-- the mission

»sranje.« avtomobila, za katera je predvideval da bosta peljala proti avtocesti, sta nenadoma zavila iz načrtovane poti, za katero je mason tisti trenutek želel, da bi se peljala. ni mu ostalo drugega, kot da je z veliko hitrostjo zapeljal za njima in vmes po radiu sporočil, naj odpovedo zaporo na predvidenem predelu ceste ter sporočil svojo trenutno lokacijo ter sporočil, naj pošljejo okrepitve za njim. če bi s sabo imel partnerja bi mogoče že lahko v dveh obvladala osumljence pred njim, tako pa je bil v očitni premoči. avtomobila se nista kaj veliko sekirala za prometne znake, prometna pravila in rdeče luči, skozi katere sta peljala. z avtomobilom bi kmalu zapeljal  v starejšo žensko, ki je ravnokar stopala čez peš progo na cesti in se ni kaj prida zmenila za sirene, hupanje in škripanje gum, ki so spremljali pregon. čeprav je svoj pregon začel z zamudo, mu ni bilo težko slediti avtomobiloma, k ista za sabo pustila kaos na cesti, a v dobrih petih minutah ju je že skoraj dohitel. stegnil se je po zvočnik pod sovoznikov sedež, da bi preko njega pozval osumljence naj se ustavijo – sicer je bil prepričan, da to ne bo veliko pomagalo, a bil je del policijskih pravil in prakse, ki jo je pač moral izvesti – ko je prvi avtomobil dobesedno odneslo iz cestišča. svoji zamudi se je lahko sedaj zahvalil, da ji nima bil direktno za petami in je imel daljšo zavorno pot. njegovo stopalo je pritisnilo na zavoro in s cviljenjem gumb se je vozilo ustavilo dvajset metrov od kraja nesreče.

na prizorišče nesreče je pritekla tretja oseba, moški, ki je v rokah držal pištolo. tisti trenutek ni želel igrati junaka in se brez neprebojnega jopiča vmešati v dogajanje, ne da bi vedel zakaj se gre. zopet se je poslužil poteze, za katero je vedel, da ne bo obrodila sadu. segel je po zvočniku, ter odprl okno na avtomobilu, da bi se slišalo ven. »govori vam filadelfijska policija. odvrzite orožje, izstopite iz avtomobilov in se z dvignjenimi rokami spustite na kolena.« masonov glas je preplavil zapuščeno ulico, kjer se je nesreča zgodila. zvočnik je zalučal na sedež, pograbil pištolo in stopil iz avtomobila, medtem ko je imel pištolo usmerjeno pred sabo in proti moškemu, ki je edini stal med obema avtomobiloma in mu tako zakrival pogled nanj.

-- the mission

situacija je bila precej zmedena in naenkrat je imel skorajda vsak izmed njih v glavo usmerjeno eno pištolo. mason je previdno stopil naprej, ne da bi izpustil pištolo iz svojih rok – pa čeprav dejansko ni imel prave tarče, tako da jo je vsake toliko iz moškega prestavil na en avtomobil in potem na naslednji. šele ko se je uspel nekoliko približati, je prepoznal osebe, no vsaj večino. ali si je res želel preveč, da bi vsaj enkrat naletel na ljudi, ki jih ne poznal in ki niso poznali njega? »saoirse,« njegovo čelo se je nagubalo, ko je prepoznal glas ženske, ki je sedela v avtu, katerega je med divjanjem prevrnilo na streho. »seveda da moraš biti tudi ti zraven,« je bolj zase kot za koga drugega zamrmral zavil z očmi. s svetlolasko je imel določeno preteklost, za katero pa bi najraje videl, da ne bi obstajala. vsekakor mu ne bo pri njegovem povzpenjanju po lestvici prav nič pomagalo, če se bo razvedelo, da je v svoji postelji gostil glavno vodjo irske mafije. sam se je vsekakor najraje pretvarjal, da se to ni nikoli zgodilo. »igre je konec. čez nekaj minut se bo tu trlo policistov in za vse bo bolje, če se preprosto predate,« je dejal, ko je v glavi želel predelati celotno situacijo. po kratkem premisleku je hitro ugotovil, da jim za vrat načeloma ne more obesiti nič konkretnega. kazen za prehitro vožnjo, povzročitev prometne nesreče in kaj? imel je občutek da imajo vsi dovoljenje za orožje, tako da je tudi to padlo v vodo. in ko je od de luce slišal za civilistko v enem od avtomobilov je vedel da je čas tu vsekakor pomemben. vsekakor si je želel zatreti kriminal v tem mestu ampak moral bo počakati na boljši čas, ko jim bo lahko dokazal veliko večjo stvar, kot pa je kršitev prometnih zakonov. »okej, okej. če sem iskren mi je popolnoma vseeno če se vi trije pobijete med sabo ali ne. ampak če je v enem od avtov res civilistka…« je začel in se zazrl v avtomobil, v katerem naj bi bila poškodovana ženska. roke je razširil od sebe in jih položil na tla ter s tem odložil tudi pištolo. vsekakor je računal na to, da ga ne saoirse ne marco ne bosta počila, če ne zaradi tega ker nista želela imeti na vesti policista pa vsaj zaradi njihove preteklosti. »poklical bom reševalce,« je obvestila marca, ki je imel pištolo še vedno usmerjeno vanj, preden je segel v notranjost jakne in potegnil ven mobilnik. »pošljite reševalni avtomobil na križišče sedme in lincolnove. imam poškodovano civilistko v avtomobilu,« je dejal, ko je dobil zvezo potem pa pomignil marcu, da bo stopil naprej. v daljavi so se že slišali bližajoče patrulje. »jaz bom pomagal civilistki iz avtomobila, vi pa naredite karkoli želite,« je potem dejal in še vedno dvignjenih rok, v dokaz da nima namena poseči po kakšnem skritem orožju, stopil proti saoirsinem avtomobilu, na sovoznikovo stran. preden se je sklonil k oknu je pogledal marca. »lepo da sem končno izvedel, kaj se je zgodilo z enim od mojih najboljših partnerjev, kar sem jih imel. vse pohvale za odlično predstavo o tem kako zelo si bil predan policijskemu delu. ponavadi s prve zavoham pokvarjenega policista, ampak vse je enkrat prvič, kajne,« je skomignil z rameni in mu namenil še en pogled, preden se je sklonil k avtomobilu. njegov pogled je ošinil saoirse na drugem sedežu a po kratkem premisleku se je odločil, da ni vredna da ji nameni kakšno besedo, ne po tem ko mu je lagala kdo je. z roko je segel skozi razbito steklo in dve prsta prislonil k vratu nezavestne ženske, kateri je zaznal šibak utrip srca. »sranje,« je zamrmral sam sebi in na silo odprl zmečkana vrata avtomobila, nato pa roke previdno položil pod negibno telo dekleta ter jo previdno izvlekel iz avtomobila ter obrnil hrbet ostalim ter se namenil proti svojemu avtomobilu, obenem pa z olajšanjem ugotovil, da so se policijskim sirenam pridružile tudi sirene reševalcev.