vračala se je domov in ni ji bilo ravno mar za to, da je bila zunaj noč. tako ali tako se že nekaj časa ni več bala noči ali pa neznancev. znala je poskrbeti zase, tokrat bolje kot kadarkoli prej. na sebi je imela kratko obleko, ki je objemala njeno telo in poudarjala vse obline, visoke pete pa je nosila v rokah, ker je še pred nekaj trenutki hodila po mehki mivki. všeč ji je bil čas, ki ga je imela samo zase. rada je poslušala butanje valov ob obalo in vsake toliko časa uprla pogled proti zvezdnatem nebu. tam je bila tudi luna, ki je dajala kolikor toliko svetlobe, ampak vsake toliko časa jo je zakril oblak in odvzel še tisto male svetlobe, kar je je nudila.

za seboj je nenadoma zaslišala korake, ampak ni se obremenjevala z njimi. najbrž je to bil še eden izmed povsem naključnih neznancev, ki so se napotili na sprehod sredi noči. potem pa se ji je zazdelo, da jo zasledujejo. ko se je odločno obrnila, se je okolica ravno stemnila zaradi lune in videla je samo neznančev obraz. »ti lahko kako pomagam?« je dejala; njen glas nenavadno oster zaradi tega, ker ni dobro prenašala takšnih ljudi. pred njo je bil moški – ampak ko je spregovoril, jo je pustil popolnoma osuplo. ni se zavedla, kdaj ga je ogorčeno klofutnila in se je na njenem obrazu pojavil užaljen izraz, potem pa se je oblak oddaljil od lune in lahko je razbrala poteze obraza, ki ga je poznala. »jake,« je osuplo zamrmrala in užaljenost na njenem obrazu je zamenjala jeza, ko ga je nenadoma spet brez opozorila klofutnila in se namrščila. »ti kreten,« je navrgla proti njemu in s pogledom jezno zavrtala v njegove oči.

bilo je presenetljivo, koliko jeze je začutila že samo ob enem pogledu nanj. bil je človek iz njene preteklosti in hkrati nekdo, ki ji je včasih pomenil veliko; a nikoli se ni slepila, da je ona njemu pomenila karkoli. bil je vase zagledan, sebičen in aroganten idiot, ampak nikoli si ni mislila, da je bil tako zelo ignorantski. pustil jo je samo sredi ničesar s celim kupom neporavnanih računov in to mu je zamerila bolj kot karkoli drugega. »ne drzni si,« je zamrmrala ob njegovih besedah – sploh ni razumela, kaj je zdaj počel tukaj, ampak ji pa vsekakor ni bilo všeč dejstvo, da je po vsem tem času naletela nanj.

a morda ni bilo tako slabo. zdaj je lahko dokončno razčistila vse in mu povedala stvari, ki so ji ležale na duši. »ne, jake, kaj ti počneš tukaj? zakaj za vraga me zasleduješ po popolnoma prazni plaži sredi noči?« se je pozanimala; njen glas je bil tako kot običajno rahlo hripav in obenem neverjetno hladen. nikoli ni bila tip človeka, ki bi zlahka odpuščal. če jo je nekdo prizadel, se je držala stran od njega in ko je spet ponovil njeno ime, je jezno zamežikala vanj. »ne, nič 'grace',« je rekla in potisnila pramen temnih las nazaj. »prav, očitno sva oba v mestu in to je res neverjeten splet naključij, ampak to je tudi vse, kar je. mislim, da boš razumel, če ti povem, da te nikoli več ne želim videti,« je dejala in se namrščila. bila je tik pred tem, da popolnoma eksplodira, ampak še vedno se je lahko samo obrnil in odkorakal. potem bo v redu. drugače pa grace ni mogla odgovarjati za svoja dejanja. in to je bila njegova krivda.

v njenih očeh je bila sled nepotrpežljivosti ob njegovih besedah. včasih je bila grace vedno tista oseba, ki se je do ljudi trudila biti strpna in potrpežljiva – ampak to je že zdavnaj prerasla. in tudi če ne bi, je jake vso njeno strpnost in potrpežljivost že zdavnaj izrabil. morda je bila to tista stvar, ki jo je najbolj motila pri njem. oba sta bila v čudnih pozicijah, ko sta se spoznala – a on je šel čez to, on je izkoristil njeno šibkost in ona mu je to dopustila. čeprav je še vedno bilo veliko bolj zapleteno kot to. »ja, nisem pozabila tvoje velike ljubezni do nočnih sprehodov,« je odvrnila na njegove besede z nečem grenkim v glasu.

opazovala ga je z nekim nedoločenim izrazom na obrazu. zdel se ji je tako znan – kot da ga bi nazadnje videla včeraj, a vendar je med vsem skupaj minilo preveč časa. »žal ti je?« je naposled le spregovorila in se namrščila. »za kaj točno ti je žal, jake? ker si odšel brez česarkoli in me pustil samo sredi nekega popolnoma naključnega mesta? ali pa si morda res tako drugačen in je to opozorilo bolj globoko in sega tja do tega, kako si me obravnaval kot čisto nepomembno osebo, ki je zaradi nekega slučaja pač bila tam takrat, ko si jo rabil? izkoriščal si me, jake. nikoli me nisi niti vprašal, kaj se je dogajalo z mano ali kako sem se počutila ali kako za vraga sem pristala tam. in potem si odšel. tako preprosto. nikoli ti nisem ničesar pomenila in jaz sem ti dala svoj čas, ki si ga s takšno lahkoto porabil… ne. preprosti 'žal mi je' od tebe mi zdaj ne pomeni kaj dosti,« se je njen hripavi glas nenadoma zlomil, preden se je zbrala in pogled za nekaj trenutkov uprla nekam stran. »si se kadarkoli vprašal, kaj se je po tistem zgodilo z menoj?« je zamrmrala, potem pa stresla z glavo, »ne, ne rabiš odgovoriti na to. nisem prepričana, če sploh hočem vedeti.«

»ah,« je skoraj nejevoljno zavzdihnila, ko je spregovoril, medtem ko je vanj uprla predvsem nejevoljen pogled. zdelo se je, da ga je s svojimi besedami zbegala do takšne mere, da je zdaj samo zmedeno strmel vanjo in jecljal – pa ne, da bi ji bilo mar za njegova opravičila; zdaj to res ni bilo več tisto, kar je hotela. takrat, morda, ampak zdaj… zdaj mu je morala samo v obraz vreči vse, kar si je o njem mislila. to je bilo morda grozno od nje, ampak je bilo pa vsekakor nekaj, kar je preprosto morala storiti zavoljo same sebe.

»jake,« je nenadoma tiho zamrmrala, ko se je umaknil, potem pa je stopila do njega in ga objela. tako nepričakovano in tako zelo… nepredvidljivo od nje, ampak grace ni bila nikoli predvidljiv človek. to bi vedel, če bi se takrat potrudil, da bi jo spoznal. »ničesar ne moreš popraviti,« je zmajala z glavo, ko se je umaknila in pogled uprla vanj. »samo… ne vem, to sem morala dati iz sebe. prizadel si me. res si me prizadel in nikoli ti niti ni bilo zares mar zame – razen seveda ponoči, ko si od mene kaj hotel,« se je nenadoma kislo nasmehnila. »poleg tega krivda v celoti niti ni tvoja. nič se ne bi zgodilo, če ti tega ne bi dopustila. le da sem takrat… bila precej zavožen človek. najbrž sem še zdaj; ampak pobiram koščke in se skušam sestaviti,« je priznala in potisnila temne lase izpred oči. »morda niti ni bilo pošteno od mene, da sem te tako napadla… ampak morala sem dati vse skupaj iz sebe, ker me je ubijalo.«

bila je tako zelo nepredvidljiv človek. morda so ljudje mislili, da jo je bilo lahko spoznati in ji priti do konca ter jo povsem razvozlati, ampak to ni bilo res. v sebi je imela svetove in nikoli ni dopustila ljudem, da bi jo tako zlahka popredalčkali. poleg tega pa je presenetila še samo sebe, vsaj s svojimi dejanji zadnjih nekaj minut. včasih si je predstavljala, kaj bi mu rekla, če bi ga spet videla – ampak do zdaj so bili ti scenariji pozabljeni v njeni glavi in se je počutila tako, kot da jih je med seboj pomešala in počela nekaj čisto tretjega.

in zdaj se je dogajalo nekaj nenavadnega; ni ji ušla jeza na njegovem obrazu, niti tisto nenavadno sovraštvo v njegovih očeh. njeno čelo se je hipoma namrščilo, ko je spregovoril. »jake…« je tiho zamrmrala, bolj sama zase kot pa zanj. »zakaj? kako to misliš, zakaj?« je ponovila njegove besede in potisnila temne lase izpred obraza, medtem ko je pogled še vedno upirala vanj, medtem ko je njegovo čudno razpoloženje še njo potisnilo v neko nenavadno stanje. »ne govori neumnosti, nikoli ni bila krivda v celoti tvoja. ne bi mogel početi vsega, kar si počel, če ne bi jaz tega potrpežljivo prenašala. bila sem naivna; bilo me je strah, da se bom na konec koncev z vsem morala soočiti sama in tako sem se oklepala nečesa, česar sploh ni bilo tam,« ga je zavrnila. »kaj pa pričakuješ?« so njene oči zavrtale v njegove. »ne resno, kaj pričakuješ? da se boš zdaj obrnil, odkorakal in pozabil na to, da si me srečal tukaj? bom postala pozabljen del tvoje preteklosti, s katerim si zdaj tako ali tako opravil?«

dejansko jo je spravljal v slabo voljo ko je takole stal pred njo in vanjo strmel z najbolj nenavadnim izrazom na obrazu. in še bolj nenavadnimi besedami, ki so zdaj obvisele med njima, da ni bila povsem prepričana, kaj za vraga se sploh dogaja. saj je bil to isti jake, ki ga je poznala pred leti? v življenju se ji je zgodilo veliko in ljudje so jo večkrat izkoristili, ampak nihče ni imel pozneje takšnega odziva. »seveda je bilo vse narobe, jake. vse je bilo prekleto narobe, ampak zdaj se moraš res zbrati, ker navkljub vsemu preprosto nisi ta oseba,« je bil njen glas morda kanček preveč oster, ampak ni ji bilo mar.

sledila mu je, ko je zakorakal po mivki. čevlje je še vedno nosila v rokah in ko se je usedel, jih je spustila na tla ter pokleknila na mivko poleg njega in ga nekaj časa samo pozorno motrila s pogledom. »ne bodi kreten, jake,« je nenadoma mehko zamrmrala in počasi zmajala z glavo, preden je njena dlan ujela njegovo in jo potegnila iz mivke ter jo zadržala v svoji. »glej, če boš zdaj storil... to, karkoli že počneš, potem nisi nič boljši, kot si bil včasih. nikoli ne bom pozabila, da obstajaš. navkljub vsemu si... nekako, seveda, ampak še vedno si bil tam zame, ko sem te potrebovala. ne razumeš, kaj se je dogajalo z mano. ne razumeš, kaj se je zgodilo, da sem bila... takšna.« obmolknila je, potem pa se je udobno namestila poleg njega na tla, čeprav to ni bilo najbolj lahko, glede na to, kakšne dolžine je bila obleka, ki jo je nosila. njene oči so zavrtale v njegove. »te je kadarkoli zanimalo? te zanima zdaj?«

ustavila se je, še preden bi lahko zavila z očmi. »ja, ampak morda pa nisi kreten in nisi grozen. ljudje se spreminjajo, jake. verjemi mi, ker to vem bolje od kogarkoli drugega,« se je skoraj žalostno nasmehnila, medtem ko je pogled uprla v njegove oči. navsezadnje je bila priča ogromno spremembam pri ogromno ljudeh in vedela je, da lahko določene stvari obračajo življenja na glave. »ne počuti se grozno, ne zdaj,« je stresla z glavo in potem z vzdihom potisnila slap temnih lasi nazaj. po eni strani je bilo zelo čudno, spet naleteti nanj. ni pričakovala, da ga bo še kadarkoli videla. sploh ne tukaj.

zdaj se je namuznila. ni vedela zakaj, ampak nenadoma se je počutila veliko bolj sproščeno kot kadarkoli prej in njene oči so ostale uprte v njegove. »saj vem,« je prikimala ob njegovem priznanju in se nato nasmehnila ob opravičilu. »v redu je, jake. res je v redu. takrat si me prizadel in vsa ta leta sem bila nekako jezna nate, ampak mislim, da sem v resnici potrebovala samo nek zaključek… saj veš, da zaprem poglavje v preteklosti in grem naprej in tako dalje,« je skoraj zamrmrala zadnje besede, medtem ko je njen pogled zamišljeno zdrsnil čez ocean. nekaj trenutkov je obsedela v tišini, potem pa glavo spet obrnila k njemu. »veš kaj? nočem govoriti o tem. morda nekoč, ampak ne zdaj. saj se bova še videla, kajne?« morda se bosta. morda ne. nenadoma je pritisnila poljub na njegovo lice. »do naslednjič, jake,« je zamrmrala, potem pa mu namenila nasmešek, vstala in odkorakala po plaži.

fin.