bili dekleti. pravzaprav ji ni bilo mar, kaj bo z njima, če njima je ob tem odpihnila glavo, še toliko bolje. vendar nekako je imela občutek, da ne glede na vse, te sreče ravno ne bo imela – kar se je potrdilo v naslednjih sekundah, ko je ena od njih dvignila glavo in že res, da je v istem hipu tudi poppy zopet poslala metek proti njima, vendar vseeno je imela občutek, da tudi tokrat ni imela sreče. vstala se je iz avta, iz katerega je malce prej poslala kdo ve koliko metkov ter se približala tarčam. kakor je predvidevala – obe živi in hja, tudi zdravi. precej nadležna zadeva v tistem trenutku. brez oklevanja je pištolo usmerila v rjavolaskino glavo – ni ji bilo težko ločiti katera je katera, pa čeprav je šefico irske mafije videla morda enkrat ali dvakrat v življenju, ji njen obraz ni zapustil spomina. »ti je dobro služila?« je zamrmrala proti svetlolaski ob tem pa se trdno oklenila petelina pištole. hotela je vedeti, koliko podatkov ji je dekle izdalo – pa hja, tudi če ji ni nič, po vsem tem kar je vedela, na tem svetu preprosto ni imela več nič za iskati.

Naslov sporočila: Re: streets Pon Avg 05, 2013 10:20 am

saoirse je že pozabila, kako malo potrpljenja je pravzaprav imela. lahko je kar čutila, kako je postajala nepotrpežljiva, ko je dekle vanjo zmedeno upiralo pogled in prestrašeno jecljalo nekaj o… kdo ve čem. vse skupaj je hotela opraviti hitro in lepo – bilo bi zares čisto, pravzaprav, na koncu je nameravala dekletu celo stisniti v roke velikodušno vsoto kot zahvalo, a zdaj… zdaj je skušala samo čim bolj hitro najti neko rešitev za vse skupaj. »glej, saj ni tako zapleteno. samo zaupaj mi, kaj za vraga so se pogovarjali rusi v tvojem lokalu. to je vse, kar hočem od tebe. in potem lahko greš in počneš karkoli si pač hotela početi,« je dejala. njen glas je bil še vedno miren; še vedno potrpežljiv, ker navsezadnje je dobro vedela, kako ravnati z ljudmi. dekleta ni hotela prestrašiti – hotela je samo informacije, prekleto, je bilo to tako težko dojeti? sam koncept je bil tako preprost.

dejansko je streljanje ni presenetilo. bila je tip človeka, ki je vedno pričakoval vse – to ji je večkrat rešilo kožo. njena pozornost je bila uprta v sopotnico. dejansko ni izvedela tistega, kaj je hotela – to je pomenilo, da je bila monica še kako dragocena. »prehitela sem jih, ampak prehitela sem jih samo za nekaj trenutkov. poslušaj me. jaz sem trenutno tista, ki ti ne bo odpihnila glave; zaupaj mi,« je zamrmrala in nato se je ob oknu pojavila še tretja oseba. blondinka – sicer prikupna, ampak v njenih očeh je bilo nekaj nenavadnega. poznala jo je. odkar je wesley šel k rusom, je za svojo osebno misijo napravila to, da je vedela, s kom je delal in kaj se je dogajalo. poznala je vsakega člana njegove tolpe; vedela je stvari o njih, preprosto zato, ker je morala. njene ustnice so se ob izrečenem ukrivile v nasmešek. »ah, poppy. pričakovala bi wesleyja osebno, ampak zdaj očitno ti opravljaš njegovo umazano delo… tsk tsk,« je dejala, medtem ko je premaknila svojo roko, v kateri je že ves čas držala pištolo, in jo usmerila v svetlolasko. »ne naredi tega težjega, kot bi moralo biti, prav? lahko se obrneš in odkorakaš. tako preprosto je. in če boš storila kaj nepremišljenega… reciva samo, da še preveč dobro poznam tebe… in tvojo družino.« njen glas se je ohladil za nekaj odtenkov – ampak morala je zavarovati monico, to je bilo v tistem hipu bistveno in saoirse se ni nameravala ustaviti in vsekakor ni nameravala dovoliti, da bi jo ustavila ta trapasta blondinka, ki jo je poslal wesley. in zato je iznenada, brez kakršnegakoli opozorila in tako hitro, da je presenetilo še njo samo, obrnila ključ avtomobila, ga vžgala in pritisnila na plin ter zapeljala na cesto, odločena, da bo pustila trapasto blondinko za njima.

tagged: mission! :3

Naslov sporočila: Re: streets Pon Avg 05, 2013 8:01 pm

tag here is mission. smitten

and i wrote around 369 words.

»oh, saj vem, da bi raje videla njega tu, namesto mene, vendar saj veš, ne more biti vedno vse tako kot si želimo,« je dejala ter ustnice ob tem ukrivila v nasmešek, pištolo pa je še naprej imela usmerjeno v rjavolasko. morda bi jo morala premakniti na svetlolasko, vendar ni čutila potrebe po tem. tiste natakarice se je morala znebiti in ne dona irske mafije – te zadeve je imel preko wesley in res mu ni imela namena kakorkoli uničevati zabave. ob njenih besedah je skomignila z rameni ter se za trenutek naredila, kakor da razmišlja, nato pa odkimala z glavo. »lahko se, vendar se ne bom. ne, predno tej tvoji novi prijateljici ne odpihnem glave« je dejala ter se ob tem se še bolj s prstom oprijela petelina, ob njenih naslednjih besedah, pa je dvignila pogled proti svetlolaski in za hip obdržala pogled na njenih očeh, nato pa se nasmehnila. »nimam družine, srčica. ravno zaradi tvoje bande, vendar to smo že tako ali tako poračunali,« je dejala, ob spominu, da je praktično pospravila dva člana irske mafije pa se ji je na obraz zarisal ogromen nasmešek. sicer že res, da jo je ne glede na vse, še vedno bolela timothyjeva smrt, kljub temu, da je vrnila milo za drago, vendar vseeno. za tima pa je ni skrbelo, da bi mu uspela priti blizu – dokler je bil pod wesleyjevim okriljem, ji neka blondinka kot je bila tista, ki je vanjo merila pištolo, ni mogla do živega. vendar pa kljub temu – tega da se bo naenkrat odpeljala, pa preprosto ni pričakovala. prekleta strahopetka. seveda, kaj drugega bi pa od teh trapastih ircev pričakovala. poslala je nekaj krogel za njo ter slišalo se je, kako je počilo zadnje steklo, vendar kljub temu se ni ustavila, tako da svetlolaska praktično ni imela druge izbire, kakor da se je v najkrajšem možnem času usedla ter pognala za njo, ob tem pa zopet ni šparala z naboji. če bi zadela rjavolasko, bi bila blazno srečna, vendar kot očitno, jo je zopet skrila in zato ni imela druge, kakor da je tiščala na plin in vozila direktno za njima, z več kot očitno prepovedano hitrostjo – vendar to, da bi jo izgubila, si preprosto ni nameravala dopustiti.

Naslov sporočila: Re: streets Tor Avg 06, 2013 11:52 am

-- the mission

iz radia je igral zadnji hit tistega leta, ko se je mason stlačil nazaj v ozek avto, katerega je dobil v zamenjavo za tistega, s katerim je ponavadi delal obhode. v eni izmed zadnjih nalog sta se s caidnom namreč malo preveč vživela v dogajanje, tako da je avto pristal na popravilu, sama pa sta bila obsojena na ta presneto majhen avto. tokrat je bil na obhodu sam, njegov partner je imel kdo ve katere že opravke, kar je pomenilo, da se mu bo naslednjih nekaj ur vleklo kot kurja čreva. če ga seveda ne preseneti kakšno dogajanje, kar pa je bilo na ta lenoben dan malo verjetno. zagrizel je v sendvič, katerega je kupil v bližnji delikatesi ter na radijskem radiu zopet poiskal ferkvenco, kjer so poročali o zadnjih dogodkih, kamor je bilo potrebno napotiti policiste. nič posebnega. ravno je dokončal svojo malico in smeti zatlačil v vrečko na sedežu, ko je njegovo uho prestreglo rohnenje avtomobila, ki je postajalo vedno glasnejše. postal je pozoren in se zazrl na cesto, na katero je gledal avto iz parkirišča, kjer je bil parkiran. in res, čez nekaj trenutkov je mimo njega švignil moder karavan, a bolj kot njegova hitrost je njegovo pozornost pritegnil zaradi razbitega zadnjega okna. "kaj za vraga..." prižgal je motor avtomobila, v tistem pa je za prvim avtom prihrumel še en. sedaj je bil motor že prižgan, tako da je mason le še pritisnil na plin ter se pognal za obema drvečima avtomobiloma.

"tukaj narednik o'reilly. sledim dvema sumljivima avtomobiloma po južni cesti. registrskih tablic ne morem razbrati. dodatne okrepitve zaenkrat niso potrebne, prosim pa za zaporo ceste pred obvoznico," se je oglasil mason preko policijskega radia. to, da bosta avtomobila zavila na avtocesto je bilo sicer čisto ugibanje, a če je moral izbrati, se mu je zelo še najbolj logično. medtem ko je z eno roko držal za volan in ga spretno premikal med stoječim kaosom avtomobilov na cesti, ki sta ga za sabo pustila ubežnika, je z drugo roko skozi odprto okno na streho pripel policijsko intervencijsko modro-rdečo luč ter jo prižgal. in če je bil slučajno tako daleč za ubežnikoma, da nista mogla opaziti luči, sta pa zagotovo slišala sireno, ki se je ob tem razlegala čez tisti del mesta.

Naslov sporočila: Re: streets Tor Avg 06, 2013 12:14 pm

bila je presneto jezna in rjavolaska, ki je na sopotnikovem sedežu sedela kot kupček nesreče, ni prav nič pomagala. sicer je še poskusila z nekaj pomirjujočimi besedami, ki jih je poslala v njeno smer, potem pa se je vdala in namesto tega svojo pozornost posvetila temu, da bi se otresla blondinke, ki se je po njenem pobegu še sama spravila v avtomobil in za njima. medtem ko je divjala po cesti, je v mislih sestavljala načrt in ga izpopolnjevala. morala je spraviti presneto monico na varno, da ji bo lahko zaupala nekaj več o dogajanju v njenem baru. to je bila trenutna prioriteta. namrščila se je, ko je ostro zavila v levo in obenem iz torbice izbrskala prenosni telefon. med vožnjo ji je uspelo najti pravo osebo in stisniti tipko za klicanje. ko se je marco oglasil, mu je na hitro povedala, da je v težavah in ga poslala proti svojemu cilju. razložila mu je načrt v nekaj kratkih stavkih in nato prekinila, da je lahko z obema rokama prijela volan. spet se je zaslišal sumljiv zvok, ko je blondinki za njima uspelo zadeti avto in saoirse se je namrščila.

zdaj je bila že blizu gradbišča in vedela je, da bo tudi marco prej kot slej tam. navsezadnje je bil človek, na katerega se je lahko vedno in povsod zanesla. namenjena je bila na gradbišče, ker bi tam marco z lahkoto zamotil poppy, medtem ko bi se ona pogovorila z rjavolasko. in načrt je bil dejansko dober – vsekakor dovolj dober, da bo ohranil monico živo. rusi so jo hoteli mrtvo, toliko je bilo očitno – jasno pa je bilo tudi to, da se njej ne bo nič zgodilo, ker je z njo želel poračunati wesley osebno. ampak to ni bilo bistveno. sploh ne zdaj, ko je pred seboj že opazila gradbišče. »prekleto,« je zamrmrala sama pri sebi in s pogledom ošinila ogledalo, da bi preverila situacijo za seboj. in potem je zaslišala policijsko sireno, zaradi česar je njen pogled šinil do drugega ogledala in takrat je prezrla avtomobil, ki se je bližal iz leve. hotela je opozoriti monico – ampak bilo je prepozno in pločevina je treščila ob pločevino sprednjega dela njenega avtomobila. vozila je prehitro in preveč divje, da bi obdržala nadzor nad avtom, ki ga je zaradi sile obrnilo in zaradi hitrosti odbilo čez cesto do dovoza na gradbišče. nekje spotoma je njena glava zadela ob nekaj trdega in lahko je čutila, kako se je iz točke na njeni glavi ulilo nekaj toplega in ko je pogled usmerila proti sopotnici, je bila ta očitno v nezavesti. spet je zaklela in pritisnila na plin, ampak trk je očitno poškodoval motor. na srečo je bil avtomobil zdaj kolikor toliko na varnem in v roko je prijela pištolo. poppy bo imela veliko težav, če se jima bo hotela kar tako približati. jezno se je namrščila, medtem ko je preverila utrip svoje sopotnice, na hitro pogledala še za zlomljenimi kostmi in jo potem potisnila nižje, da je bila na varnem, medtem ko je saoirse v roko iz torbice potegnila še eno pištolo. zdaj bo šlo zares.

moving on here, right?

tagged: mission! :3

Naslov sporočila: streets Ned Avg 11, 2013 3:18 pm

tag, jayme
note, sorry you had to wait awhile

iz pisarne se je odpravil, ko se je ura približevala četrti zjutraj. v roku ure ali dveh bodo tako ali tako zaprli, skozi vrata strpali še zadnje, najbolj vztrajne goste. navadno potem pride čistilna ekipa, ki tekom dneva opravi svoje delo. navadil se je na trenutni delovni ritem. v sedmih letih ti je to pač prišlo v kri. domov je hodil, ko se je večina prebujala, v službo takrat, ko se je nočno življenje pričelo razgibavati. za klubom se je nahajala slepa ulica, ki je služila predvsem kot parkirišče za vse zaposlene. dekleta so večinoma prihajala s taksiji ali s podzemno, nekatera so pripeljali drugi. parkiranih avtov je bilo tam malo. vsekakor pa je med njimi daleč najbolj izstopal tisti, ki je najbolj bodel v oči. srebrn porsche v njegovi lasti. verjetno ga je bilo res tvegano takole puščati zunaj v ne ravno nedolžnem predelu mesta, a ljudje, ki so hodili tod naokrog, so vedeli komu pripada. poleg tega je bil tudi stranski izhod in vhod v bar zastražen s kamero, ki je pokrivala območje celotne ulice. če bi slučajno naokrog vohljal kakšen kifeljc, bi ga hitro zalotili. prav tako koga, ki bi se odločil vtihotapiti v klub in povzročati probleme. toda sedaj je nekdo zares vohljal okrog njegovega avtomobila, le da to ni bil običajen debel policaj, ki se je že zdavnaj poslovil od zlatih let njegove službe. drobna temnolaska v modri uniformici je stala sredi ulice in strmela v njegov avto, ko je stopil ven iz kluba. težka vrata so se s streskom zaprla za njim in zvok je odmeval po ulici ter pridobil njeno pozornost. ''nameravaš vdreti v avto ali čakaš mene?'' je spregovoril, ko je pritisnil na daljinec s ključem, da je avto pred njo zasvetil in zažvižgal ob odklenitvi.

Naslov sporočila: Re: streets Čet Avg 22, 2013 10:43 pm

tag; annabel srcek

s kolesom se je spustil navzdol po ulici. v bistvu ga je malo prej celo imelo, da bi se odpravil z rolko, vendar vedel da bi ga označili za popolnega otročaja, kakor so ga večino časa. hkrati pa mu je bilo iskreno vseeno. že res, da je imel petindvajset let in več kot pravi čas, da se zresni, najde službo prav tako pa nekoga, s kom bi se ustalil ter morda čez leto ali dve ustvaril družino, vendar to reči njemu, je bilo, kakor da bi govoril steni. preprosto ni hotel slišati o tem, navsezadnje se ni imel namena posloviti od svojega trenutnega življenja, ne glede na to, kakšno neresnost so mu opisovali ter dejstvo, da mu je bil oče pripravljen odvzeti vso dediščino, dokler ne pride k sebi. res velika škoda, da mu je bilo za vse skupaj zares povsem vseeno. od nekdaj je bil tak – nekakšen upornik, ki preprosto ni pustil, da ga ne oče, ne kdor koli drug ga imeli na kratki vrvici ter da bi igral tako, kot bi oni plesali. ne, bil je preprosto tip človeka, ki ni hotel, niti ni pustil, da bi kdo opravljal z njim – bil je preprosto dovolj star, da je skrbel sam zase in to je bilo edino, kar je bilo pomembno. s kolesom se je ustavil pred eno izmed trgovin ter skočil notri po nekaj živil, katere sta z rosalie potrebovala. že res, da je njuno življenje skupaj, odkar sta bila sostanovalca znalo biti pošteno napeto, vendar kljub temu, bil je čas ko sta se pa tudi čisto odlično ujela. tako je v trgovini nakupil vse potrebno ter stopil iz nje in se odpravil proti kolesu. za hip se je uzrl na mobitel, vendar ravno tisti hip je bil dovolj, da se je zabil v nekoga. »oh, opros…« je začel, nato pa dvignil pogled ter moral je priznati, da mu je za hip vzelo dih. ne le dih, občutek je imel, da nekaj trenutkov ni prišel niti do atoma zraka, kakor da ne bi dojel, v koga se je ravnokar zaletel. in nato ga je dojelo. stisnilo ga je tako prekleto močno pri srcu, da je imel občutek, da se bo mogel ukriviti zaradi bolečine, ki jo je naenkrat začutil po celem telesu. »ti,« je zamrmral in ne glede na to, kako se je trudil, je bilo v njegovem glasu zaslediti prizadetost. seveda, glede na to, kaj mu je naredila, niti ni bilo čudnega. za trenutek je le zavzdihnil, se prisilil, da je pogled usmeril stran od njenega – še vedno prelepega obraza – ter skušal stopiti mimo nje, kakor da se to srečanje ne bi zgodilo.

Naslov sporočila: Re: streets Pet Avg 23, 2013 10:39 am

carter. smitten

tega ni mogla pričakovati. nič kaj hudega sluteč se je sprehajala po ulici, ko ji je življenje poslalo velikansko klofuto, v obliki temnolasca, ki je nekoč zavzemal prav poseben prostor v njenem srcu. zaletel se je vanjo in bila je le sekunda. sekunda, ko si lahko v njenih očeh opazil njeno staro osebo, čustva, ki so se naenkrat vrnila, a sekunda hitro mine in prej kot bi navaden opazovalec lahko kaj opazil, že je imela na obrazu tisto brezizrazno masko, ki ni z ničemer namigovala njenega notranjega boja. »carter,« se je nalahno dotaknila njegove rame, da bi ga ustavila - ni ga mogla kar spustiti mimo. bilo bi kot bi bil le še eden izmed tisočih mimoidočih, le neznanec s skupnimi spomini, on pa je bil toliko več kot to. le da tega ni smel vedeti. prestrašila se je občutka, ki ji ga je po vsem tem času še vedno dajal; šibka kolena, pospešen utrip in vse drugo sranje, ki je spadalo zraven. ni znala drugače, kot pa vse skupaj skriti za sarkazmom, njena najboljša obramba, ko so ji stvari prišle do živega. »kaj če iz tega ne bi delala cele limonade? videti si, kot bi ravnokar videl duha,« prav potruditi se je mogla, da je iz sebe spravila nekaj podobnega smehu, ki ne bi mogel zveneti bolj prisiljeno. saj je vedela kaj bi bilo prav reči, kaj si je zares želela reči; želela se je opravičiti, želela mu je povedati, da je bila ena izmed najtežjih stvari v življenju pustiti njega za sabo in se ne ozirati nazaj. ni vedela, če bi še sploh stala tam, če ne bi bilo njega, usoda ju je pripeljala skupaj po nesreči, ker ga je takrat resnično potrebovala, četudi na začetku tega še sama ni vedela. kar se je zanjo morda začelo kot seks, je preraslo v veliko več kot to, a kakor hitro se je v njene misli prikradla sreča, celo zaljubljenost, to je bil znak za alarm in vedela je, da mora proč. bilo je preprosto preveč stvari. krivda, ker je blizu pustila drugemu moškemu, pa ne telesno blizu, to ji ni bilo toliko pomembno, kot dejstvo, da je bila pred nekom znova ranljiva, le še ena možnost, da ostane z zlomljenim srcem. imela se je za močno osebo, a kakor vsakdo, je imela tudi ona meje – tega ne bi prenesla, ne da bi izgubila še njega. ja, res mu je želela povedati vse to, a ni bilo pomembno. tudi zanj je bilo boljše, če se drži čim dlje od nje, bila je druga oseba in vse to bi morala že davno pustiti za seboj. »poglej, kaj če bi povedal kaj ti leži na duši, saj veš, spravi vse ven, da lahko potem nadaljujeva vsak s svojim življenjem, prav?« besede so bile izrečene lahkotno, cinično in nadvse kruto, zadajala je udarec za udarcem, ga odrivala proč od sebe. 'do njega ne čutim več ničesar,' in če si to misel ponovi še kakšnih tisočkrat, ji bo morda celo verjela.

Naslov sporočila: streets Pet Avg 23, 2013 2:12 pm

tag; annabel srcek

za kratek hip je zaprl oči, ko se je z roko dotaknila njegove rame. ni hotel tega, vendar ne glede na vse, mu je že en sam preprost dotik, s katerim ga je hotela ustaviti povzročil tisti neprijeten stisk pri srcu, kakor opomnik, kako je bolelo, ko je odšla. počasi se je obrnil nazaj proti njej, z kar se da hladnim in ravnodušnim izrazom na obrazu, pa čeprav je imel občutek, da ne bo preveč dolgo bil sposoben takšnega igranja. »nihče ne dela limonade iz vsega skupaj. le preprosto nimam želje govoriti s teboj, annabel« je zamrmral ter se ob tem prisilil, da pogleda ni umaknil iz njenih oči. saj je bila duh. duh nekoga iz preteklosti, ki ga je nekoč ljubil. in sedaj, ko je zopet zrl vanjo, bi preprosto dal vse, da ob tem ne bi preprosto nič čutil. vendar ne glede na vse, čutil je tisti neprijetno stiskanje pri srcu, kakor takrat ko je odšla. v bistvu se mu je zdelo, da je lahko pred njegovimi očmi le še v slabi luči, kakor da tista kupica dobrih spominov, ni obstajala. kakor da je res, preprosto uničila vse, takrat ko je odšla. ni mogel skriti presenečenja na obrazu, ob njenih naslednjih besedah. »resno? hočeš, da ti povem kaj čutim?« je dejal, še vedno presenečen nad to, da si ga je to v bistvu sploh drznila prositi. »ne vem, zakaj te to naenkrat zanima, takrat ko si preprosto vse popokala ter odšla, ne da bi se poslovila, se mi zdi, da te ni zanimalo niti malo, kajne?« je dejal ter se ob tem namrščil ter stopil do nje, tako da je morala narediti nekaj korakov nazaj ter se nasloniti na steno, kamor je on uprl roke ter ji preprečil izhod. če je že hotela pogovor, pa naj ga ima.»veš kaj vse mi leži na duši? tvoj odhod, ker mi še danes ni jasno, kaj prekleto sem naredil narobe, da si odšla. prav tako pa, ne sanja se ti, kaj vse bi dal za to, da sedaj, ko te gledam, ne bi čutil ničesar drugega kakor sovraštvo, ker se ti preprosto ne sanja, kaj si mi storila z odhodom. vendar seveda, tebi je vseeno kajne? vedno ti je bilo, zate sem bil le igrača. daj, lahko priznaš. po vseh teh letih je že čas, da to narediš.«

Naslov sporočila: Re: streets Pet Avg 30, 2013 10:46 am

tag; teresa, willie it`s mission time

uspevalo ji je obdržati svoj položaj v irski mafiji in biti pri svojem delu uspešna. njen brat je prihajal in odhajal po pričakovanju in je sedaj dokončno bila rešena neprijetnih nalog z njim, čeprav je morala včasih si priznati, da ga je pravzaprav tudi malce pogrešala in njeno skakanje njemu v zelje. navsezadnje je bilo zabavno biti ona v njegovi bližini in videti kako mu je to šlo v nos, a še vedno je vse naloge dobro opravila, čeprav je bila težko tiho in je z glavo se zaletavala v zid. oblečena v preprosta oblačila se je prebijala čez ulice, dokler ni končno zavila proti domenjeni, kjer jo je že po postavi sodeč čakal willie. bila je glavna predstavnica in glede na njune odnose je bilo najlažje postaviti njo v kontakt z njim. zlahka sta združila prijetno s koristnim in posli so tekli gladko. pomahala mu je v znak da je prihajajoča postava njena in se nasmehnila njegovi podobi. » willie, upam da ne zamujam, « mu je dejala in se še naprej prijetno smehljala v njegovo smer. ulična svetilka je bledolično osvetljevala stari del mesta in napol razpadajočo ulico na kateri sta stala. uličica je prav tako skozi zadnji vhod vodila v njegov klub, torej je bilo čisto zlahka predvidevati, da je njegova podoba tam bila pred njo prav zato, ker je lahko samo stopil po stopnicah navzdol iz svoje pisarne in se srečal z njo. robo je imela s seboj, a je ni še takoj povlekla na pano, ampak je raje stopila bližje njegovi postavi in mu pritisnila poljub na lice za bolj topel pozdrav. naloga je bila lahka in je niti malo ni skrbela. z njim je že velikokrat imela podobna srečanja, ki jih je opravila v sekundi in se nato pridružila zabavi v klubu, ter se šele nato vrnila domov z preprostim nasmehom, ki ni nakazoval na nobeno kriminalno dejanje, katero bi lahko šlo njenemu fantu v nos, čeprav je za vse vedel. » opraviva čim prej tole izmenjavo in greva potem na pijačo ? kolikor vem si mi dolžan rundo tekile, dragi, « mu je zamrmrala v šepetajočem tonu, kakor da bi ju res morala njuna zasebnost skrbeti.

Naslov sporočila: streets Ned Sep 08, 2013 6:16 pm

tag; mission srcek

načeloma bi vse skupaj moralo biti le še en navaden večer v službi, vendar čedalje bolj je šlo proti večeru, čedalje bolj so zadeve začele biti nenavadne. navajena je bila sicer prepirov med strankami ter podobne zadeve in od vsega skupaj se je preprosto držala stran. tu je le opravljala svoje delo, ker ga je preprosto morala – prodala pijačo, ki so jo naročili in to je bilo vse. v nič drugega se ni ne zapikovala, ne vtikala ne nič. preprosto se je držala svojega dela, medtem ko je vse drugo ni niti malo zanimalo, v bistvu je niti ni smelo. iskreno pa sploh ni marala bilo kakšnega kršenja zakona, neupoštevanja pravil in bilo je veliko lažje, če si je metala pesek v oči pred tem, kaj se je v resnici dogajalo v tem klubu. in ravno danes je izgledalo, da bo vse skupaj preprosto izbruhnilo. še predno bi se zavedala kaj se dogaja, se je razlezel glasen prepir med dvema gostoma in glede na to, da je teh veliko, se s tem niti ukvarjati ni nameravala, glede na to, da so to ponavadi pomirili varnostniki. vendar ne sedaj. kmalu so izbruhnili še pretepi ter ne dolgo za tem, preprosto varnostniki jih niso več mogli dobiti narazen vseh, ki so se začeli mlatiti vse po čez ter že, ko je ona hotela pomagati komu pri tem, ji je eden od varnostnikov rekel, naj odide ven, ker tu preprosto ni varno zanjo. najbrž bi to res morala storiti, vendar to ni bilo ravno tisto, kar je nameravala, že res, da se je pognala skozi vrata, vendar v hipu, ko je zagledala neznano dekle pred sabo je stopila k njej ter se trudila, da ni zagnala popolno paniko. »oprosti, mi lahko…« je že začela ter si hotela sposoditi telefon, da bi poklicala policijo, saj kakšen razsul je bil notri, ni bil tu že dolgo, ko je poleg zagledala še neznanca ter ob tem globoko zavzdihnila. kaj je ravno kar zmotila? ni bil čas, da se ukvarja s tem, vse je bilo v razsulu, pomagati je morala. »nisem hotela motiti, vendar… klub je v razsulu, gostje se pretepajo, varnostniki ne morejo nič in jaz ne vem, kaj naj… naj pokličem policijo?«

Naslov sporočila: streets Sre Sep 11, 2013 8:18 pm

-- the mission

odkar je bil pri FBI je imel prostih trenutkov resnično zelo malo. v trenutku so mu v naročje namreč naložili kup starih dosjejev in nekaj svežih zločinov, ki so se zgodili v tistem tednu. odkar sta bila z maxine bolj ali ne v razhodu, je vse svoje misli raje usmeril v delo in tako mu je povsem odgovarjalo, da je dneve in noči prebil v službi, v štabu in na terenu, in niti za trenutek ni imel čas razmišljati o trenutnih pripetljajih v njegovem zasebnem življenju. a po nekaj tednih nenehnega dela, je preprosto potreboval počitek. rabil je odklop, da si ponovno napolni baterije in se s ponedeljkom ponovno zažene v odprte primere. in kje se je bilo najbolje odklopiti kot v najbolj prepoznanem klubu v mestu tisti hip? a preden se je tistega usodnega dne znašel v eni od stranskih ulic, ki so vodile do vhoda, je prej obvezno naredil še nekaj postankov v barih. ni bil pijan, sploh ne, le toliko, da ni več razmišljal o zadnjem zločinu, ki se je znašel na njegovem repertoarju.

tako se je z lahkotnimi vrati približeval stranskemu vhodu, ko je opazil osebo v sencah. a šele, ko je bil od neznanke odmaknjen le nekaj kratkih korakov, jo je tudi dejansko prepoznal. »de luca. spet ti? mislil sem da sem za ta mesec že izpolnil normo,« je dejal, vendar za spremembo njegov glas ni bil nejevoljen. vse skupaj ga je začelo zabavati, sploh pa ne danes in ne zadnjič ni bil v službi. čeprav policijska služba nikoli ne zares konča, pravico ima aretirati kogarkoli, četudi tisti hip ni v službi. a tisti trenutek je opazil gromozansko torbo pri njenih nogah. »aha, kaj pa skrivamo tam notri?« je vprašal ter se zastrmel vanjo, ob tem pa je skozi stranska vrata, skozi katera je sprva nameraval v klub, skorajda poletela neznana svetlolaska. govorila je tako hitro in s tako paniko v glasu, da jo je komajda razumel. »pomirite se, gospodična. kaj se dogaja?« je umirjeno rekel mason ter pristopil bližje k njej. »če lastnik noče uničenega kluba, je treba takoj ukrepati, seveda. bom poklical jaz…« je mason začel, ko je le nekaj metrov navzdol od njih, na začetku ulice, s katere je prišel nekaj minut nazaj, s cvilečimi gumami ustavil drag avtomobil, da so se vsi trije presenečeno ozrli v njegovo smer.