the loft

Naslov sporočila: Re: the loft Čet Sep 05, 2013 10:18 pm

tag, maxine! smitten

zleknjen na prilično udobni sofi v praznem prostoru je z odsotnim pogledom pregledoval številke, natisnjene na kosu papirja, ki ga je držal v desni roki, med tem ko je z levo k ustnicam vsakič znova nosil prižgano cigareto in si ob vsakem ponovnem vdihu skušal nekoliko zbistriti um. brez uspeha, preveč daleč je bil, številke se niso ujemale, malokaj je razumel. še vedno ni povsem prebolel mačka, ki je bil prej moralni, kot fizični; če je le pomislil na to, da je prejšnjo noč preživel ob saoirse o'brien, se mu je lahko znova in znova obrnil že tako načet želodec. ni se spomnil njunega pogovora, a vedel je, da je ta potekal in v njem je ostal grenak občutek, spomin na večno bolečino, ki ga je spremljala, bolečino, ki jo je o'brienova včeraj nekako zadala še močneje. vedel je tudi, da je zavoljo te nepravilnosti izgubil kar nekaj zaupanja pri svojih podrejenih, kar mu prav tako ni bilo po godu. vedel je, da vedo, da je razvalina - vsi so vedeli in niso mu očitali, kajti tudi oni so ljubili družino, ki so jo izgubili. povsem drugače je bilo, ko se je takole brezskrbno družil s sovražnikom. strah ga je bilo, da bo izgubil to, kar mu je omogočalo mirno spanje ponoči: ljudi, ki bodo brez vprašanj upoštevali sleherno njegovo navodilo. »prekleto sranje,« je zamomljal predse, ko je končno odložil tisti list papirja in si s sedaj prosto roko pomel oči. v tem položaju - s stisnjenimi vekami - je ostal za nekaj trenutkov, nato si je šel skozi lase in zamežikal v dnevno svetlobo. v vsakem primeru je bilo denarja premalo. morda bo moral poslati nekoga, da poskrbi za nocojšnjo irsko pošiljko. morda bi bila to dobra ideja; v vsakem primeru lahko izklicno ceno obrnejo za dvoje, zraven tega pa je bil vsekakor primeren trenutek, da dokaže svojim podrejenim, da je saoirse o'brien in njegova povezava z irci davna preteklost, včerajšnje neprijetno srečanje pa spodrsljaj, na katerega bodo vsi pozabili. to bo storil. šel bo zraven, za vsak primer. zdaj je samo potreboval nekoga, ki mu lahko glede dela zaupa. ob pritisku na kljuko je povzdignil pogled; in po nekaj trenutkih se je med vrati izrisala rjavolasa silhueta.

Naslov sporočila: Re: the loft Pet Sep 06, 2013 10:23 am

tag: wesley smitten

Njeni koraki so glasno odmevali, ko je korakala po enem izmed dolgih, praznih hodnikov, ki jih je bilo v tej stari tovarni več, kot bi si jih utegnila zapomniti. V monotonosti prostora so njene misli brez vsakršne težave odplavale daleč stran od pustih, betonskih zidov, vendar vsekakor ne tja, kamor bi pričakovala. Od kar jo je mi6 znova aktivirala in se je bila primorana infiltrirati v filadelfijsko rusko mafijo je minilo že več kot pol leta, a čas je z vsakodnevnimi aktivnostmi za mafijo na eni strani in tihotapljenjem po zapuščenih kotičkih na obrobju mesta, da se je lahko srečala z Masonom, na drugi minil presenetljivo hitro. Na začetku je bilo prilagajanje na Maxine, vlogo, v katero se je bila prisiljena vživeti, najbolj naporen del njenega vsakdanjika, sedaj, osem mesecev kasneje, pa se je zalotila, da ima težave z vživljanjem v svoj pravi jaz. Krinko je lahko opustila zgolj v tistih redkih trenutkih, ko je bila popolnoma sama ali s svojim zaročencem, to pa se je zgodilo veliko preredko, zaradi česar se je začela izgubljati. Z vsakim dnem je bila manj agentka, ki je verjela v prav, narobe in v srečne konce ter bolj neukrotljiva, drzna in glasna mafijka, ki ji je bilo malo mar za vse, kar se je dogajalo okoli nje, razen seveda zase in za lastno blagostanje. Vse redkeje je mislila na Masona in zlahka je pozabila, kako srečno se je počutila ob njem; namesto tega je v njene misli vedno pogosteje našel svojo pot dotičen temnolasec, katerega prisotnost jo je navdala z valom adrenalina in zasvojljivim občutkom vznemirjenosti. S konicami prstov je drsela po hladni, betonski steni hodnika in tavala po skorajda zapuščenem prostoru, dokler niso čuti zarezali skozi njene misli in jo opozorili na spremembo v sicer monotono sivem okolju. Kot se ji je zadnje tedne vedno pogosteje dogajalo se je spet znašla pred masivnimi rjavimi vrati, ki so označevala vhod v stanovanje nad mafijskimi prostori. Stanovanje, ki je pripadalo samemu vodji tukajšnje mafije, a je niti misel na to ni odvrnila od tega, da bi segla po kljuki in jo nadvse tiho potisnila navzdol, da so se vrata s tihim piskom odprla. Skrajno počasi jih je odrinila od sebe, centimeter za centimetrom, vse dokler je ni svetloba, ki je prihajala od znotraj, v celoti zajela in je njen pogled obležal na rjavolascu, zleknjenem na sofi. Vrata je enako počasi zaprla za seboj, nato pa obstala pred njimi. Odsotno je preletela zmešnjavo papirjev okoli njega, nato pa se je njen pogled znova osredotočil nanj, njeno telo bolj budno, kot bi si smela dovoliti. V tem trenutki ji je bilo pravzaprav popolnoma vseeno. Ustnice je raztegnila v lenoben, polovičen nasmešek, ko je vprašljivo dvignila obrv: »Človek bi si mislil, da bi si pakhan lahko privoščil nekoga, ki se bo s papirji ukvarjal namesto njega.« Maxine nikoli ni bila človek, ki bi vedel, kaj bi bilo dobro zadržati zase.

Naslov sporočila: Re: the loft Pet Sep 06, 2013 11:15 am

tag, maxine! smitten

Maxine adler je bila najmanj utelešenje seksapila samega, a bolj kot to mu je na njej prijalo dejstvo, da ni premogla osnovnih ovir, ki bi jo ločile od tistega, kar je sama želela. Doživljal jo je kot sebi podobno; borila se je zase, za svoje cilje, v tej mafiji je pristala izključno zato, ker ji je ta pozicija pri boju veliko bolj ustrezala. Kakor on sam; ni je imel namena kriviti za to, dokler je bila – očitno – zvesta skupnemu cilju. Dokler ga ni izdala, dokler mu ni obrnila hrbta. Rahlo se je namuznil in komaj opazno zmajal z glavo. »neumno bi bilo popolnoma zaupati ljudem, ki številke premetavajo samo zato, ker so plačani, da to storijo,« je gladko dejal in pogled mu je znova pobegnil po papirju, ki je bil raztresen okrog njega. Nikomur ni brezpogojno zaupal; in najmanj je zaupal tem, ki so se motali okrog finančnih številk. Vsakič se je trudil vse skupaj pregledati sam, dokler se ne bo na tej poziciji znašel nekdo, ki si bo prislužil njegovo zaupanje, in ne samo zaupanja nekdanjega pakhana, ki je bil že davno pod rušo. »sicer pa, če sem iskren, tudi sam trenutno ne opravljam najbolj uspešnega dela,« se je zdaj nasmejal na široko, kajti prav očitno je bilo, da ni bil niti najmanj pri stvari. Če ne drugega, so to dokazovali številni papirji, ki so neurejeno ležali okrog njega in ki jih ni imel možnosti preračunati, ker se je vsakič znova zgubil med vrsticami. »in ti, maxine..« je zavlekel njeno ime, ki se je končalo v njegovem zvitem nasmešku; tukajle, zdajle, bi jo z največjim veseljem položil. »ti lahko kako pomagam?« vprašanje je bilo precej retorično; tukaj si si pomagal sam, kolikor si si znal – on je pomagal samo takrat, ko je šlo za nekaj, kar je preko posrednikov potreboval tudi on sam. res pa je bilo, da je imel za lepotičke, ki so delale zanj, mehko mesto v svojem srcu. Kakor je za poppy poskrbel znova in znova in kakor je bil pripravljen za katero izmed deklet nižjega ranka urediti rjavo kuverto, ki je drugi niso dobili, da so lahko prišla skozi težak mesec. Tudi za maxine bi se takovrstna usluga lahko našla, če bi si jo lepotica zaželela. če bi mu bila kasneje pripravljena tudi ustrezno poplačati.

Naslov sporočila: Re: the loft Pon Sep 09, 2013 5:28 pm

tag: wesley smitten

note: lame-ish, sorry.

Še minuto nazaj je v njeni glavi vihral pravi vihar, vojna med dobrim in slabim, med Evo in Maxine, a zdelo se je, da je skupaj z vrati stanovanja zaprla tudi tista v njenih mislih, nevidno pregrado, ki si jo je ustvarila. Vse moralne dileme so bile hitro pozabljene, kot tudi pomisleki o njenem načrtu glede pridobivanja informacij, ki so izvirali v zvestobi do Masona. Kakor hitro je tih klik v ključavnici oznanil, da so vrata dokončno zaprta, je v majhnem stanovanju poleg Wesleya ostala samo še Maxine, katere ustnice so se ob njegovih besedah ukrivile v nasmešek, kakršnega so pridna dekleta čuvala za svojega moža. Še dobro, da Maxine ni bila niti blizu pridnosti, kajti sicer bi morda imela pomisleke ob količini laži, ki jih je izrekala, tako pa ji je bila njena mala igrica pravzaprav zelo všeč. »Neumno bi bilo zaupati komurkoli,« ga je popravila, nato pa se končno odlepila od vrat in z nekaj dolgimi koraki prečkala sobo. Ustavila se je zgolj korak ali dva od njega in brez, da bi sploh ošinila sofo, na kateri je bil zleknjen sam, sedla na majhno leseno mizico nasproti. Ob njegovih besedah se je naslonila na dlani in prekrižala stegnjene noge, ne da bi pogled umaknila z njega: »Zakaj si torej ne privoščiš kratkega premora? Mesto vodje vendar mora imeti določene ugodnosti.« In ona je že lep čas vedela, kakšne natanko so te ugodnosti, ko je šlo za Wesleya Pierca, bile. Ni ti bilo treba biti genij, da si ugotovil, zakaj dekleta vsake toliko izginejo v to malo stanovanje nad tovarno, kot tudi nisi potreboval IQ-ja višjega od 100, da si dojel, da je edini način, kako priti vodilnemu možu ruske mafije vsaj približno blizu, skozi zadrgo njegovih hlač. Zato se je tudi sploh podala v to igro s plameni – če je nameravala dobiti informacije se bo primorana poslužiti nekoliko manj prefinjenih tehnik, kot je bila kopica tehnoloških igračk, ki ji jih je dala na voljo MI6. Ko se je trenutek kasneje nagnila naprej in komolce naslonila na kolena, ni spregledala pogleda, s katerim je spolzel po njenem telesu. »Pravzaprav mi lahko res,« se je za trenutek zresnila, nato pa si dovolila sladek nasmešek. Njena mala igrica ji je dajala občutek moči in popolnega nadzora hkrati s pošteno dozo adrenalina in ljubila je vsak njen trenutek, četudi je v ozadju njene zavesti prežala misel na vse možne boleče posledice, ki bi sledile najmanjši napaki. »Ta mesec je bil Nikolaj škrt z nalogami,« je začela in spustila roko, da so se njeni prsti skoraj dotikali njegovega kolena, »jaz pa že dva meseca nisem plačala najemnine.« Za trenutek je premolknila in se presedla, pri tem pa je njena dlan čisto ''po naključju'' zadela ob njega ter se tam zadržala trenutek predolgo, preden jo je počasi umaknila. »Zanimalo me je, ali imaš v planu kaj večjega in bi morda potreboval še koga? Dodaten par rok v zameno za majhen dodatek?«Njen britanski naglas je bil še toliko bolj očiten, ko je zadnjo besedo previdno poudarila, pri tem pa pogled spustila proti tlem in ga nekaj sekund kasneje previdno dvignila, kar je bilo očitno dejanje živčnosti. Kot tudi njeno grizljanje spodnje ustnice, samo, da tega resnici na ljubo ni počela iz nervoze, temveč da bi prikrila željo po arogantnem nasmešku.

Naslov sporočila: Re: the loft Pon Sep 09, 2013 6:21 pm

tag, maxine! smitten

»imaš prav,« se ji je polovično nasmehnil, v slehernem trenutku pa je bilo jasneje, da je izrecno njena prisotnost njegove misli spretno odvrnila od vsakodnevnih težav in jih preusmerila predvsem v razmišljanje o tem, kako bi tiste oprijete cunjice iztrgal iz njenega tenkega telesca, kako bi svoj obraz zakopal med njene prsi in svoj kurac med njene noge. Prekleta maxine, kako za vraga ji je uspevalo.. »nekaj si jih lahko zamislim, ja,« je prikimal, ji pozorno sledil, ko se je takole nastavila pred njim na klubski mizici, in se – morda malce predolgo – zadržal pri njenih prsih. Pa saj se ni ravno trudil biti neočiten; jasno je bilo, da je imel izredno rad seks in čeprav je bil notranje uničen, to vsekakor ni pomenilo, da ni bil sposoben popeljati ženske v deveta nebesa. Brez jebenega problema. Znova se je srečal z njenimi očmi in na ustnicah se mu je znova izrisal zadovoljen nasmešek; pred očmi jo je že imel golo, morda kar na tejle leseni površini, kjer je posedala, morda na zofi, kjer je slonel on sam. pa čeprav je vedel, da bi morda imelo smisel, da odneha s takšnim sistemom vrednotenja svojih podrejenih. »tako?« je prikimal s povzdignjenimi obrvmi, čeprav je bilo jasno, da ve, kako se bo ta prošnja nadaljevala v trenutku, ko je omenila nikolaja. Ni bila njegova napaka, prav zares ne, preprosto promet je šel trenutno počasi in za šestorke trenutno preprosto ni bilo veliko dela. En nežen dotik je bil dovolj, da bi se postavil na noge, se ležerno sprehodil do sefa in iz njega potegnil enega od zavitkov s stotaki in ji kakšne tri ali štiri podaril iz same dobre volje.. a ko se je že ponujala, se mu je zazdelo, da bi jo lahko preizkusil tudi sam. pa ne skozi seks. Nikdar je še ni videl v akciji in morda bi jo lahko vzel s seboj na nocojšnjo maščevalno norost. »morda imam kakšno primerno nalogo,« je pokimal, vstal in se počasi sprehodil – ne do sefa, temveč do manjšega bara, iz katerega je potegnil steklenico komaj načetega burbona in dva kristalna kozarca; z vsem skupaj se je vrnil k njej in kozarca odložil, med tem ko je odpiral steklenico pa se ge nagnil bliže k njej. »koliko dobro ciljaš na daljavo?« se je pozanimal, nato pa se je znova vzravnal in v kozarca natočil rjavo tekočino; enega je predal njej, enega je vzel v roke sam in se znova namestil na zofo, ob čemer se je uspešno izognil mečkanju papirovja, ki je ležalo naokrog. »in koliko veselja imaš do streljanja ircev?« se je nato dopolnil, kar je najbrž izzvenelo kot šala, čeprav se je njemu sama zadeva zdela izredno prijeten šport.

Naslov sporočila: Re: the loft Pon Sep 09, 2013 8:59 pm

tag: wesley smitten

Sploh ji ni bilo treba ugibati, kako nanj deluje njena pojava. Pogled, ki mu je iz njenega obraza nenehno uhajal nižje je bil dovolj zgovoren, da je vedela, kaj mu roji po mislih in ob tem si ni mogla pomagati, da si ne bi privoščila širokega, zadovoljnega nasmeška. Njena majica je bila vsekakor izrezana nekoliko nižje kot njena običajna oblačila, ultra kratke hlače še nekoliko bolj oprijete, push up modrček pa je iz njene sicer že tako c košarice ustvaril več kot samo poln dekolte. Pogled, ki mu ga je z veseljem razkazala še nekoliko bolj, ko se je nekoliko nagnila naprej in se z rokami uprla na rob mizice. »Sploh ne dvomim,« se je zasmejala in mu ob te pomežiknila, preden je počasi prekrižala noge in z zadovoljstvom opazovala, kako je njegov pogled sledil njeni kretnji. Eva, glas razuma v njeni glavi, bi se nad tem zgražal do onemoglosti, vendar je ta glas z razlogom zaklenila stran, preden je vstopila v sobo. Vedela je, da bo igrala umazano igro in spoznavala je, da ji ta način ugaja, veliko bolj, kot pa resni pogovori in sledenje ukazom, ki so jih ženkam v mafiji dajali prepotentni moški. Morda so bila prav zato njena oblačila z vsakim tednom dlje, ki ga je preživela v mafiji, vedno bolj pomanjkljiva – dekle je pač storilo, kar je bilo treba, da si je zagotovilo svoje mesto, pa čeprav je to pomenilo, da je na dan večkrat začutila tujo roko na lastni riti kot pa slišala 'dober dan'. Ko je nadaljevala s prošnjo se je njena dlan znova premaknila v bližino njegovega kolena, a razdalje nalašč ni premagala; vedela je, da bo imelo tistih nekaj milimetrov večji efekt, kot bi ga imel dotik sam. »Res?« so bile njene oči velike in nasmeh širok, kot, da bi ji pravkar rekel, da ji do dal milijon dolarjev. Sledila je njegovim korakom do bara in nazaj, pri čemer ga je še vedno gledala, kot bi bil bog na zemlji. Morda je za marsikoga tudi bil, a Maxine je bila dekle, ki jo je bilo težko tako navdušiti. »Obljubim, da se bom zelo potrudila in storila vse, kar bo potrebno.« Poudarek na besedici vse je dal stavku dvomljiv pomen, točno tako, kot je hotela. Zaenkrat je dogajanje sledilo njenemu načrtu; nalogo je imela že skorajda v roki, prepričati ga je morala samo še do tega, da ji bo začel zaupati, dovolj, da bo sodelovala na pomembnejših misijah in da ne bo povsem pozoren nanjo. Takrat bo dobila vse, kar je potrebovala in izginila, preden bo vedel, kaj se je zgodilo. »Bolje, kot večina bedakov, ki jih sicer jemlješ s sabo,« je prhnila in zmajala z glavo, preden bi se lahko zadržala – pa saj je pravzaprav niti ni hotela. »In za razliko vseh ostalih, od katerih si to že slišal, lahko jaz svoje besede tudi dokažem.« Sprejela je ponujen kozarec in odpila požirek, nato pa iz svojega še vedno sedečega položaja uperila navzgor proti še vedno stoječemu Wesleyu. Za vsak primer, da si ne bi utegnil premisliti, si je po tem, ko je srknila nov požirek, previdno obliznila ustnice, nato pa mu namenila iskren nasmešek, ki mu je dal misliti, da nobeden od sicer skrbno premišljenih gibov ni bil kaj več kot zgolj naključen. »Streljanje Ircev?« je ponovila in za trenutek premislila, preden se je odločila povedati resnico. »Če ne bi bila brez denarja bi to počela tudi zastonj.« In z največjim veseljem, je še dodala v mislih. »Torej,« kozarec je malomarno odložila na mizico in se vprašljivo zazrla vanj, »Imaš kaj zame?«

Naslov sporočila: Re: the loft Tor Sep 10, 2013 10:35 am

tag, maxine! smitten

Brez dvoma se mu je nastavljala in bolj, kot mu je pred nos potiskala svoje osupljivo lepo oblikovano oprsje, bolj mu je postajalo jasno, da jo je delo tukaj najbrž oropalo slehernega moralnega načela, ki ga je kdaj uspela imeti. Malce bolj zadržana se mu je zdela, ko se je prvič pojavila tukaj, čeprav je bilo očitno, da že takrat niti slučajno ni bila vase zaprta rožica. O ja, z veseljem bi jo. Z največjim veseljem bi jo. »sploh ne dvomim, da boš,« se je namuznil, njegov pogled je znova zdrsel od njenih oči navzdol, po njenem krasnem telescu; všeč mu je bilo, da so obstajale ženske, kakršna je bila maxine. Takšne, ki se niso počutile razgaljene, čim je človek pokazal očitno zanimanje za njihovo telo – in četudi so se, jih je to samo razveseljevalo. Kakor bi bila ona ženska različica njega in obratno. »oh, ljubica,« se ji je skoraj pomilujoče nasmehnil in zmajal z glavo. »večina idiotov, ki jih jemljem s sabo, je svoje besede že dokazala.« skoraj zadovoljevalo ga je dejstvo, da ji je lahko dal vedeti, da besede in samo besede ne bodo dovolj. Da si bo morala svoje mesto v njegovi organizaciji prislužiti kako drugače, kot s hvalisanjem in z očitnim ponujanjem spolnih uslug; čeprav bi lagal, če bi rekel, da ji vse to ne bo pomagalo na poti proti vrhu. Ob njenem naslednjem odgovoru se je široko nasmejal in prikimal – to je bilo nekaj, kar je rad slišal, pa saj ne, da bi bilo povsem neočitno. A s tem je samo toliko spretneje dokazala, da ve natanko po kakšnih poteh bo treba iti, da dobi, kar si želi. Prekleta pretkana lepotička. »dobro,« je prikimal in znova nagnil svoj kozarec k ustnicam, naredil konkreten požirek in šele nato svojo pozornost vrnil k njej. »imam. Zvečer te bom potreboval. Irce bomo pobili, pokradli robo in jo prodali po višji ceni.« skomignil je z rameni. »ne nujno po tem zaporedju.« moral se je še pozanimati glede informacij, dvojno preveriti, če morda ni takrat slišal narobe, in plan pojasniti še enkrat, zvečer, ko bo imel s seboj tiste, za katere se mu bo zdelo smiselno, da se mu pridružijo. Maxine, ha; tokrat bi videl, iz kakšnega testa je narejena. »zvečer boš dobila tudi podrobnejša navodila.«