končno na svojem, končno stran od hiše, kjer je bila pod stalnim nadzorom mame in očeta. ja, z leti se je povsem navadila da je teto in strica začela klicati mama in oče in zdelo se je, da tudi onadva nimata ničesar proti temu. in sedaj je prepotovala pol države, da je končno lahko sama. končala je študij varnostnih ved in se zaposlila kot policistka, v filadelfiji. kdo bi si mislil, da bo končala tu, ko se je pred nekaj leti še tako oklepala svojega zgornjega nadstropja v družinski hiši? niti ona sama, kaj šele, da bi takšno razmišljanje dopustila komu drugemu. in vse skupaj se je začenjalo danes, ko bo končno doživela tudi svoj prvi uradni trening v službi, medtem, ko je imela za seboj že toliko tistih, ki so jih morali opraviti na faksu. z navdušenjem je stopala po policijski postaji v kratkih hlačah in majici z znakom filadelfijske policije, obuta v teniske in pripravljena na urjenje, katero jo je čakalo ravno tako, kot vsakega novinca. ni se zmenila za poglede, ki so ji jih namenjali njeni novi sodelavci, večine v resnici še opazila ni. osredotočena je bila na to, da je čim bolj sproščena in skoncentrirana na popoldne, katerega bo sopihajoča preživela v telovadnici. in za partnerja so ji določili nekega welscha. pojma ni imela za koga gre, a vseeno se je veselila. če so ji ga določili za trenerja, potem je že moral nekaj znati in z veseljem se je mislila učiti od njega. navdušen izraz je počival na njenem obrazu, ko je zakorakala v telovadnico in odložila torbo na tla v kotu, s pogledom pa premerila svetlolasca, ki je na sredini telovadnico besno mlatil boksarsko vrečo. globoko je zajela sapo, si nadela nasmešek na obraz in stopila proti njemu. »pozdravljen,« je ne preveč glasno dejala, ko se mu je približala, stegnila roko in ujela njegovo v pozdrav. a v trenutku, ko je zaslišala zven njegovega glasu, poteze njegovega obraza in ime s katerim se ji je predstavil, se je zdelo, kakor, da se je ura na steni ustavila. njena roka je obstala v njegovi in njene oči se niso premaknila z njegovih, ko jo je nagovoril. vzelo ji je sapo in ostala je povsem brez besed, kakor tistega večera, ko ga je spoznala. ko se je zgodilo...vse tisto. in on se je niti spominjal ni. »jaz mm...« je bilo vse kar je uspela spraviti iz sebe, predno so se njene ustnice stisnile v tanko črto. niti opazila ni, da njena dlan še vedno počiva v njegovi, ter, da bi bilo mogoče dobro odgovoriti na vsa tista vprašanja, ki ji jih je zastavil. le gledala je vanj in...podoživljala večer. napaka. 

tip jo je spravljal ob pamet že samo s tem, ko je stal tam in jo meril od glave do pet. tisti večer se ji je zdel drugačen, mogoče takšen, da bi zjutraj celo počakal, da se bo zbudila, po vseh tistih sladkih besedah, ki ji jih je večer poprej šepetal v uho. ampak samo še enkrat več se je izkazalo kako malo v resnici ve o moških in njihovih dejanjih. bil je samo še eden več, ki je iskal seks za eno noč, potem pa brez pozdrava in poljuba odšel. in sedaj je stal pred njo, kakor se je sploh nebi spominjal. no mogoče se je res ni, ampak ona se je njega še kako. prekleto kako resnično je tisto, da dekle nikoli ne pozabi prvega. »ga nisi mogel, ker ti ga danes še nisem povedala,« je zamrmrala in premerila njegov obraz, »rhion maddox.« samo upala je lahko, da je tiste besede pred svojim imenom slišala samo ona, njegovega ušesa pa niso dosegle. ugriznila se je v spodnjo ustnico in sprejela rokavice, ki ji jih je podal. lase je pred tem spela v visok čop, tako pa svojemu obrazu dodala nekaj ostrine, katera se je porazgubila, ko so rjavi kodri objemali njen ljubek obrazek. nataknila jih je na roke, jih pozorno zapela in ga vnovič premerila. zopet je stal pred njo z tisto razmršeno pričesko v stilu, ravno seksal, ter globoko zajela sapo predno je prvič udarila proti njegovim dlanem. trudila se je, da bi jih zadela, čeprav si je po njegovem ignorantskem pozdravu po noči, ki sta jo preživela skupaj, veliko bolj želela udariti tisti obraz in mu izbiti nasmešek iz njega. čeprav je bila vedno pozitivno naravnana oseba, je tako imenovani hunter, iz nje izbil vso pozitivno energijo. in četudi se je res trudila zadeti tisto roko, ji ni bilo prav nič žal, ko je zgrešila in ga zadela naravnost v nos, da se je ta prijel znaj in stopil korak nazaj. »šit, mogoče nebi smela,« je zašepetala in stopila proti njemu, ko se je sklonjen naprej še vedno držal za nos. »si vredu?« je vprašal, ko je dlan položila na njegov hrbet, »saj bi rekla, da mi je žal, pa mi v resnici ni preveč...«

»zakaj potem nepotreben komentar?« se enostavno ni mogla zadržati sarkastičnega komentarja in spustila pogled. nekaj je bilo na tem svetlolascu in njegovem pogledu, kar jo je v tem trenutku delalo izjemno živčno in napeto. tisti večer pa jo je znal pripraviti do tega, da se mu je povem prepustila, sprostila, da sploh ni imela občutka, da bi se dogajalo kaj, kar bi jo moralo boleti. enostavno uživala je tistega večera in s tem zavrgla vse tiste stereotipe, da boli in je neprijetno. on je stvar naredil božansko. danes pa je vse skupaj z svojim odnosem povsem pokvaril in tisti udarec v nos je bil še kako prekleto zaslužen. »ne krivi mene, prej bi povedal,« je skomignila z rameni in se obnašala kakor, da ji je povsem vseeno, čeprav ji je bilo nekje globoko v sebi žal, da ga je udarila in ga morala sedaj gledati kako mu kri curlja iz nosu. odkimala je z glavo in se posmehnila, »pravzaprav so nas učili bolj, da se moramo paziti prascev in da kretena vedno lahko usekaš.« mogoče je bil komentar malcev preveč oster in izbira besed povsem napačna, ampak bila je temperamentna in vedno so jo učili naj pove tisto kar si misli, naj ne skriva pravih odgovorov in čustev v sebi. in ravno to je sedaj tudi počela. ni skrivala besed, povedala mu je tisto kar si je mislila in ni skrivala občutkov, spustila jih je na plano, ko mu je skoraj razbila nos. ni mu odgovorila na vprašanje, izraz na njenem obrazu mu je dal zadosten odgovor, ko ga je srepo pogledala. prekleto, da se nista videla prvič, po tistem, ko se je zjutraj zbudila sama je samo upala, da sta se videla zadnjič. ko je odkorakal v garderobo je za trenutek pomislila, da ga je mogoče res usekala preveč direktno, ampak tako jo je oče vedno učil, drugače ni znala. sledila mu je v garderobo in se počasi naslonila na steno, ko ga je gledala, kako si iz nosu utira kri, »vedno pozabiš s kom spiš, ali je to zgolj enkraten dogodek?«

zavila je z očmi in se zasdržala komentarja, ki bi samo poslabšal odnos med njima in dodatno naelektril ozračje. tega si ni želela, glede na to, da ji je bil dodeljen kot učitelj in so ji že na samem začetku objasnili, da posledično tudi postane njen partner, glede na to, da ga še noben izmed njiju nima. in lahko bi se zadržala tudi naslednjega komentarja, pa ji je vse skupaj zabrusil preveč direktno, da bi ona lahko spregledala, »vredu šef, drugič bom ciljala nižje.« in s tem ni mislila udarca z roko pač pa pomožnosti precej močan udarec z nogo, pri čemer mu verjetno nebi prav nič popuščala. saj, če je dobro pomislila, tega v resnici tako ali tako ne bi storila, ampak besede so bile zastonj. namuznila se je in skomignila z rameni, »eden ti prizadeja materilano škodo, drugi drugačno...res ne vidim pretirane razlike.« resnično sploh ni vedela zakaj izgublja čas z njim, ko bi enostavno lahko odkorakala skozi vrata in ga pustila samega z njegovo boksarsko vrečo, kakor je bil poprej. ampak vedela je zakaj tega ni storila. ker bi ostala brez partnerja in to bi že na samem začetku vrglo slabo luč nanjo in zato...zato ker ji je ta prekleti moški ostal tako globoko zasidran v spomin od tiste noči, da tega enostavno ni mogla storiti. pa če se je še tako trudila, se je ob pogledu na njegove skuštrane lase vedno spomnila, kako je njena dlan zdrsnila skoznje predno jo je poljubil. in ja, ni imela veliko izkušenj, skoraj nobene, ampak tisti poljub jo je dvignil nekaj centimetrov od tal in ji spodnesel tla pod nogami. »kakor, da se boš sekiral, če ti povem kaj me muči,« ga je zavrnila in zavila z očmi, da bi prekriala resnico, ki se je verjetno v istem trenutku zalesketala v njenih očeh. in še predno se je zavedala, je skoraj pritisnil svoje telo ob njenega, ko je na vsako stran njene glave postavil roko in jo ukleščil med njega in steno. prisiljena, da ga je pogledala v oči se je namuznila, »vse kar vem o tebi je to, da si navaden prasec, to si dovolj jasno pokazal.« resnično ni skoparila z žaljivimi besedami, čeprav jih je zanj imela na rezervi tudi takih, lepih in polnih presežkov. ampak ne v tem trenutku, ko jo je povsem hladno postavil na realna tla in ji dal vedeti, da se ne obremenjuje pretirano s tem kar je storil. »in spusti me, resnično te nočem še enkrat poškodovati.«

predobro se je zavedala kočljivosti njunega položaja, v katerega sta se, po spletu nepredvidenih dogodkov, tako ali tako spravila sama. ampak bila sta mlada, vsem je bilo namenjeno, da so delali napake, zakaj bi bila onadva kakršna koli izjema? in njegove naslednje besede bi zopet lahko pospremila s skremženim izrazom na obrazu, pa ji je nekaj trenutkov nazaj dovolj jasno nakazal, da jo s tem obravnava samo kot malo, razvajeno punčaro in nič drugega. in, da bi tako o njej razmišljal moški, ki ji je vzel nedolžnost – no ni bila ravno njena prva želja. »ampak več kot očitno nimam nobene želje, da bi se učila od tebe,« je odvrnila na njegove besede in sklonila pogled. prekleto, kako težko ji je bilo gledati v tiste oči, ki jih je gledala, ko je ležala pod njim na veliki postelji v njenem stanovanju. a takrat je bil...drugačen. v njegovih očeh je bila strast, njegov dih na njenem vratu drugačen, njegova celostna podoba pa kot iz sanj, bil je tako rekoč popoln. strasten, a pozoren in nežen. odmahnila je z glavo, odgnala misli o njunih golih tlesih stran in zopet svoj pogled namenila njemu. odkimala je, pogleda pa ni dvignila proti njemu, »nimaš.« preprosta besedica, ki je obvisela med njima in ko se je obrnila navzgor proti njemu, je točno vedela, da bo na nek način zahteval pojasnilo njenih besed, obrazložilo. »bolj me moti dejstvo, da sem tistega večera spoznala drugega moškega...ne tega, ki sedaj stoji pred menoj.« besede so ji šle težko z jezika in zavedala se je, kako izgleda cela situacija med njima. on prepričan, da je storil največjo napako, ona kot bi obžalovala, da se je sploh zgodilo, a vseeno globoko v sebi navdušena obenem. in to, da je zjutraj odnesel pete še predno bi se ona sploh zavedala kaj se dogajal, je celotno stvar samo poslabšalo. »ja in?« je vprašala z precej besnim pogledom, ki ga je navrgla v njegovo smer, »kakor, da je to kaj takšnega prekleto. stara sem dvaindvajset let prekleto, ne imej me za neko trapasto petnajstletnico, katero si položil.« zopet ni niti pomislila na to kaj govori, besede so kar same letele iz njenih ust. »ponavadi so se moški hvalili naokoli, če so dobili devico v posteljo, pri tebi izgleda kot, da se ti gnusim, hvala res,« je zadnje besede že skoraj šepetala, a bil je tako blizu nje, da jih je brez težav slišal. čutila je toploto njegovega telesa ob svojem, njegove roke tesno ob njenih ramenih, njegovo toplo sapo na svojem obrazu. »potem pa me ne sili v to,« je zamrmrala, vedoč, da ga tako ali tako nebi mogla udariti, glede na to, da jo je pritisnil tesno ob steno in ujel njeno telo s svojim.

»kakor, da bi me poslušala,« namuznila se je, »naj te seznanim z realnostjo in ti predstavim tvojega novega partnerja.« vse skupaj je pospremila z kiselkastim nasmeškom in namrščenimi obrvmi, »in ne pritožuj se ker je meni ravno toliko do tebe, kolikor tebi do mene, torej veš kje sva.« mogoče se je zgodilo, da je v tem primeru rahlo lagala, glede na to, da ji je bilo precej do svetlolasca nasproti nje, oziroma nebi imela nič proti temu, da se tisti večer, v katerem sta si delila posteljo in drug iz drugega velkla oblačila, kdaj ponovil. ampak glede na vse tole med njima, kar se je dogajalo v tem trenutku, se ni zdelo, da se bo to kdajkoli ponovilo. sploh. in ob takšnem odnosu, kakršnega je pokazal danes, si tega niti ni želela. kakor mu je že povedala – tistega večera je spoznala drugega človeka. »pri tebi ni bilo videti, da je bilo tako zelo očitno, glede na to, da se niti spomnil nisi,« ni mogla skriti razočaranja nad njim in njegovim odnosom do tiste noči. saj ni mogla pričakovati, da sedaj se bo pa zaljubil vanjo in bosta par ali kaj podobnega, ampak vsaj spomnil bi se je lahko. »glede na to, da se tako sekiraš ker se je zgodilo, potem me resnično čudi, da se ne spominjaš.« besede so bile tako ali tako povsem odveč, kajti vedela je, da jih bo naslednjega dne pozabil, kakor je tisto noč. prekleto, kako zelo je sovražila biti dekle in ona sama, ko se je v vse preveč zavezala, se poglobila in skušala stvar narediti posebno, ko je bilo kristalno jasno, da gre za čisti seks in nič drugega. kako je lahko pričakovala kaj več? »je res tako težko nameniti rahel nasmešek ali mogoče kakšno bolj pozitivno besedo? ker vse kar sem spoznala v zadnjih dvajsetih minutah je samovšečen kreten, ki pač živi za vsak dan posebej...« ga je sploh imela pravico obsojati, ko je bila tudi sama povsem drugačna kakor večina deklet pri njenih letih? ko so nedolžnost izgubile že zgodaj v začetku srednje šole in do njenega leta že skoraj stopile pred oltar in na porodniški stol? »oprosti, nisem te želela obsojati...si pač kar si, kaj bi bilo meni mar,« se je iskreno opravičila in sklonila pogled. seveda ji je bilo mar! s tem človekom nasproti nje je izgubila nedolžnost. in veliko lažje bi se bilo prepričati, da se je pač zgodilo, nikoli več ga nebo videla in šla bo naprej – sedaj pa se je izkazalo, da bo vsaj nekaj časa opravljal delo njenega partnerja. »tako je zvenelo,« se ni zadržala besed. »na kakšen način? na takšnega, kakor jo izgubi večina? zakaj bi morala bit kaj posebnega zame? resnično ne vidim nobenega razloga...« pogled je počasi dvignila proti njegovemu in šele v tistem trenutku spoznala kako blizu ji pravzaprav stoji. njuna obraza sta bila le dobrih deset centimetrov narazen in lahko je čutila bitje njegovega srca, ko jo je s telesom prtiskal ob steno za njo, »in ni bilo grozno...bilo je prijetno, nežno, z ravno pravo mero strasti...« besede so obvisele v zraku in rdečih lic je sklonila pogled. tokrat je šla predaleč, takšnih besed mu ne bi smela zaupati, bilo je preveč intimno, preveč osebno. »oprosti to je bila napaka, iti moram...« se je skušala izmotati iz njegovega prijema.

»ja super, najbolje, da ji rečeš še, da sem jaz tako želela, ker potem bom resnično super začela svoj teden,« se je namuznila in obrnila stran od njega, se zazrla nekam v steno in slike, ki so bile razobešene po njej. desetine in desetine nagrajenih policistov za trud z posebnimi nagradami. verjetno bi si vsakdo želel enkrat priti na kakšno tako steno, na kakršen koli način, bila je pač pohvala, ki jo nihče ni mogel kar tako prezreti. in zakaj je ona sedaj razmišljala o tem, ko je hunter stal pred njo in meril njen obraz, medtem, ko so njej misli begale po glavi in je le s težavo odgovarjala na vsa tista vprašanja, katera ji je zastavljal. skomignila je z rameni in ga premerila, »ja ker to pa res šteje no, kar pomiril si me sedaj.« je resnično mislil s temi besedami popraviti vtis oziroma opravičiti dejstvo, da je pozabil, da gre za dekle kateri je vzel nedolžnost in jo zjutraj pustil med krvavimi rjuhami? »kaj pa vem...težko se je spominjati seksa, če ne veš niti s kom se je zgodilo,« je ostala direktna in ni skoparila z besedami. od nekdaj so jo učili, da resnice ne sme skrivati na noben način, zakaj bi torej to počela tokrat? nič drugačen ni bil od nikogar drugega s katerim je komunicirala dotlej, samo s to razliko, da jo je videl golo, medtem, ko drugi te sreče niso imeli. »lahko bi ga namenil v pozdrav, tako pa sem imela občutek, da bom prej kot slej nadomestila tisto boksarsko vrečo, ki si jo mlatil ob mojem prihodu,« mu je vrnila komentar in nekako skušala preslišati drugi del njegovega odgovora, glede na to, da niti sama ni bila prepričana zakaj bi si zaslužil takšen naziv. enostavno svetlolasec jo je spravljal ob pamet že samo s tem, ko je stal tam, kaj šele, da se je posvečala še njegovim besedam, katere so v njeni glavi delale zmedo, še večjo kakor je že bila. zopet se je izmagnila njegovemu pogledu in se zadržala odgovora. izgledalo je kot, da jo bere kakor odprto knjigo in vse skupaj jo je spravljalo v precejšno zadrego. »resno?!« je široko odprtih oči nejevoljno navrgla v njegovo smer, »in kdo si ti, da me poznaš in lahko rečeš, da sem drugačna? da nisem taka kot večina?« ni mogla verjeti svojim ušesom. po vsem tistem prej, si je sedaj drznil trditi kakšna je. čeprav je imel verjetno prav. in ničesar več ni mogla zanikati, ko je svoje telo naslonil na njeno in je lahko brez težav začutil pospešeno bitje njenega srca. »zafukano, ravno tako, kakor sva tudi začela,« je zamrmrala potem pa brez omahovanja stopila na prste in svoje ustnice položila na njegove, ju združila v rahel poljub. »tako čutim in vem, da nebi smela,« je zamrmrala, ko se je odmaknila in rahlo ugriznila v spodnjo ustnico, ko ga je gledala, »in sedaj ko veš in sem dokončno skopala svoj grob, se ponižala in osmešila...lahko grem?« ponižanje nebi moglo biti večje. in sedaj se je samo vprašala lahko kako mu bo lahko še kdaj pogledala v oči. prekleto, spala je z njim enkrat samkrat in sedaj je želela več? še eno noč med rjuhami? dve? tri? je bila res tako neumno naivna?

»ravno navdušen pa tudi nisi, da boš moral trenirati in delati z dekletom, kateremu si vzel nedolžnost, medtem, ko si jo pijan podrl? imam prav?« besede niso zvenele niti približno tako nedolžno in nežno, kot si je sama to sprva zamišljala in predstavljala, ampak, če je dobro pomislila, je bilo tako tudi prav. naj ve, da je tistega večera prekleto zamočil, oziroma bolje rečeno naslednjega dne ali kadarkoli je pač že zapustil njeno posteljo in odšel. skomignila je z rameni in se namuznila, »pri tebi se nikoli ne ve, saj veš, videz vara, to sem pri tebi dovolj dobro spoznala.« na zalogi je imela še kar nekaj pikrih, ki bi jih lahko spustila na njegov račun in mu otežil dan, katerega bi moral v večini preživeti z njo na podestu, onadva pa sta njune ure prebijala v garderobi z brisačko na njegovem nosu. ironija – en dan je krvavela ona, drug dan on. in vedno je bil za to kriv nekdo izmed njiju. le, da on povsem nevede, ona pa je svojo pest z največjim veseljem zbližala z njegovim nosom. in zatorej ji ni bilo niti najmanj žal, ko ga je gledala kako si je otiral nos z brisačko in se trudil, da bi ustavil krvavitev. no skoraj nič ji ni bilo žal, če ne drugega jo je pekla vest, ker krvavenje kar nekaj časa ni želelo prenehati. a mu tega na noben način ni nameravala pokazati. »boš rekel, da si nisi zaslužil?« je vprašala nekoliko začudeno in vsemu skupaj dodala še dvomeč pogled. mogoče res ni bilo prav, da sta to storila kakor sta, ampak njej ni bilo žal, zakaj bi bilo potem njemu? je pač izgubila nedolžnost z popolnim neznancem, na kar nikoli v življenju niti pomisliti ni upala, kaj šele, da bi res to izvedla. »hunter, prosim te,« je začela in globoko zavzdihnila, »se je pač zgodilo...takrat se je zdelo popolno in resnično nevem zakaj bi se ti moral obremenjevati z tem...« toliko stvari bi mu lahko povedala, ki so ji sedaj ležale na srcu, ampak vsaka, ki jo je spravila na konico jezika, se je potem zdela tako napačna in neprimerna. vse je zvenelo tako resno in globoko, da se je raje zadržala in ostala pri nejasnih obrazložilih, zakaj ji je povsem vseeno ali se je tisti večer zgodil ali ne in s kom se je. se pač je. in ja nekaj časa je celo razmišljala o tem, da je nedolžnost nekaj, kar bo izgubila z nekom, ki ga bo res ljubila, ki bo popoln...ampak na koncu je prišla do zaključka, da je bil tisti večer on popoln. in še predno bi lahko prestrašena odšla skozi vrata, ko se je zavedala, da ga je poljubila, jo je on poljubil nazaj. na način, kot je to počel tistega večera. z eno roko, ki se je zapletala v njene lase in jo vlekla bližje njegovemu vročemu telesu, z drugo na njenem licu, da je njen obraz obračal proti svojemu in preprečeval njenim ustnicam, da bi mu ušle predaleč stran. in ni se mu upirala ampak mu je vdano vračala poljube, dokler se ni za trenutek odmaknil in ji namenil globok pogled. odkimala je in narahlo ugriznila v spodnjo ustnico, »pojma nimam, ampak občutek imam, da želim izvedeti.« bila je tako zmedena – on jo je medel.