to, da je bila dobesedno prisiljena cele dneve preživeti z hunterjem, jo je počasi, a vztrajno ubijalo. že tako mu je težko gledala v oči po vsem tistem, kar sta dala skozi tistega večera, potem pa je prišlo še do nepričakovanih poljubov v telovadnici, katerih si za nič na svetu ni mogla zbiti iz glave. prekleto, obnašala se je kakor majhen otrok, zaljubljena najstnica, ki ne more pozabiti svojega prvega poljuba. napaka, ni bil ravno prvi poljub, ampak na hunterju je bilo veliko takšnega, kar je za rhion veljalo za prvič. enostavno težko je bilo v njegovi bližini, ko si ga je vsakič brez težav lahko priklicala v spomin brez majice, zgolj pod belo juho, ki je pokrivala njeno posteljo…prekleto rhion, zberi se! in zato je bilo veliko lažje, če se je na vse pretege izogibala kakršnemu koli komuniciranju z njim. ko je na plano potegnil tisto noč, ga je odbila, ko jo je vprašal kaj se je dogajalo tistega dne v telovadnici, se je samo zazrla skozi okno in ga dobesedno preslišala in sčasoma je tudi on obupal. pa sta tako celo pot samo sedela v tišini, nekaj pa je viselo nad njima in jo trlo. spremljala je njegove gibe, ko je ugasnil avtomobil, glasno zavzdihnil in se pobral iz avtomobila. počakala je nekaj trenutkov, ne, da bi ga jezila, le, da je sprostila svoje misli. počasi je še sama zlezla iz avtomobila, v upanju, da ne bo ničesar dejal, da se bo samo tiho napotil proti drevesu. »dokler ne boš obupal in me pustil na miru,« je skušala odgovoriti z kar se da odločnim glasom, v upanju, da jo bo uslišal in to resnično storil. če je bilo njemu enostavno, je njo trlo…mogoče je bila resnično povsem neizkušena in premlada, da bi razumela takšne stvari. ali pa je bila samo drugačna, kakor je tudi on dejal tistega večera. oprla je roke ob boke in se ustavila pred njim, »torej sem sedaj kriva samo jaz? ti nimaš nič pri tem? tvoj vihravi odhod zadnjič iz telovadnice nima nič pri tem? mene je namreč precej spominjal na tvoj pobeg iz postelje…in potem pričakuješ, da bom tvoja najboljša prijateljica…pozabi. delo imava, prosim, prenehaj…« besede so ji šle težko iz jezika, ampak trenutno sta imela boljše delo, kakor neumno in otročje pregovarjanje o tem, kdo je kriv in kdo ne. to sta dala že skozi in vse kar sta dosegla je bil poljub, dva, trije, deset, na koncu pa njegov odhod in ona, ko je zopet ostala zmedena in sama.  

videla je tisti očitajoči izraz na njegovem obrazu in dobro se je zavedala, da želi nekaj pripomniti, pa se, zaradi možnosti prepira, tega na vse pretege ogiba. ni bil tak kot ona, ko je vsako stvar povedala tako, kakor si jo je zamišljala in ni skrivala ne svojih misli, ne svojih občutkov. vsaj ponavadi ne. odkar se je tistega večera zapletla z njim, pa se je vse spremenilo, obrnilo na glavo in premešalo njen svet. začela se je zapirati vase, ker jo je bilo strah pokazati kaj v resnici čuti in česa si želi. z njim ni bilo tako, kakor je bilo z tistima dvema fantoma poprej, z njim je bilo drugače, on je bil drugačen. njemu ni mogla po dveh dneh reči, da ga ima rada, da bi bila z njim, ker je bilo to v resnici tisto, česar si je želela. zopet čutiti njegove gole kože na svoji in njegovih ustnic na svojih. ne, on je bil…starejši, odraslejši, drugačen. z njim je bilo vse drugače in tega se je bala. »oprosti o kakšnih zamerah govoriva? jaz te samo prosim, da mi daj mir in utihni,« ga je zatrla v prvem poizkusu, da bi jo spravil k pameti, ko ji je želel predstaviti razliko med službo in zasebnim življenjem. »in ne nakladaj mi o tem, ne vem kdo je prejšnjič prestopil mejo službe in zasebnosti,« mu je hitro namignila na zadevo, ki se je med njima odvijala v telovadnici in mu obrnila hrbet, ter počasi stopala proti hišici na drevesu. do neke mere je imel prav, res se je znala obnašati kakor razvajen otrok, ampak v tem primeru je to počela samo zato, ker drugače ni znala zatreti občutkov, kateri so se nabirali v njej in jo silili k tem, da je njen pogled vse večkrat ušel proti njemu, ko je vedela, da gleda stran in si je vse prevečkrat zamišljala kako bi bilo…če bi bilo. »vredu!« je skoraj zakričala, ko so tudi njemu do neke mere popustili živce, »vredu, dojela sem, sedaj pa končaj…« pustila je, da je prvi splezal v hišico in mu sledila tesno za petami. »bova o tem drugič…« je začela, ko se je povzpela na noge, udarila dlan ob dlan, da ju je očistila iglic in prahu, ter se mimo hunterjevega obraza obrnila proti notranjosti hišice, katera bi morala biti raj za vsakega otroka. ampak prizor, kateri jo je pričakal je bil popolnoma neprimeren za kateregakoli človeka, kaj šele otroka. globoko je zajela sapo in v naslednjem trenutku se je našla tesno v hunterjevem objemu, kjer je pristal, ko se je v afektu obrnila na petah in hotela stopiti iz hišice. skoraj bi se slišala zahlipati, če ne bi obraz zakopala v njegovo uniformo in za trenutek zaprla oči. vse besede so bile odveč. prizor je oba šokiral, ampak on je bil tam. on je bil tam zanjo in ona zanj.

»potem pa oprosti najdražji ker ti nisem posvečala popolne pozornosti, katero si si vsekakor zaslužil,« je naveličano zamrmrala, »se bom potrudila, da bo odslej drugače.« in tega niti pod najmanjšim pogojem ni mislila resno. njegovo neustavljivo brbljanje in vlečenje besed iz nje, so ji šli počasi že resnično na živce. če ni želela govoriti z njim, pa naj bi bilo to iz kakršnega koli razloga, pač ni, lahko bi se počasi sprijaznil s tem in obupal. ampak ni, in niti ni izgledalo, da se bo to kaj kmalu zgodilo. in nič ni izgledalo, da bi ta dan spregovorila kakšno besedo v normalnem tonu in se kasneje mogoče na poti nazaj, ko bosta končala z ogledom kraja, ustavila še na kavi. ne, po vsem verjetnosti tega od svojega nesojenega partnerja ni mogla pričakovati. se pač zgodi. pogoltnila je plaz besed, katere so se hotele usuti iz njenih ust in samo počasi in previdno pokimala, »ja gospod welsch, razumem.« od njega je v teh nekaj dneh kar sta komunicirala že tolikokrat slišala, da je navaden otrok in naj se začne obnašati svojim letom primerno, da se ji resnično ni več dalo ugovarjati na to temo. pa naj si je mislil tako in vozil svojo pot, ona ni imela več moči in volje, da bi mu to preprečevala. je bil pač popolnoma prepričan, da ima prav in na noben način ni želel sprejeti njenih besed nasprotovanja, katere mu je tako z upanjem trosila pod nos. da bosta kaj kmalu prišla na isto valovno dolžino ni izgledalo. ampak prizor, kateri ju je pričakal v hišici na drevesu, ju je združil hitreje kot bi kateri iz med njiju sploh upal pomisliti. ko je njegove roke začutila na svojih bokih in jo je počasi, a odločno potegnil v svoj objem, je bila hvaležna, iz srca hvaležna, da je bil tam. to je bilo tisto kar je od njega resnično potrebovala in do sedaj se tega sploh zavedala ni. ampak bil je tam in ni je odrinil stran, pač pa je zgolj naslonil svojo brado na njeno in na njene lase pritisnil pomirjujoč poljub, ki bi jo skoraj odnesel stran od celotne situacije. pogoltnila je cmok, ki se je naredil v njenem grlu in počasi, previdno odkimala. »ne hunter, to ni pošteno. partnerja sva in…no skrajni čas je že bil, da doživim tudi to,« je nekako po ovinkih zaupala, da se še nikoli poprej ni srečala s podobnim…no dogodkom. odmaknila se je od njegovih prsi, ampak njena dlan je nekako zaplavala v njegovo in poskrbela, da so se njeni prsti prepletli z njegovimi, ko sta počasi stopila bližje k truplu. zenice moškega, ki je ležal na tleh so bile na široko razprte in ustnice prav tako. »misliš…« je začela in se morala prav prisiliti, da je pogled namenila hunterju, »da je umrl zaradi prekomernega odmerka?« pomignila je na kup igel in ostalih pripomočkov, ki so ležali nedaleč stran od mrtveca. ampak vse skupaj je izgledalo tako…hm, nastavljeno. še ona je videla to.