BILLIE PEARL WINSTON

age: 27 | hometown: newport, tennessee | occupation: research journalist | group: locals | face claim: rose byrne

V spalnici je na nočni omarici uokvirjena slika njene družine. Brata jo držita objeta, kakor da je nikdar ne bi hotela izpustiti iz rok, mama in oče sta vsak na svoji strani in objemata svoje preljube angelčke. Ta fotografija je nastala pred dvema letoma, na družinskem pikniku doma, v Newportu, Tennessee, kjer njena starša obvladujeta manjši ranč. Bratu na desni je ime Dean, dve leti starejši od nje je in v Memphisu je zaposlen kot zdravnik. Od dvaindvajsetega leta dalje je poročen z Maggie, ki je izredno prijetna ženska. Trije otroci, dva fanta, ena punca, približno tako, kot ona in njena brata. Na levi je Craig, ki je leto in pol mlajši od nje. S svojim fantom živi na sončni strani, v Los Angelesu. Oba sta pravnika in spoznala sta se pred štirimi leti, ko sta se srečala v LAju, kjer je Craig počitnikoval. Takoj sta se zaljubila in pol leta za tem se je njen mlajši brat odselil iz Newporta.

Spodnji predal nočne omarice je zaklenjen. V njem so pisma in fotografije, ki jih ne deli z drugimi in ki ji vedno znova razparajo srce počez. Predala ne odpira. Spomini so zaklenjeni v tisti dvajset krat trideset krat dvajset centimetrski prostor, zakopani globoko v njeno podzavest. Nikoli jih ne bi izpustila, veste. Bolje je, če ostanejo. Rada ima opomin na to, da je živela. Da je izkusila bolečino in da je prej ali slej preprosto potrebno iti dalje. Ne pozabiti, samo iti dalje.

V dnevnem prostoru, ki deluje izredno organizirano, je v metru krat pol metra uokvirjen veliki print fotografije izpred štirih let. Takrat so bili njeni lasje manj urejeni, njen obraz pa občutno bolj sijoč. Med skupino ljudi, ki se stiska na tej fotografiji, jo je skoraj nemogoče opaziti. V drugi vrsti je s svojo dobro prijateljico Arlene iz Texasa. Na drugi strani je Jackie iz Nevade, ki si je kakšna dva tedna za tem prerezala žile. Pozabljene smrti, prazni vzroki. Ta slika tukaj visi z razlogom. Ne tako kot tiste zadeve, ki jih je zaklenila daleč od oči in daleč od srca. Ta je tukaj, ker ne želi pozabiti. Dva meseca po tem, ko je bila fotografija posneta, je Terry O'Hara, nepomemben vojak, ki ga je na sliki mogoče videti v skrajnem desnem kotu, nasmejanega do ušes, izredno simpatičnega, umrl. Eden od njegovih prijateljev ga je privlekel nazaj z roko, ki se je ramena držala na nitki. Izgubil je preveč krvi, da bi lahko preživel. Izgubili so ga v roku dveh ur. Ona je Irak zapustila tri mesece po tem.

Na jedilni mizi v dnevni sobi je v porcelanasti posodi sadje, nekaj jabolk, mandarine, dve banani, kivi. Sploh ne mara kivija, pa ga vseeno zmeraj kupi, ker se ji zdi, da lepo zaključi barvno skupino. Včasih ga zmiksa v sadni napitek, če se ji zazdi, da bi morda spadal zraven. Praviloma ga samo po nekaj dneh odvrže v koš, da ne bi zaplesnil.

Kristalni kozarci v omari v kuhinji so zloženi na centimeter in vsak od njih je bleščeče sčiščen. Kristalnih kozarcev nikoli ne daje v pomivalni stroj, ker jo je strah, da bi se okrušili. Bili so selitveno darilo pred sedmimi leti, ko se je preselila. Mama in oče sta prav gotovo zanje odštela pravcato premoženje. Presrečna je, da se ji na poti od New Yorka do semle, ko se je pred kakšnim letom preselila, ni nič polomilo. Dean in Maggie sta ji takrat podarila neko ekstravagantno sobno rastlino. Povedala jima je, da ji to ni najbolj všeč, ker je slaba z živimi zadevami; onadva sta ji povedala, da se ta rastlina zaliva enkrat na tri tedne. Od takrat se še ni izsušila in jo hrani na okenski polici v kuhinji; oranžkasta zavesa na oknu  prostor meče nekaj barve. Craig in Lenny sta ji podarila kopalniški paket. Očitno je bilo, da ga skoraj nista hotela dati, zato jima je v zameno kupila podobnega, ko so se mesec za tem dobili pri starših.

Na nizki klubski mizici pred televizijo je kup papirovja, ki deluje, kakor da ne spada v urejeni svet njenega stanovanja. Včeraj je bila preveč utrujena, da bi pospravljala. Prenosni računalnik je še vedno odprt. Na robu mize je širok kozarec, na dnu je še nekaj kapljic rdečega vina. Njena pisava, s katero je papirovje popisano popreko in počez, je izredno dosledna, lahko berljiva, človek bi lahko rekel 'lepa'. Nekaj revij je preloženih na dotičnih straneh. Kdo drug bi lahko bolj natančno preiskal to, o čemer piše? Nič čudnega ni, da je v novinarskih krogih tukaj kar hitro zaslovela.

BEHIND THE MASK