age: 29| hometown: phoenix, usa | occupation: barman @ hashuku club| group: locals | face claim: nathaniel buzolic
V pesti stiskam znak miru. Peace. Saj veste, krogec s tremi črticami v sredini, ki so razporejene po dolgem in po čez. Mamin najljubši znak – in morda tudi moj, kaj pa vem. Nisem ravno hipi, čeprav sem imel s temi kar dosti opravka, saj so me pazili medtem, ko je mama hitela naokoli reševati svet. In ta kovinski obesek, ki ga zdaj držim v roki je stvar, ki mi jo je mati podarila že v otroštvu, kot bi me s tem nekako hotela zaščititi pred svetom. Ker dejansko je to tudi sicer počela – reševala svet. Poznate mojo mamo? Lucy Goldberg? Verjetno ne, vendar je kar znana med mirovniki. Že odkar pomnim, vodi demonstracije po vsem svetu, aretirali so jo že večkrat, kot lahko preštejem in doletelo jo je že, da je morala presedeti kazen v enem najstrožjih zaporov. Da ne omenjam, da je že večkrat skoraj umrla zaradi stavkanja glede ameriške politike. Ampak saj vas najbrž niti ne zanima, kajne?
Kot sem že omenil, so me skozi otroštvo pazili različni ljudje in ti niso bili samo hipiji – bili so po večini umetniki, predavatelji, socialni delavci. Ko sem bil star deset let sem nekaj let živel pri rokovski zvezdi, pa potem tudi pri preprodajalki mamil. Ampak ni mi bilo hudega. Že od nekdaj veljam za prilagodljivo osebo in nikoli se nisem pritoževal, če nekaj ni bilo ravno tako, kot bi si želel. Nikoli se nisem pretirano ukvarjal s svetom okoli sebe – kar sicer zveni zelo asocialno, a pravzaprav tudi nisem najbolj družabni človek. Nimam veliko prijateljev, kajti imam nekoliko težave z zaupanjem, pa tudi na ljudi se ne rad vežem. Za seboj sem moral pustiti že toliko stvari in skozi leta me je izučilo, da dobre stvari prej ali slej doživijo svoj konec.
Pred leti sem med pospravljanjem sobe našel skrinjico, polno pisem, ki so bile naslovljene na mamo. Še zdaj ne vem točno, kaj je to počelo v moji sobi, a nisem si mogel pomagati. Prebral sem jih – in izvedel za maminega skrivnega oboževalca, za katerega sem takrat prvič slišal. Mami nikoli nisem omenil, da sem prebral ta pisma – ko sem odletel v New York k novi družini, sem se odločil, da ga poiščem v upanju, da mi bo on znal pojasniti določene nejasnosti. Vendar nazadnje, še zdaj ne vem, kako, je on poiskal mene in me povabil, da se preselim k njemu in njegovi družini. Namesto zaprašenih tleh, na katerih sem spal in na katera sem bil vajen, sem dobil svojo sobo v ogromni vili, ki si jo je ta družina lastila. Počutil sem se nenavadno – nikoli nisem bil vajen živeti tako razkošno, pa zdi se mi, da me na začetku vsi člani družine niso najbolje sprejeli. Toda navadil sem se in Catherine mi je bila kmalu kot prava sestra, ki je nikoli nisem zares imel. Pri njih sem se ustalil za nekaj dolgih let in srečen sem bil, ker se mi ni bilo potrebno seliti.
In vse dobro se prej ali slej konča, kajne? Pretreslo me je kar nekaj dogodkov, zaradi katerih se je moje življenje upočasnilo in skoraj izgubilo smisel. Izgubil sem svojo novo družino, izvedel sem, da je sestra v bolnišnici in bilo mi je težko, ko sem jo prišel obiskat in se me ni več spomnila. Nenadoma v mojem življenju spet ni bilo nikogar. Moja mama je bila kar naprej naokoli, vsake toliko časa se je oglasila, da je preverila, kako sem – in tako sem se mogel znajti sam. Začel sem kelnariti, da bi si zaslužil denar za nadaljevanje študija, ki se je zaradi denarne stiske vmes prekinilo. Družina Yates mi je sicer ponudila denar, a nisem hotel sprejeti. Hotel sem ga zaslužiti in občasno sem celo nastopal po lokalih z mojo kitaro, čeprav ne maram biti v središču pozornosti. Tudi z dekleti nimam preveč izkušenj in morda se nekaterim zdi čudno, a nekoliko sem neroden v tem. Spogledovanje in takšne zadeve mi ne gredo najbolj od rok.
Ne dolgo nazaj sem se preselil v Filadelfijo, kajti smrt moje zaročenke, ki je bila pravzaprav ena izmed redkih deklet, s katerimi sem sploh bil v zvezi, v New Yorku nisem mogel zdržati niti minute več. Odločil sem se, da poiščem izgubljeno sestro, saj nočem za vedno izgubiti stikov z nekom, ki sem si bil zdaj najbolj blizu in mi res ogromno pomeni. Poleg tega pa se čutim dolžnega, da ji v kakršnikoli obliki vrnem vse, kar je zame naredila njena družina – izkupiček denarja, ki sem ga dobil v oporoki od mojih novih staršev, nisem porabil. Hranim ga, da ji priskočim na pomoč, če ga bo potrebovala, čeprav zame nikoli ni bil denar glaven. Bolje se počutim, če živim, tako kot znam – skromno. Sedaj sem zaposlen kot točaj v enem izmed mestnih klubov in se trudim, da bi končno dokončal svoj študij. Čeprav svojo nadarjenost za glasbo bolj ko ne skrivam, me nekateri vseeno vzpodbujajo, da bi s svojimi nastopi začel resno delati na glasbeni karieri. Nisem prepričan. Za zdaj se prav dobro počutim nekje v ozadju, kjer mu ni treba skrbeti, kako se je treba obnašati v soju žarometov pred nabito polno dvorano. Morda je bolje, če preprosto neviden čepim v odmaknjenem kotu lokala in počnem tisto, kar moram. Služim denar.
BEHIND THE MASK
CHRISTINE ?!
'NUFF
JAKE :3
♥ MERCI BEAUCOUP, RUBY
oliver mclaughlin
število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 31 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa