apartment A2

Naslov sporočila: apartment A2 Tor Avg 20, 2013 8:58 pm

tag; rosalie srcek

lahko bi – seveda – ubogal očetov ukaz ter se spravil najti službo, katero bi po končanem študiju in vezah brez težav dobil tisto obljubljeno stanovanje v razkošnem delu mesta, vendar seveda ne, bil je carter bradford in če ne bi naredil obratno kakor je rekel njegov oče, seveda to ne bi bil on. tako je sedaj pristal v nekem preprostem stanovanju, katerega bo pa še mogel deliti s sostanovalcem ali sostanovalko – sam celotne najemnine najbrž ne bi bil sposoben plačevati. lahko bi tudi ostal v družinski hiši, vendar iskreno, preprosto je imel dosti vsega tistega družinskega življenja, pritiska ter ostalih zadev in dejstvo, da je šel na svoje, mu je predstavljalo neizmerno veselje in v bistvu, tudi srečo, pa čeprav je vedel, da vse skupaj ne bo ravno najlažje. stopil je v stanovanje ter si izbral eno izmed sob, tisto, ki je preprosto delovala bolj, po moškem okusu in iskreno, tudi bolj pri srcu. pravzaprav je bil najbrž pravi luksuz vse skupaj, da sta dobila vsak svojo sobo, vsaj po njegovem mnenju, glede na to, da je bil cel čas prepričan, da bo vse skupaj preprosto prerevno, da bi kaj takega dobil – vendar ko se je razgledal po stanovanju, se je zavedal, da se je uštel. definitivno je bilo vredno malce več od plačanega denarja. njegove misli je prekinil ključ v ključavnici ter napotil se je proti vhodnim vratom, ko je notri že zakorakala rjavolaska. »hej, upam, da te ne moti, am…« je že hotel pojasniti svojo izbiro sobe, ko je zaprla vrata ter dvignila pogled. »odelie?« je dejal ter na njegovem obrazu se je zarisal nasmešek. seveda je poznal dekle – bila je tista, katero je spoznal v franciji, kamor je njegova družina hodila redno na počitnice. in že res, da sta imela celo neko romanco za seboj, vendar kljub temu sta bila še vedno v nekakšnem prijateljskem odnosu in to ga je veselilo. »tebe pa definitivno nisem pričakoval tu. kaj počneš tu? mislim, ne v stanovanju, to mi je jasno, v filadelfiji na sploh. kaj te je privleklo sem?«

Naslov sporočila: Re: apartment A2 Tor Avg 20, 2013 10:22 pm

tagged, carter smitten

počasi je stopala po eni od natrpanih filadelfijskih ulic in si pomrmravala pesem, ki je igrala iz ene od kavarn. oboževala je trenutke, katere je imela povsem zase. ko je bila lahko za nekaj kratkih minut spet tisto brezskrbno dekle, ki uživa življenje in ga zajema z veliko žlico. ko ji ni bilo potrebno na vsakem koraku paziti, kje ji bo kdo nastavil nož na vrat, ko ni bilo potrebno ves čas nekomu odgovarjati kaj, kje in s kom kaj počne. oboževala je mafijo, da ne bi kdo razumel narobe, samo včasih je bilo tako nevarno življenje lahko prav prekleto naporno. tako pa je znalo biti življenje po drugi strani, tisto brezskrbno, ko bi lahko cele dneve živela kot običajna petindvajset letnica, tako mamljivo. ampak imela je načrt in tega ni smela na noben način ovreči. ne, najprej bo izpolnila svojo življenjsko misijo, nato bo lahko lažje zadihala. in ko je stala pred svojim stanovanjem in želela odkleniti vrata, pa so bila ta že odklenjena, nič ni izgledalo, da bi lahko lažje zadihala. napele so se ji vse mišice v telesu in njen dih se je poglobil, ko je zrla v odklenjena vrata. previdno jih je odmahnila in stopila noter, v istem trenutku, ko pa jih je za seboj zaprla, pa zaslišala glas za svojim hrbtom. preveč znan glas, da bi se lahko sprostila. obrnila se je počasi in previdno, pripravljena, da udari, če bo to potrebno. ampak, ko se je zazrla v znani, nasmejani obraz, so ji roke obvisele ob telesu in zmožna se ni bila niti premakniti. »carter,« je njegovo ime bolj zašepetala, da bi z njim prepričala samo sebe, da resnično stoji pred njo, kot pa, da bi ga s tem skušala pozdraviti. in poklical jo je z njenim…pravim imenom. odelie. koliko časa tega že ni slišala in vse skupaj je zvenelo tak balzam za ušesa. »jaz…« ni vedela kaj naj mu odgovori. resnice mu ni mogla povedati, bilo bi preveč direktno in verjetno bi fant pobral pete in odšel še predno bi se lahko poslovila. »saj veš. vsak potrebuje nov začetek. in moj je bil tu,« je ostala skrivnostna in se kislo nasmehnila, medtem, ko se je naslonila na steno ob sebi, le toliko, da jo niso izdale majave noge. kako je lahko naletela ravno nanj, medtem, ko je želela prekiniti vse stike s svojim prejšnjim življenjem. »pa ti…kaj počneš tu?« in še predno bi lahko počakala na njegov odgovor je zazvonil njen telefon. »rosalie beau, reci? mhm, daj, te pokličem kasneje…trenutno sem sredi nečesa. vredu,« je prekinila in telefon odložila na omarico, nato pa se zazrla v presenečen obraz temnolasca nasproti sebe. »kaj?« je presenečeno vprašala, ne vedoč, da se je ravnokar predstavila s svojim novim imenom in priimkom.

Naslov sporočila: Re: apartment A2 Sre Avg 21, 2013 5:38 pm

tag; rosalie srcek

pokimal je na njegove besede ter na obrazu se mu je zarisal nasmešek, medtem ko je roke potisnil v žepe svojih kavbojk. »torej, sem vesel, da si se ga odločila začeti tukaj« se je nasemehnil, nato pa spravil roke nazaj ven ter stopil do njene prtljage. »ti jo odnesem v sobo? in upam, da nimaš nič proti, eno sem načeloma označil za svojo, vendar če ti je všeč, ti jo brez težav prepustim, čeprav je tista druga bolj… za ženske« je dejal ter skomignil z rameni, ob njenem vprašanju pa se mu je na obraz na hip zarisal nasmešek ter je sklonil glavo. iskreno? vse skupaj bi storil še enkrat, zares bi. vendar vseeno ni vedel ali je zares pametno vse skupaj povedati, navsezadnje je bila možnost, da bi ga preprosto označila za popolnoma nevzgojenega huligana ter pobegnila iz stanovanja. hja, saj je vedela kakšen je, tako da morda vseeno ne bi smelo biti posebnih težav. »oče me hoče prevzgojiti, da bi si našel službo ter spametoval in tako me je poslal sem, češ da bom videl kakšno bo življenje, če ga ne bom ubogal in da mi nikoli ne bo dal tistega stanovanja v forest hillu. vendar kot me poznaš – nimam se mu posebne želje prilagajati« je dejal ter ob tem skomignil z rameni, da bi še poudaril, da mu je bilo res iskreno povsem, ampak res povsem vseeno za vse skupaj. že je prijel njene kočke, pripravljen, da jih odnese v sobo, ko se je oglasila na telefon ter najbrž niti ne bi bil pozoren, če se ne bi prestavila z drugim imenom. spustil je kovčke ter prekrižal roke na prsih. »rosalie beau? kolikor jaz vem, si bila nazadnje odelie deli. ampak očitno… ne vem nekaj ali pač?« je dejal ter privzdignil obrvi, nato pa zamahnil z roko. »točno, ne tiče se me. vendar morda, bi mi vseeno morala kaj povedati, da te ne potunkam pred kakšnimi prijatelji? aja, še ena stvar… laži prekleto ne prenesem.«

Naslov sporočila: Re: apartment A2 Sre Avg 21, 2013 6:30 pm

tagged, carter smitten

premerila ga je in se trudila, da bi se ji na ustnicah narisal čim bolj iskren in pristen nasmešek. pa je bil bolj kiselkast in prisiljen, ko je prišlo do končnega stanja. »ja jaz tudi,« je nekako uspela iztisniti iz sebe in se za trenutek obrniti stran od prijatelja. to ni bilo prav, daleč od tega, da bi bilo prav. že je imela besed na koncu jezika, da ni prav, da je tu, da najbolje, da se pobere in ne pride več sem, da se nista zares videla in naj gre svojo pot, kakor, da se nista nikoli srečala. ni ga želela spravljati v nevarnost zaradi svojega dela in to je bil še najbolj verjeten scenarij, če se bo to njuno prijateljstvo izpred toliko let nadaljevalo. obrnila se je nazaj proti njemu, z bistrim obrazom in počasi pokimala, »ja, to bi bilo lepo od tebe…hvala.« kakor, da se sploh ne bi znala vesti v njegovi družbi. kot, da nista preživela toliko poletji skupaj, ko je njegova družina počitnikovala v franciji. in medtem, ko sta njuna očeta lovila ribe, mami opravljali na vrtu, sta onadva uganjala norčije po bližnjih travnikih. in ni jima bilo niti šestnajst let, ko sta doživela tudi tisto poletje – ko sta se morda celo zaljubila in se ljubila nekega večera na žitnem polju. ni bil njen prvi, ampak bil je eden izmed tistih, ki so ji pričarali najlepši večer. teden. mesec. cele počitnice. in verjetno ji je bilo takrat iskreno žal, da je odšel. konec koncev so bile to njene zadnje počitnice, katere je preživela kot brezskrbno mlado dekle. pred umorom njene družine torej. pokimala je in se namuznila, »očitno se nisi v teh letih nič spremenil.« vedno je bil nekakšen mali upornik. in pred toliko leti ni imela nič proti temu. oboževala je dejstvo, da se je uprl očetu in sredi noči splezal do njenega okna in pri njej prespal. takrat se ji je to zdelo tako romantično in pozorno. če bi to storil sedaj, bi ga verjetno porinila nazaj dol. očitno se je vsaj eden od njiju moral spremeniti. spustila je telefon na omarico in globoko vzdihnila. na, videla sta se celih deset minut pa se je že zagovorila in zaplezala. in po izrazu na njegovem obrazu sodeč mu ni mogla lagati. ampak ni smela. ni ga smela spraviti v to zmešnjavo. »jaz nimam prijateljev carter,« je zavzdihnila in stopila bližje k njemu, da se je lahko rahlo dotaknila njegove dlani. »in,« je začela, predno je pogledala globoko v njegove oči, »tudi družine ne. zato nisem več odelie…ona je umrla skupaj z mojima staršema in oliverjem.« tako, na nek način mu je povedala. vsaj košček zgodbe je vedel, vsega mu pač enostavno ni mogla. »potrebovala sem nov začetek in odelie me je preveč vlekla nazaj k koreninam. z etiennom sva potrebovala nov začetek…veš končal je nekje v rusiji. jaz pa tu.« njena dlan je trdno stisnila njegovo, »ne zahtevaj, da ti povem več, prosim…že to je več kot ve kdorkoli drug.«

Naslov sporočila: Re: apartment A2 Sob Avg 24, 2013 12:48 pm

tag; rosalie srcek

skomignil je z rameni ob njenih besedah. »se tudi ne nameravam,« ji je navrgel nazaj ter se ob tem nasmehnil. marsikdo mu je rekel, da je sicer popoln otročaj zaradi tega ter še sto in eno stvar so mu znali očitati, vendar iskreno? bilo mu je zares povsem vseeno. in to, da se ni nameraval spreminjati, je mislil povsem smrtno resno. zakaj bi se? zato, ker nekaterim preprosto ni bil všeč način, kako se je obnašal? kako je jemal svoje življenje, kakor da ni mogoče, da bi zaradi lastne neumnosti ga bilo v naslednjem trenutku preprosto konec? to je bilo nekaj, s čimer se ni imel namena obremenjevati in se tudi ne bo, medtem ko so bili vsi ostali več kot očitno drugega mnenja, da bi se moral. vendar bilo je njegovo življenje in njegova stvar, le da nekateri tega preprosto niso hoteli dojeti. ob njenih besedah se je narahlo namrdnil. ni mu bil všeč njen ton v tistem trenutku, niti zadeva, katera mu je bila naenkrat položena pred noge. rad jo je videl nasmejano in srečno, sedaj pa… občutek je imel, da zadeve definitivno ne bodo več iste. »jaz… nisem vedel,« je zamrmral ter sklonil glavo ob tem. seveda je poznal njeno družino prekleto, vsako poletje so se družili in sedaj, da jih naenkrat ni več… še njega je stisnilo pri srcu, kako je bilo potem šele njej, si sploh predstavljati ni mogel. »žal mi je, odelie. mislim, rosalie. za vse skupaj, nisem hotel… moje sožalje« je preprosto čutil potrebo, da to izreče. »žal mi je tudi zanj,« je še zamrmral ter ob njenih besedah pokimal. »nisem niti nameraval, ne skrbi. te zadeve bodo pri meni na varnem. kakorkoli, rosalie. dobro, poskušal si bom zapomniti. daj da odnesem sedaj kovčke v tvojo sobo, nato pa… tekila v hladilniku, prinesel sem jo s seboj. mislim, da bi morala nazdraviti na nov začetek, kaj praviš?«