zgodaj dopoldne in že je bila pokopana pod goro papirjev, ki jih je morala urediti do konca današnjega dne. zato se ni ravno z največjim entuziazmom javila na klic, ko je telefon na njeni mizi zazvonil. se je pa avtomatično vzravnala in hkrati s prosto roko že odpirala predal in ven jemala značko ter službeno pištolo. na obali so našli truplo in morala se je zglasiti pri jamah. potrdila je svoj prihod in utrujenost po neprespani noči zaradi jokave in vročične hčerke, jo je na mah zapustilo. njene žile je napolnil adrenalin, kot vsakokrat pri delu na terenu - tega se nikoli pač ne bo mogla naveličati. že pred odhodom je obvestila še nekatere druge agente in jih kasneje že zagledala na samem kraju, ko je pripeljala na parkirišče na obalnem pasu.

"dobro jutro," je pozdravila nekaj znancev, ki so že bili na kraju umora in poskrbeli, da ne bi radovedneži potacali sam kraj s truplom, čeprav jih v tej zgodnji jutranji uri ni bilo prav veliko. nekaj sprehajalcev, tekačev in tistih, ki so še kako drugače skrbeli za jutranjo rekracijo pred svojim delovnikom. z drobno nervozo, komaj opazna v rahlem drhtenju njenih dlani, si je nanje navlekla rokavice in stopila bližje k truplu. prvič je sama vodila primer, od kar je napredovala višje po lestvici in nekaj treme je bilo vseeno prisotno, čeprav je samo delo in dajanje napotkov čisto odlično doslej obvladovala. je pa nov naziv prinesel tudi novo odgovornost, zato je morala na silo potlačiti nekaj malega živčnosti in se lotiti tistega zaradi česar je bila tu. "kaj imamo dr. gray?" je z nasmehom dejala namesto pozdrava njihovi patologinji, ki je že z običajno vestnostjo pregledovala truplo moškega v poznih 30ih. "predvidevam, da je smrt zakrivil tale leseni kol v njegovih prsih?" je z glavo namignila na truplo in se sklonila bližje k njemu, iskala stvar, ki tja ni spadala. "kenzi, nazaj v poslu vidim," ji je že osivela patologinja s hudomušnostjo ozdravila, nato pa se je njen obraz zresnil in nadaljevala je s svojim južnaškim naglasom: "prav imaš. bil je zaboden s kolom od blizu. glede na količino krvi, rana ni nastala po smrti," je neprekinjeno govorila, ji istočasno pokazala na velik krvavi madež na peščenih tleh, nato pa dvignila njegove dlani in ji pokazala na modrice ter razbite členke. "obrambne rane," je pokimala z nekakšnim odobravanjem, še preden bi ji grayeva povedala sama. "res je. pod nohti ima veliko umazanije, toda morda bomo uspeli dobiti tudi tkivo, če je napadalca opraskal. in kri na njegovih rokah ni samo njegova, kar bi nam tudi moralo biti v pomoč. umrl je enkrat pred osmimi do šestimi urami," ji je nizala vse potrebne podatke, ki si jih je sama sproti zapisovala. "kaj se vam ne zdi, da tole zelo spominja na tisti umor '91ga, ko je bil šolar ubit na tem istem mestu na enak način?" se je oglasil eden izmed agentov, ki je prej pobiral izjavo od priče, katera je truplo našla in se jima pridružil. "frost, prav imaš... res je enak način," je nato dodala še grayeva in se zamišljeno zastrmela navzdol k moškemu. "povejta mi več," je blago zahtevala in ju z radovednostjo opazovala. sama domačinka ni bila, zato o vseh umorih pred njenim prihodom ni vedela veliko ali skoraj ničesar. "1991. trije srednješolci, člani tolpe K6, so na tem istem mestu do smrti zabodli dve leti mlajšega dečka. kot tu je bilo morilno orožje ošiljen leseni kol," je bil frostov glas poln gnusa, nato pa nadaljeval še preden bi vprašala, kaj se je zgodilo s temi člani tolpe: "v nekaj dneh so našli vse tri, ker je eden izmed njih imel prevelika usta in se je o svojem dejanju pobahal. ker je kasneje prvi priznal in potunkal svoja kolega, je bila njegova kazen milejša. lani je bil izpuščen. zelo odmeven primer je bil tu v phillyu, zato vsi ti podatki," je skomignil z rameni, še preden bi mu lahko zastavila vprašanje od kod mu vse to. morala se je sama pri sebi nasmehniti, saj je skoraj bral njene misli in ji odgovarjal na vprašanja še preden bi mu jih zastavila. "dobro. preveri, če sta tudi druga dva že na prostosti. ali imamo copycat-a ali pa se je trojica znova združila, če so vsi zunaj," mu je nizala napotke in se zasukala k agentki cole. "cole, že vemo za koga gre? je pri sebi imel kaj dokumentov?" je vprašala in istočasno se ji je oglasil njen mobilnik v žepu. v smeri svetlolaske je dvignila prst naj sekundo počaka, da odgovori na klic. colova ji je odkimala, češ da ni imel nič pri sebi, medtem ko je na drugi strani poslušala glas iz centrale.

prekinila je klic in telefon stlačila nazaj v žep. v trenutku je morala presoditi in se odločiti kaj v tem hipu bolj pomembna naloga. do sedaj je vse teklo kot po maslu in ji večjih odločitev sprejemati ni bilo potrebno. zdaj pa se je vse zasukalo drugače in ubrati jo bo morala po eni poti. "ljudje!" jim je zaklicala vsem naj pridejo bližje. "pravkar so mi sporočili, da je bil vasquez s svojim čolnom opažen na morju blizu marine pred 15 minutami. prijavila sta ga dva ribiča zaradi nevarne in objestne vožnje, čoln pa naj bi sodeč po nekaterih informacijah bil poln heroina, ki ga kasneje nameravajo pripeljati naprej," jih je obvestila ob slišanem in videla kako so se jim razširile oči ob vasquezu. bil je na precej visokem položaju v kartelu in precej bi pomenilo, če bi jim ga uspelo dobiti z najmanj kilogramom heroina. "obalna straža ima za nas že pripravljen čoln. vsi po opremo in naravnost v marino, ker tu mislim da smo končali. colova ti greš z dr. gray. preveri prste odtise našega john doe in me obveščaj. poišči mi tudi naslove od naše trojice, ki je nekoč ubila dečka in so sedaj vsi na prostosti," ji je govorila med hojo do avta napotke. agent frost jo je ravno prej že obvestil, da so zunaj in če bodo imeli prekleto srečo, bodo primer lahko zaključili še pred večerom.

od parkirišča do marine je bilo le nekaj sto metrov in ekipa je že stala na pomolu v svojih neprebojnih jopičih. tudi sama je nosila enega, čeprav bo celotno operacijo nadzirala iz kopnega. "frost ti si glavni. prestrezite čoln in ugotovite če so sumi utemeljeni. silo uporabite samo, če ne bo šlo drugače. jaz bom počakala na okrepitve in pridem za vami, če bo potrebno. dalje se slišimo preko radia in pazite nase - vasquez je umazana podgana." opazovala jih je, ko so se zapeljali ven iz dokov in dokler niso zavili okrog rta. z ekipo na čolnu je bila ves čas na zvezi, medtem pa že skušala priklicati okrepitve, katere so bile na srečo tudi že na poti. eden izmed agentov v okrepitvi, ji bo tudi dostavil nalog za preiskavo čolna in areatacijo. očitno je nekdo poznal nekoga na visokih položajih. odlično. "našli smo jih. upočasnili so in kmalu jih bomo dohiteli," je zaslišala glas iz radia, zapetega na njenem pasu. rahel nasmešek je samodejno ukrivil kotičke njenih ustnic, ko je radio ponesla k njim. "dobro frost, sedaj pa zahtevajte naj ustavijo in preiščite čoln," je ukazala in čakala na odziv - minuto, pet, deset. "frost? kaj se dogaja?" ampak nobenega odziva, še enkrat je ponovila - toda enaka zgodba. že zaskrbljeno je vajo hotela ponoviti, ko se ji je agent končno le oglasil z zadihanim glasom. "kenzi, bežijo nazaj v zaliv in streljajo na nas. grail in harlan sta zadeta. nujno potrebujemo okrepitve!" v ozadju je lahko slišala rafal strelov in mrzlično je razmišljala. "prekleta pizda!" ji je ostra kletvica zapustila usta. sredi morja se je odvijal strelski obračun in za nameček okrepitve še niso prispele. menda so bili že blizu, a to v tem hipu ni pomenilo veliko. potrebovala jih je takoj zdaj! z roko je že ničkolikokrat segla v lase in se skušala domisliti rešitve v tem skoraj brezizhodnem položaju. morala jih bo odpoklicati in ne še bolj tvegati življenj agentov. umazano podgano bodo pač morali izpustiti, še enkrat.

že pripravljena, da naroči umik, ko je za seboj zaslišala cviljenje gum in vedela, da so končno prišli. "čoln nas že čaka, takoj moramo iti! naši so padli v strelski obračun in naj nekdo pokliče rešilca. ranjene imamo!" je sproti vpila ukaze, ko so tekli vsi oboroženi do konca pomola, kamor se je pred tem že pripeljal njihov čoln. ni več nameravala sedeti na obali, namakati nožice in streljati ukaze. ni bila ena tistih vodij, ki bi ostale zunaj dogajanje in svoje pošiljala po vroč kostanj v žerjavico. ne, nameravala je biti ona tista, ki bo umazancu na roke nataknila lisice in ga enkrat za vse večne čase spravila na hladno. "frost, umaknite se. mi bomo prevzeli," je še enkrat spregovorila v svoj voki-toki in upala na odziv. ni hotela razmišljati o dejstvu, da je svojo ekipo poslala v smrt, vsaj dokler ne bo nobenega upanja več. "dobro. skrajni čas je že bil," je olajšano zaslišala v njegovem glasu sled hudomušnosti, nato pa pospravila majhno črno napravo z anteno nazaj za pas. z veliko hitrostjo so se približevali bežečemu se čolnu, ki mu je sledil tisti od obalne straže na varni razdalji. v boku čolna je kljub oddaljenosti lahko zagledala črne luknje od strelov in iskreno upala, da je nihče ni prehudo utrpel. verjetno si ne bi odpustila. motorni čoln je še direktno nad njih, ko je pograbila mikrofon in se je njen glas iz zvočnikov zališal dovolj vse do čolna z vasquezom. "fbi! takoj zdaj ustavite čoln, če ne streljamo!" z nezmanjšano hitrostjo so brzeli po morski gladini eden proti drugemu in kenzi je iskreno upala, da agent za krmilom ve kaj dela. v tej uri je bilo na morju še polno drugih plovil in je bila skoraj gneča. vedela je, da voziti čoln ni enako kot avto. ko obrneš krmilo, čoln ne zavije takoj v željeno smer, kot je to pri avtomobilu. in če bodo prepozno zavrli ali spremenili smer, se bo vse končalo še slabše kot pričakovano.

v pripravljenosti, da sprožijo opozorilni strel, so se stvari naposled začele obračati njim na boljše in jim ni bilo potrebno uporabiti nobenega strela. prav zaradi gneče na morju, tisti v čolnu v lasti kartela ni imel kam se umakniti. povsod je bilo kakšno plovilo v katerega bi zadeli in se izmuzniti ne bi bilo možno. tudi streljanje na njih ne bi obrodilo sadov, saj niso bili v dometu. iz daljave je bilo videti hitro zaviranje, da ne bi trčili s spregledano jadrnico na njihovem boku, zaradi česar so lahko videli, da je nekdo zaradi sunka padel čez ograjo v morje. oni pa so jih nekaj trenutkov zatem uspeli prestreči, da niso mogli več naprej. za mišji lasek, toda uspelo jim je! morda ne bodo našli drog, jim bodo pa lahko zaenkrat obesili najmanj napad na uradno osebo. "roke kvišku! vsi ste aretirani!" je glasno zaklicala, ko so se s svojim čolnom ustavili ob njihovem in se je najmanj polducata pištol uperilo v trojico na čolnu. "zate velja isto vasquez!" je s širokim nasmehom dodala, ko je pogledala navzdol v vodo, kjer je razbesnjeno kot ris še vedno plavala oseba zaradi katere je bila vsa ta nora akcija sredi morja.

the end.