število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: dump yard Pon Jul 22, 2013 9:24 am
tag, miss saoirse!
Nejevoljno je znova ošinil uro na zapestju; Sammy, ki je preprodajal z najtršo drogo v mestu, je vedel, kako zelo je sovražil, ko je nekdo tratil njegov čas, in vendar je bil tu, tistega malega polizanca pa od nikoder. Še enkrat je zavzdihnil, kot večkrat dotlej, in segel v žep suknjiča, kjer je imel shranjeno škatlico cigaret. Enega je izbezljal iz nje in ga vtaknil med ustnice, z vžigalnikom je prižgal konico in se obrnil za nekaj korakov v levo, pogled mu je zdrsel po praznem odlagališču. Počutil se je kot navaden idiot, takole čakajoč na svojega dostavljalca, ki ga ni od nikoder. Počasi mu je naraščal pritisk in že se je poigraval z idejo, da bi tipa iz vzgojnih razlogov ustrelil, ne do smrti, samo tako, da bo za vedno vedel, da se z wesom piercem ne gre zajebavat. Da wes pierce ne čaka. Da je wes pierce tako zelo zajeban, da nikoli več ne bo pomislil, da bi zamudil, niti za minuto. Potem je zaslišal korake izza hrbta in počasi se je obrnil, pripravljen, da sammyja zgrabi za ovratnik in ga nekajkrat tako useka, da se bo zložil po tleh znova in znova, tedaj pa je za seboj zagledal nekoga, ki ga ni pričakoval. Nekoga, ki ni spadal sem, ne sedaj, ne nikoli. Nekoga, ki mu je pritisk nabil na tisoče in tisoče, nekoga, zaradi katerega je v manj kot sekundi že meril s pištolo. Prst na sprožilcu, pištola uperjena naravnost v njen obraz. Saoirse o'brien. Samo pritisniti bi moral. »no, tole je nepričakovano,« je počasi zamrmral, hladno, kolikor se je le dalo. Njegov osebni voznik ga je čakal v avtu, tukaj je bil sam. če bi jo počil, bi lahko v enem samcatem trenutku kakšen od njenih, ki si ga je morda zvlekla s seboj za zaščito, tudi njemu prerešetal lobanjo. Maščevanje pa tako ali tako ne bi bilo popolno, če bi jo samo ustrelil; mučiti jo je hotel, dokler ji ne bo od žalosti počilo srce. Zelo podobno, kakor je ona, prasica, storila njemu. Prekleti sammy; če je bila tole zaseda, izdaja, je vedel, da bo imel le malo priložnosti za beg. Bil je preveč pomemben, da bi se ga splačalo ubiti, čeprav je po drugi strani vedel, da ga saoirse sovraži skoraj toliko, kot on njo. Lahko bi ga ubila. Imelo bi smisel. »si prišla dokončat svoje delo?« se je pozanimal posmehljivo, malce privzdignil obrvi, njegov prijem niti za trenutek ni popustil sprožilca. Morda bi jo vseeno lahko ubil. bilo bi pravično.
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: dump yard Pon Jul 22, 2013 10:07 am
s kretnjo roke je zaukazala, da jo morajo počakati v avtomobilu. imela je pomemben sestanek s tipom, ki ga je poznala samo kot sammyja. bil je dobavitelj, ki ga je potrebovala. ne tako zelo, da bi bila pripravljena sprejeti vse njegove muhe, vsekakor pa dovolj, da je po njegovi zahtevi vedno na srečanja prišla sama. sicer je vedela, da so se njeni možje kar hitro razporedil in prevzeli neke strateške položaje, ki naj bi služili temu, da bi jo v primeru nevarnosti kar najbolj hitro spravili stran. pa ne, da bi se na to kaj veliko ozirala. pod svojo elegantno temno obleko je tako kot ponavadi imela cel kup orožja. samo tako, za vsak primer.
zakorakala je na prizorišče in s pogledom poiskala dobavitelja. sammy je bil majhen tip, ne bi ga bilo težko prezreti – ampak tokrat tam ni bil on. bila je oseba, ki jo je sovražila z neko prav posebno strastjo in čustva so bila vsekakor obojestranska. wesley. ob njegovih besedah je s pogledom zgolj ošinila njegove hladne oči. odkar ga je nazadnje videla, se ni ravno spremenil. tako ali tako je bil zelo jezen – ampak ta jeza se je zlahka kosala z njeno. včasih je bil njen zaveznik. zdaj sta bila sovražnika in njune vojne bo konec, ko bo eden od njiju končal pod rušo, toliko je bilo jasno. »ah, wes,« je mehko spregovorila. bila je dobra v tem – še njeni najtesnejši sodelavci niso več znali brati čustev iz njenega obraza ali glasu. »kaj pa boš storil, me boš ustrelil? je to tvoj briljanten načrt? kako krasno malo zasedo si si pripravil tukaj,« se je sama pri sebi nasmehnila, čeprav je bil nasmešek hladen in njen glas še preveč normalen. »moje delo? ah, pa saj nikoli ni bilo moje delo. razen takrat, ko sem v tvojo ljubljeno anyo potisnila nož. prav, tisto je bilo moje delo. bila je tako zelo ljubka, se ti ne zdi?« se je hladno nasmehnila. to je bila vojna. in saoirse je bila že leto in pol besna ter odločena, da bo zmagala.
tagged: wes!
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: dump yard Pon Jul 22, 2013 10:25 am
tag, miss saoirse!
Tako težko in nenavadno jo je bilo gledati v oči, žensko, ki ga je povzdignila iz pepela, ko je bil nihče in žensko, ki mu je uničila vse, ko je imel preveč. Žensko, ki mu je zlomila srce in ubila ljubezen njegovega življenja, ki se je še zdaj mehko smehljala, kakor da bi bila vse samo preprosta igrica. Ni pa vedela, da bo zmagal on. Da je bil močnejši, kot si je mislila, močnejši, kot je bila kdaj sposobna predvidevati. »verjemi mi,« je počasi zamomljal, ko je naredil korak naprej, »če bi hotel, da bi bilo tako enostavno, se zdaj več ne bi pogovarjala.« v čem je imelo smisel ubiti nekoga, kar takole, ko pa mu je ta nekdo povzročil več bolečine, kot vsi udarci, ki jih je v življenju prejel? Ni imelo smisla. Ni je hotel ubiti. Hotel jo je povsem uničiti. Dokončno, da se nikdar več ne bo pobrala, pobil bo sleherno osebo, ki ji je pri srcu, dokler ne bo ostala povsem sama. Potem jo bo mučil, dokler ne bo prosila za smrt, nato jo bo mučil še bolj. In potem, ko bo umrla, bo razkosal njeno telo in ga raztresel po vsem svetu, da bodo vsi vedeli, da je prasica končno dobila, kar si je zaslužila. Ne, saoirse je sama sklenila, da bo zabredla tako globoko. Lahko bi sodelovali. Lahko bi živeli drug mimo drugega. Lahko bi se potekalo gladko. Sama je odločila, da temu ne bo tako. »in to je tvoj brilijantni načrt?« je ponovil njene besede. »udarjala boš po starih ranah? O bog, od tebe bi pa prav zares pričakoval kaj bolj inovativnega.« pogled mu je ušel po točkah, kjer bi imela lahko lepotička koga nastavljenega. Kakšnega ostrostrelca, ki mu bo preluknjal čelo, ko mu bo tako nakazala. Le enega je ujel s prostim očesom, pripravljenega na strel, a dvomil je, da bo karkoli storil, dokler ima pištolo skorajda prilepljeno na glavo njegove šefice. Stopil je še bliže, s pogledom se je znova vrnil k njej. »svojim tipom ukaži, naj se umaknejo,« je naročil surovo, »sicer te bom prav zares primoran ubiti in takšen konec bi bil beden tako zate, kot tudi zame.«
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: dump yard Pon Jul 22, 2013 10:46 am
samo lahno je zavzdihnila ob njegovih besedah. kot da bi jo dolgočasil. kot da bi tista grožnja, ki je očitno zdaj že dobro leto visela nad njo, bila nekaj novega in strašnega. če bi jo ubil, bi jo lahko. tudi tukaj, čeprav je imel že prej cel kup priložnosti. ampak še vedno ga je poznala. še vedno je vedela, da wesley ni bil tip za takšne umore in bilo je očitno, da je imel v glavi pripravljen cel načrt o tem, kako jo bo prej uničil. a ni se bala – ne zares, kajti če bi se, bi bila že zdavnaj mrtva. a bila je tukaj; bolj ponosna in odločna kot kadarkoli prej in vedela je, da ga je ravno to še vedno držali pri misli o maščevanju. morda celo pri življenju – nekaj tako pomembnega in velikega, kot je bilo maščevanje ljubljenega, je lahko bil dober oporni kamen.
»ne, wes. ampak vedno, ko te vidim, se spomnim nanjo. ne morem si pomagati, veš? asociacija pač. tvoj obraz prebudi spomine na njene krike. na njene prošnje. na tisti tihi jok in tako naprej. ampak hej, saj lahko pustiva preteklost pri miru, najbrž bo lažje zate. kako nevljudno od mene,« je dejala. stare rane – karkoli je rekel, še vedno so skelele, to je vedela. »oh, prosim,« je zavila z očmi, medtem ko je njena dlan zamahnila v zraku in to je bilo dovolj, da je odpoklicala vse. »tam je samo zato, da ne bi sammyju kaj neumnega padlo na pamet. kar je zdaj skoraj smešno, glede na to, da sammyja ni nikjer in si tukaj ti… je bil kreten res tako neumen ali je bil to tvoj načrt?« so njene oči zavrtale v njegove. včasih mu je zaupala. včasih ga je poznala. in zdaj sta bila sovražnika. bilo je smešno, kako so se stvari v življenju hitro obrnile.
tagged: wes!
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: dump yard Tor Jul 23, 2013 8:25 am
tag, miss saoirse!
V njem je očitno zavrelo; rdečica, ki se je naselila v njegova lica, gotovo ni bila posledica spomladanske vročine. Anya je bila trda ženska, veliko trša, kot je Saoirse kadarkoli uspela biti, in obrnil se mu je želodec, ko je oblatila njeno ime s takšnimi lažmi. Nikdar ne bi prosila, nikdar ne bi tiho jokala. Anya je bila njegova sorodna duša, bila sta si enaka; in v lastni trdnosti je bil prepričan tudi v njeno in vedel je, preprosto vedel je, da svetlolaska trosi ostudne laži. Njegov prst na sprožilcu se je napel. Najraje bi pritisnil in zdaj končal to agonijo, to nepotrebno bitko, toda zadoščenje bi bilo premajhno. Saoirse je samo testirala njegove živce; prekleta prasica, dobila bo točno to, kar si zasluži. Počasi je pištolo spustil, dokler ni končno njegova napeta roka obstala ob njegovem boku. »mislil bi si, da bi samo ti lahko spesnila skupaj kaj tako inteligentnega,« je pokomentiral dejstvo, da sta tukaj sama, sammyja pa od nikoder. Prekleti mali kreten, ko ga bo dobil, ga bo razparal na polovico in mu pokradel vse, zaradi česar je bil kakorkoli uporaben za kogarkoli. Zdaj sta bila torej tukaj; samo onadva, povsem sama. Če se ni še kak njen lakaj skrival nekje v sencah. To je bilo torej to; mafiji, ki bi sicer lahko morda celo sodelovali, sta prišli do te krvave bitke, ki je od enega od njiju terjala smrt. Vedel je, da se ga je morala bati; predobro ga je poznala, predobro je vedela, kako žilav je.. in morala je razumeti, da smrt zanj ne bo nikakršna opcija. Tolikokrat je prosil zanjo; zdaj jo je premagal. Saoirse je to vedela. Vedela je, da je močnejši kot prej in ko sta si takole zrla iz oči v oči, je morala razumeti, da je nevarnejši kot smrt sama. »tako torej, o'brienova,« je počasi zamrmral, med tem ko je pištolo pospravil za pas. »še se bo tale igrica nadaljevala..« je dejal, ko je pristopil do nje in so se njegovi prsti privzdignili do njenega vratu, ga zaobjeli, a skorajda niso pritisnili. Skorajda je šlo za nekakšen nežen dotik, ki je v sebi nosil grozljivo svarilo. Pogled se mu je od lastnih prstov znova dvignil k njenim očem. »ampak ne danes. Tvoja retorika me preveč dolgočasi.«
yazmin rivero
število prispevkov : 639 cash : 1325 street reputation : 404 tvoja starost : 30 starost lika : 29 group : the corporation. kraj rojstva : havana, cuba.
Naslov sporočila: Re: dump yard Tor Jul 23, 2013 9:01 pm
dejansko je uživala, ko ga je takole opazovala besneti. sicer tega ni pokazal dovolj očitno, a tokrat ga je lahko brala. bil je jezen; njene besede o njegovi ljubljeni so bile nekaj, česar ni preveč dobro prenašal. poleg tega ga je najbrž žrlo tudi to, kakšni so bili tisti drobni detajli, ki mu jih je tako velikodušno postregla. morda je mislil, da je poznal svojo anyo, ampak v resnici so ljudje svoj pravi obraz pokazali šele takrat, ko so bili v veliki nevarnosti. in glede na to, da je bila njegova ljubljena zaprta pri ircih in da je bilo precej očitno, da to ni bil družaben obisk… saoirse si jo je lahko predstavljala v kakšni drugi okoliščini, ampak wesley ni mogel vedeti, kakšna je bila v zadnjih urah. preprosto ni. in čeprav je najbrž prepričal sam sebe v to, da je lagala… ona je poznala resnico; vsi irci so jo.
spustil je pištolo. dejansko se ni počutila ogrožene od tistega kosa orožja – vsaj ne toliko, kot se je počutila ogroženega od njega. dejansko, wesley je bil zdaj na stopnji človeka, ki je izgubil vse. takšni ljudje so bili najbolj nevarni; najbolj nepremišljeni in pripravljeni storiti vse za svoj mali cilj. bil je čez mejo; ni bilo šans, da bi bile stvari kadarkoli normalne ali vsaj približno mirne med njima. ne, bila je vojna. vojna, ki je za seboj povlekla tudi njuni organizaciji in cel kup ljudi, ki s tem praktično niso imeli ničesar. ni bilo važno. njegova dlan na njenem vratu se je zdela skoraj pričakovana. njene oči so zavrtale v njegove, medtem ko je zadržala vnovičen izbruh jeze, ki bi ga lahko doživela vedno, ko ga je videla. »ne danes, wesley? oh, pa ravno je postalo zanimivo,« je dejala. tako zelo hladno, tako zelo posmehljivo – bila je preveč jezna, da bi se bila sposobna popolnoma ustaviti. njegova izdaja je še zdaj, po vsem tem času, skelela. in ravno zaradi tega je imela tudi sama zabrisane meje med vsem. »moja retorika? smešno, jaz bi na tvojem mestu hotela vedeti kaj več o anyinih zadnjih trenutkih… ampak zdaj sem skoraj užaljena, ker si rekel, da je moja retorika dolgočasna.« izmaknila je svoj vrat njegovi dlani, medtem ko se je nasmehnila. »mislim, da anya ni mislila tako, veš. kar veliko je govorila,« je dejala. majhen detajl, ki je bolel. toliko je vedela.
tagged: wes!
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Povzdignil je obrvi. Zanimivo? Ja, seveda je bila dinamika med njima čisto objektivno najbrž zanimiva reč, a sam s to besedo nikakor ne bi opisal dogajanja. Ne, sam bi, najbrž, premogel preveliko število žaljivk za svetlolaso kuzlico pred njim, nekaj takšnih, ki so bile kar pretirano sočne in se jih je naučil od rusov, povrh bi pa najbrž navrgel še vse grozovite načine, na katere jo bo mučil in ubil, dokler ne bi imel na koncu koncev presuhega grla, da bi nadaljeval; idej pa mu, vsekakor, nikdar ne bi zmanjkalo. Saoirse o'brien bo dobila prav vse, kar si zasluži. »Ne spuščaj se pregloboko,« je bilo edino, kar je uspel skozi stisnjene ustnice zamrmrati, ko jo je znova zaslišal uporabiti ime njene ljube in začutil je, kako mu je žila na čelu znova pričela močno utripati. Ni si zaslužila izgovarjati njenega imena, prekleto, še vedeti ga ne bi smela, prekleta prasica hudičeva. Njegovi prsti so se skorajda samoiniciativno stisnili v pest in zazdelo se mu je, da bo ta pest zdaj zdaj usekala po njenem ljubkem obrazku in ga tako močno iznakazila, da je ljudje več ne bodo prepoznali. Potem se je umaknila njegovi dlani in govorila je dalje in še preden se je uspel kontrolirati, je nekaj v njem počilo, kakor se je zgodilo kar prepogosto, ko je debata nanesla na njegovo tragično izgubo. Tokrat je imel pred seboj krivca samega; ubil bi jo lahko znova in znova. Njegova roka je samoiniciativno zletela preko njenega lica in ob stiku se je zaslišal glasen pok, ki je zadonel po praznem prostoru. Še preden bi se mu lahko izmaknila, jo je zagrabil za vrat in jo dvignil, jo prisilil, da so se njene oči srečale z njegovimi. »lahko se greva to igrico,« je prikimal in skušal se je mirno nasmejati, a videlo se mu je lahko, kako močno besni znotraj samega sebe. »lahko, če že vztrajaš,« je prikimal še enkrat in še močneje stisnil za njen vrat; videlo se je, kako se je kri nabirala v njenem obrazu, kako je spreminjala barvo; bila je prav smešna. »kaj bova? Ti se boš borila z retoriko, jaz pa s pestmi?« je predlagal, preden ji je namenil nov udarec med rebra in jo izpustil, da se je opotekla in se nenazadnje zložila po tleh. Obstal je nad njo, pljunil - mimo njenega obraza na tla, in zmajal z glavo. in nato se je obrnil in se počasi oddaljil; ni mu bilo potrebno to, nič od tega ni potreboval.