ne, to se ni smelo zares dogajati. zakaj? zakaj, se je vprašal že tisočkrat danes, in tisočkrat je to ponovil že včeraj. to se ni smelo dogajati, ne njemu in saši, ne, tega si nista zaslužila. ona si tega ni zaslužila. bila je mlada, obetavna športnica, katera je imela pred seboj še celo življenje, popolno kariero in prihodnost, z rožicam postlano. in ena napaka, ena napaka je uničila in razblinila vse. še on, močan in odločen kolikor je bil, je težko zadrževal solze, ko je po poti skoraj tekel proti domu družine marković. bila je njegova saša, njegova prva, in kolikor je upal, zadnja ljubezen. iz njega je vlekla najboljše in ga spodbujala pri tem, da je tudi od sebe dajal samo dobro. in ob njej je bilo to mogoče, niti malo težko dejanje. pogoltnil je cmok, kateri se je nabral v njegovem grlu, ko je trdo potrkal na velika hrastova vrata in se je pred njim izrisala podoba sašinega očeta, odločnega moškega, kateremu pa je na licu opazil sled izgube. očitno je bilo, da je nesreča prizadela celo družino. samo pokimal mu je in starec mu je vrnil gesto ter pomignil proti stopnicam. brez dodatnih besed, odvečnih kretenj se je napotil gor. vedel je kje jo bo našel in na nek način se je bal tistega, kar bo našel. dvignil je roko, že drugič danes, da bi ponovil kretnjo, katero je izvedel pri vhodnih vratih, a se je zadnji trenutek premislil. enostavno je segel proti kljuki in jo pritisnil navzdol. in v trenutku jo je uzrl. njeno postavo, ki je vsemu navkljub, še vedno kar se da elegantno sedela na postelji in zrla nekam skozi okno. počasi se ji je približal in brez besed sedel poleg nje. ni ji pustil, da bi umaknila pogled, želel se je zazreti v tiste lepe oči, v oči v katere se je, svoji mladosti navkljub, zaljubil. bila sta mlada, ampak delila sta si nekaj nedojemljivega, nekaj lepega in globokega. in edino ona ga je znala pripraviti do tega, da se mu na vsake toliko časa ni zmešalo, da je ostal priseben. edino ona ga je znala potolažiti in mu dopovedati, da ni vse odveč. da so ljudje na svetu, ki ga imajo radi in ga potrebujejo. ona. ona je bila ta človek. in za nikogar drugega mu ni bilo mar kakor zanjo. »vem,« je tiho zamrmral in v sledečem trenutku sam sklonil pogled. ni želel, da vidi, da mu je hudo, da se ob tej novici lomi na delce. »ne saša, ne govori, vse bo vredu. samo dobro ti hočeta. rada te imata in želita ti samo najboljše…« želel jo je prepričati, ali pa sebe, da je to še najboljše. da bo na morju ozdravela, da ji bo čist dalmatinski zrak samo dobro del in da bo tam srečnejša. čeprav bo on spet sam brez nje. ampak samo ona je bila pomembna. odprtih rok jo je stisnil v objem in pogladil njene lase, ko je svojo glavo naslonila na njegove prsi, »ne jokaj, prosim te.« poljubil je njeno čelo in za trenutek zaprl oči, pustil, da lebdita tistih nekaj centimetrov nad tlemi za čas, kateri jima je bil namenjen. »moraš iti…pomagalo ti bo. in vrnila se boš…nekega dne se boš vrnila in jaz te bom čakal tu.«