NATHAN JAMES KENDALL

age: 28 | hometown: philly, usa | occupation: chief of police | group: police | face claim: bernando velasco

Začnimo kar na začetku. Rodil se je v preprosto družino, kjer pa se starša že na samemu začetku nista najbolje razumela. Tako je minil marsikateri večer, ko je moral že kot otrok, ki je komaj shodil, poslušati prepire njegovih staršev. Rad si je zatiskal ušesa pred kriki, ker preprosto ni maral prepirov, niti kričanja. In čez čas se mu je želja celo uresničila - starša sta se ločila in zaživel je novo, precej boljše življenje...

Za hip ga je prijelo, da bi vrgel časopis na tla ali še bolje - ga zmečkal ter vrgel v koš. Pisali so preprosto tako bedne stvari, da bi najraje se sprehodil tam ter jim zabrusil, da polovica stvari, ki so jih navedli, ne temelji na resnici. Morda bi lahko vse skupaj v bistvu do konca prebral, vendar ga je že na samem začetku minilo. Seveda, razložili bodo potem, kako se je njegova mama srečno poročila in bili so ena velika, ogromna srečna družina, katera je pač malo več potovala in to je vse. In očitno je on nekje začutil željo po policijskem delu in postal policist ter Bog ve zakaj prišel na mesto načelnika policije. Na kratko, vse skupaj je bila totalna potegavščina, neresnica, olepšana zgodba. Če bi se zgodilo to, definitivno ne bi bil to, kar je bil danes. Kaj je bil danes? Vse prej kakor dober človek. Bilo je jasno kot beli dan. Vendar za te zadeve je preprosto vedel le on. In Roxanne. Ja. Samo še ona. Ker je bila preprosto nekdo, ki si je zaslužila vedeti. Že kar na začetku jih je bilo potrebno popraviti. Ni šlo samo za prepire. Oče je bil alkoholik in mama je bila tista, ki se je naivno zatrapala vanj in on… hja, definitivno ni bil načrtovan otrok, vendar kakorkoli je že bilo, mama ga je vzljubila v istem hipu, ko je izvedela zanj, medtem ko oče… Hja oče definitivno ni bil navdušen. In tako se je začelo – zdela se mu je preveč ljubeča mama, preveč nežna in nič kolikokrat jo je pretepel zaradi tega, ker se mu je zdela preveč pomehkužena, v njegovih očeh ogromna napaka. Ne glede na to, kako se je trudil, ni mogel ničesar spremeniti. In morda je bil ravno to razlog, da se je kot majhen otrok že začel učiti borilnih veščin, z željo, da bi lahko ubranil mamo, pa čeprav je bilo logično, da nekdo z enim metrom in nekaj dodatnih centimetrov, prekleto suh, ni mogel narediti ničesar, da bi vse skupaj spremenil. Pa kljub temu, želja je ostala in včasih jo je celo branil, pa čeprav je ob tem še sam skupil nekaj udarcev, vendar ravno zaradi tega je na treningu potem posledično delal še toliko bolj intenzivno. In čez čas se mu je splačalo – iz suhega, kakor zobotrebec drobcenega telesa, je naredil tisto, kar je ves čas hotel – pridobil je na moči, zrasel je in njegovo telo je odsevalo večletno vadbo – mišice so bile vidno utrjene ter morda je bilo to izklesano telo kasneje tudi krivo, da je postal takšen kot je – več o tem, kasneje. Vendar kakorkoli, sedaj je lahko branil mamo in ni trajalo dolgo, ko ji je končno uspel pomagati pobegniti. Že res, da se je prekleto še bala očeta, vendar kljub temu, čez nekaj let ji je uspelo. On pa… hja, on pa je za nekaj časa zapadel v res slabo družbo – o kateri se očitno tem mrhovinarjem ni sanjalo in bil je srečen, kar se tega tiče. Vendar kljub temu, sovražil je trače in to so definitivno bili. Kakorkoli, zapadel je v tisto kar ne bi smel in praktično takrat mu tudi droge niso bile neznane, nič ga ni bilo doma, celo tisto, za kar se je nekoč trudil – da bi se pribil do črnega pasa pri karateju, je opustil. Dokler ni njegova mama domov pripeljala novega tipa in zraven njega je bila ona – Roxanne. Ni si mislil, da mu bo hčerka njegovega očima kaj pomenila oziroma čez čas tudi polsestra, vendar bila je tista, ki ga je izvlekla iz vsega skupaj, pripravila do tega, da je dokončal svoj cilj kar se tiče karateja in se kasneje tudi vpisal na policijsko akademijo, katero pa je brez težav naredil. Takrat se je moral prisiliti, da je vse slabe stvari pustil za sabo in v bistvu mu je uspelo. Vsaj do nadaljnjega. Ostal je sicer sam po sebi tip človeka, ki nikoli ni bil tiho, vendar kljub temu ni bil tip človeka, ki bi z vsakim komuniciral. Po naravi je bil prekleto nagle jeze, vendar čez treninge se jo je naučil brzdati in kmalu se je zaposlil pri policiji v nekem majhnem mestu v Nashvillu, kjer so takrat živeli – navsezadnje, mama je hotela biti stran od Filadelfije in Roxannin oče ji je rad ustregel. In vse je kazalo, da bo v redu, zares. Dokler se niso vrnili v Filadelfijo, on sicer čisto za malo časa, vendar kljub temu. Kljub temu je storil nekaj, kar bi marsikdo obžaloval, vendar on ni. Nek tepec, popoln kreten in strahopetec je posilil njegovo polsestro in glede na to, da je bilo dekle nekaj, kar mu je pomenilo skoraj več kakor cel svet, preprosto ni stal križem rok. Še vedno se spominja njegovega obraza in niti za hip ne obžaluje, da je poslal tisti naboj vanj, ki je končal njegovo življenje. Preprosto si je zaslužil. Vedel je, da bi ga lahko ta zločin stal službe in marsičesa drugega, vendar nikoli ni prišel na plano. Ampak kakorkoli je že bilo, občutek je imel, da v Filadelfiji nima več preprosto kaj za iskati. Znašel se je na policijski postaji v New Yorku, kjer pa je spoznal… hja, njo. Svojo sedaj bivšo ženo. Bil je definitivno premlad, da bi lahko ocenil, kaj pomeni ljubezen, vendar to ga ni ustavilo pri tem, da je ni peljal pred oltar ter poročil, hkrati pa celotna zadeva ni trajala dolgo, pravzaprav se je končala, še predno bi trenil – smešno, vendar preprosto je delovalo, kakor da ona ni bila dovolj ter to je bil razlog, zakaj se je v hipu znašel v postelji drugih žensk in kasneje je bil to tudi razlog za razdor zakona. In ne glede na to, kako si ni hotel priznati, ga je to zopet pošteno dotolklo ter ob tem se je preprosto le še bolj zaprl vase ter postal nekakšen resnoben kreten, ki zna govoriti lepo le, ko hoče ženske spraviti v posteljo. Pa vendar, občutek je imel, da se njegova človeška plat vrača, ko je izvedel, da je ona – njenega imena preprosto ni hotel izgovoriti – doživela nesrečo. Vsako prekleto jutro je bil tam, v bolnišnici ob njeni postelji, čakal kdaj se bo zbudila. In ko se je in posledično mu tudi prodala zgodbico o izgubljenem spominu je bilo razlog, da je dokončno obupal nad vsem, popokal svoje stvari ter tokrat odšel v Chicago, samo daleč od nje, daleč od vsega. Popolnoma je izgubil vero v ljubezen ter najbrž je tudi to razlog, zakaj se skoraj vsak dan zbuja ob neznanem dekletu, od katerega preprosto noče nobenega vezanja. In tam se je z dušo in telesom posvetil policijskem delu, kar ga je na konec koncev tudi pripeljalo na sam vrh – ponudili so mu službo načelnika na Filadelfijski policiji, katero je dobil zaradi svojih ogromnih priznanjih na misijah, na sploh spretnostim in sposobnostim, katero je potem ne glede na vse, le sprejel. In sedaj je tu. Prekleto zaprt vase, sicer z resnim obrazom, vendar kljub temu, ni popolnoma zategnjen kakor nekoč – ne glede na vse, ni težko priklicati nasmeška na njegov obraz in zaveda se, da mora biti svojemu oddelku vedno na voljo za pomoč, pa čeprav velikokrat stori kakšno napako, kar se samega oddelka tiče, ko hoče pomagati sestri v mafiji. Vendar kakorkoli, ne glede na vse, še vedno se drži dejstva, da bo tisti, ki bo ne glede na vse zahteval spoštovanje ter trdno delo od vsakega na postaji – kajti on je tega vlagal in pričakuje povračilo, prav tako pa strogo loči zasebno od službenega, navsezadnje se nikomur praktično ne sanja o njegovi preteklosti in veliko bolje je tako.

BEHIND THE MASK