rail tunnel

Naslov sporočila: rail tunnel Ned Sep 08, 2013 9:53 pm

;tag wesley :3

Koliko časa je minilo odkar je nazadnje takole tvegala življenje? Kar nekaj, namreč kot ena izmed tolpašic je - ob konstantnem kljubovanju njihovega šefa - redko sploh dobila priložnost za kakršnokoli delo na terenu. Ljubezenska zapletenost ali ne, največkrat je svoje večere preživljala v njegovi družbi, ga tu in tam spremila na kakšno iz misij, predvsem pa ostajala v ozadju. Če je bilo to tisto krivo, da ji danes ni šlo kot po maslu, človeku, o katerem zadnje tedne sploh ni več želela razmišljati, res ni mogla pripisati hudih zaslug. Nervozna, kot je bila, je sprva potrebovala nepotrebnih nekaj minut za enostavno odločitev o tem kako naj se sploh predaje loti, nazadnje ni bila prepričana, če je človek - ki jo je tam čakal - sploh pravi, ko je vrečo s cvenkom že stiskala pod roko pa ji je nekje za hrbtom odhod preprečila skupina moških. Enega ali dva je poznala - zgolj na videz seveda - toda to je bilo dovolj, da je vedela kaj jo čaka.

Preklete gnide jo nameravajo prikrajšati za masten zaslužek, jo po možnosti spremeniti v invalida in posledično spraviti v težave, ki jih ni potrebovala. S Saoirse se ni razumela. Na živce ji je šla že takrat, ko je prepogosto obiskovala njenega … no, njihovega šefa, in takrat, ko je tako strastno zagovarjala Wesleya, toda ker je bila zdaj ona tista, ki je delala zanjo, je marsikaj bila primorana požreti. Zgolj par sekund jim je vzelo, da so ji - koščeni kot je bila - iztrgali par deset tisočakov zavitih v črno vrečko, in čeprav je bilo jasno, da te bitke ne bo dobila, se ni bila pripravljena povsem predati. "Ne vem, če je tole najboljša ideja," je nečimrno pomignila proti hitrim prstom enega izmed Rusov, "res ne, opravili bodo z vami, če ne zdaj, pa kdaj drugič." Naredila je par korakov naprej in hlastno stegnila roko proti plačilu, ki ga je morala dostaviti, eden iz vrste pa ji je, še preden bi uspela karkoli storiti, roko - na presunljivo boleč način - zvil na hrbtu. Premogla je izredno veliko samoobvladanja, da takrat ni zakričala od živalske bolečine, je pa zagrizla v spodnjo ustnico in z mežikanjem prikrila slane solze, ki so se - jasno - pojavile v očeh.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Ned Sep 08, 2013 10:16 pm

tag, sara! smitten

Zadržal se je v avtomobilu, kjer je ostal sam z voznikom. Tole je bila nova igrica, tole je bila.. odlična ideja. En posel za drugim, dokler ne bodo ircem pokradli vsega, kar so si nepravično prislužili. Zdaj je bila to takorekoč skupna misija vsem njegovim podrejenim. Kraja in kraja, dobiček je bil vsaj potrojen; sploh ne slaba ideja. Zraven tega so imeli izrecno dovoljenje, da lahko sleherni irec, ki konča pod njihovimi rokami, konča kot razmesarjen kos kadavra na cesti. Pojma ni imel, kaj natanko ga je tisti dan pregnalo iz avta, preprosto sklenil je, da bo stopil ven in ko si je prižigal cigareto, je samoiniciativno sledil možem, ki so bili poslani na enega izmed standardnih kotičkov za preprodaje. Morda, ker se je veselil ogleda še enega krvavega spektakla. Morda, ker je hotel kakšnemu gnilemu ircu kar sam poslati kroglo med oči, morda zato, ker je zraven nikotina prijalo nekaj akcije. Pa je njen glas, presenetljivo, prepoznal, še preden jo je uzrl in stopil je samo nekoliko hitreje. Ustavil se je kakšnih petnajst korakov stran od majhne gručice, ko je glasno in razumljivo izustil: »dovolj.« ena sama beseda je bila potrebna, da je bilo zdaj na njem pet parov oči. Počasi je stopil bliže; kdo ve, kaj se je zganilo v njem, nedvomno nekaj podobnega situaciji s prekleto kenzi. Še ena deklica, ki ji je nekoč škodil, zdaj pa se je hotel bogu in nebu s takovrstnimi dejanji znova priljubiti. Naravnost bedastno. »nikolaj, izpusti punco, sicer ti bom iztrgal vse ude, prisežem,« je zamrmral s pristno mirnostjo glasu, pogleda niti za trenutek ni odtegnil od oči človeka, ki je saro držal za zvito roko. Ni hotel imeti stika z njo, dokler nista ostala sama. »daj mi ta prekleti denar,« je zdaj, ko jo je možakar izpustil, siknil proti njemu in zagrabil za ponujeno vrečo. »spizdite, vsi.« kakor da morda nemudoma ne bi razumeli tega, kar je zahteval. »zdaj, prekleto!« in odšli so. Eden za drugim, poklapano, kakor da bi bili pravkar okarani otroci. In njegov pogled se je končno srečal z njenim. »te je ta kreten ranil?« se je precej hladno pozanimal in pomignil na njeno pordelo podlaket.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Ned Sep 08, 2013 10:39 pm

;tag wesley :3

Kdo bi si mislil, da jo bo, kot žarek zadnjega upanja, presenetil ravno njegov glas. Tisti nekoliko raskav glas, ki se ji je pred časom vsidral v glavo in dobil pridih nevarnosti. Tisti glas, ki je bitje njenega srce le še pospešil, pa ne v dobrem … luštnem in nedolžnem smislu. Njegove dlani so se nekoč že mudile na njeni koži, pustile par modric na telesu in jo zaznamovale tudi duševno. Prekleto, koliko časa se je izogibala moškim in predvidevala, da so vsi isti, da so vsi isti kreteni, da so vsi nemarne barabe, ki uživajo v divjih, razvratnih igricah. Kri ji je dobesedno zaledenela, oči pa so obstale uprte v tla. Naravnost v svoje, s prahom pokrite, čevlje je zrla in povsem nepripravljena obvisela v krepkem prijemu moškega, ki bi jo - v primeru, da se Wesley ne bi vpletel, verjetno vrgel ob betonsko steno in se je nazadnje lotil še kako drugače. Kaj hoče? Kaj bo storil? Verjetno se je ne bo usmilil, po vsem tem kar sta imela, po vseh tistih udarcih, ki mu jih je zadala, ko sta si nazadnje zrla v oči. Morda je želel prav sam zaključiti tisto, kar so začeli njegovi možje, in če je bilo slednje hudo, je bilo to sedaj še dosti, dosti slabše. Ne le, da ji bo prav gotovo polomil vse kosti, tudi izredno sramotno bo, sramotno, da ji bo zadnji udarec zadal ravno tisti, ki bi se že zdavnaj moral cvreti v peklu.

Če se je v tistem že pripravljala na novo pošiljko udarcev, so jo njegove besede ujele presenečeno. Ob sicer mirnem sikanju njihovega vodje je oprijem okrog njenih udov popustil, in noge so jo avtomatično ponesle nekaj metrov proč … kot da bi mu na tako tresočih sploh lahko ušla. Resno presenečena je nato ob vsakem premiku kakšnega izmed moških stopila še pol koraka nazaj, nazadnje pa ostala sama … sama, ampak z njim. "In tebe to zanima zakaj?" je komajda stisnila skozi zobe, ki so ga škrtali od jeze, potem pa s prašno dlanjo obrisala potno čelo. "Predvidevam, da me hočeš pospraviti sam …" je nato nekaj besed le pustila obviseti med njima, nekaj kratkih in hladno izrečenih besed, za katere je upala, da se ne bodo uresničile.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Ned Sep 08, 2013 11:06 pm

tag, sara! smitten

Očitno je bilo, da je odhod njegovih mož ni pomiril in ko se je takole opotekla, ko jo je nikolaj izpustil, je prav zares delovala kot majhna punčka, ki jo že lahen vetrič lahko odnese milje in milje stran. Uboga deklica. Morda ni spadala v ta svet. Morda se je spustila predaleč, ko bi bilo vendar bolje, da bi na nekem drugem koncu sveta živela življenje preprostega dekleta? Ni pričakoval, da bo tako ostra, ko pa je bila vendar nazadnje ona tista, ki mu je polomila večino kosti v telesu; čeprav je vedel, da si je povsem zaslužil. Ničesar ji ne bo storil; spraševal se je, če je to vedela. »ne bom te pospravil,« je zavil z očmi in vrečico z denarjem znova preložil iz ene roke v drugo. »ničesar ti ne bom storil,« je nadaljeval. Ničesar več ni bilo, kar bi ji lahko storil, ničesar več ni bilo mogoče odvzeti, česar ni odvzel v preteklosti. Pravzaprav je dvomil tudi, da bi ga bila ona sposobna bolj fizično uničiti, kot ga je uničila takrat. Prekleta mala sara. Za trenutek je njegov obraz spreletel mehak nasmešek. Kakor bi mu takrat postalo jasno, da gleda nanjo povsem narobe. Da je vendarle že odrasla. Da je sposobna veliko več, kot ji je bil kdaj pripravljen priznati. »želel sem samo poskrbeti, da te ti tipi ne ubijejo,« je počasi zamrmral, znova preložil denar iz ene roke v drugo. »kar je očitno uspelo. Lahko odideš, sara.« kaj drugega naj bi ji rekel? V nič je ni imel namena siliti. Bila je njegova vstopnica do odrešenja – ali vsaj ena od mnogih. In on bo odšel svojo pot, morda se nikoli več ne bosta videla.. v vsakem primeru dovolj, da se morda bog ali tista univerzalna sila, ki jim poveljuje, odloči, da je vendar čas, da mu nameni nekaj dobre karme.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Ned Sep 08, 2013 11:24 pm

;tag wesley :3

Ne bom te pospravil, ji je odzvenelo v nekem zakotnem kotičku glave, in če ne bi podobnih besed z njegove strani slišala že večkrat, bi mu verjela na prvo žogo. Takrat sicer ni bilo govora o podobni zadevi, ji je pa vsekakor prigovarjal na sto in en način. Kako bo vse dobro, kako bo presrečen, če ga pospremi, kako ji ne bo storil žalega. In kako za hudiča naj mu sploh še verjame? Ob njegovih besedah zato ni opustila ideje o pobegu, ideje o čemerkoli, kar bi ji lahko rešilo življenje, ki ga je tako naivno postavila na rob pečine. "Čakaj, čakaj, resno misliš, da ti bom verjela? Da sem sploh tako neumna in ti bom obrnila hrbet, ti svinja pa boš udaril, ko tega ne bom pričakovala?" je z dvignjeno glavo skušala nasprotovati, čeprav jo je strah počasi premagoval. Ni pričakovala ponovnega snidenja, niti slučajno ne, in njeni ne tako zelo kohezivni stavki so to potrjevali. Upala je, da bo ostal del preteklosti, del boleče preteklosti, pa je še prehitro zopet zrla v njegove temne oči.

"Zakaj? Ker si tako dobrosrčen?" mu ni želela ostati dolžna, čeprav ni razumela njegovih igric. Zakaj za hudiča se kar naenkrat trudi igrati odrešenika. Zakaj za vraga je ne kaznuje za tistih nekaj udarcev s kijem, zakaj je ne premlati in pusti obležati v luži krvi … po njegovo bi si to zaslužila. Pogled je dvignila zgolj zato, da je na hitro preučila njegovega, ni bila poznavalka, toda vsaj približno je vedela kdaj človek načrtuje napad … in on ga ni. Roke so sproščeno visele v širini ramen, nogi trdno na tleh, vrečko je še vedno stiskal v dlani, prsti druge pa niso živčno drgetali. Oči je sicer uperjal vanjo, toda ne na način, ki jo je včasih strašil. In takrat je tudi sama dolgolasca videla drugače. Ni bil tako zelo napačen, že res, da je ob pogledu nanj videla okrutno barabo, po drugi strani pa so jo barabe že od nekdaj nemarno privlačile. In tisti njegovi neukročeni lasje, ki so tako vztrajno lezli preko oči … ja, najraje bi s prsti zdrsela mednje … pa naj zveni še tako neverjetno.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pon Sep 09, 2013 12:03 am

tag, sara! smitten

Posmehljivo je prhnil in pogled mu je ušel po njuni okolici. Za nekaj trenutkov je molčal, nato je prikimal in se s pogledom znova vrnil k njenim očem. Ki niso trepetale od strahu. Vedela je, da ga lahko obvlada, ker je to že storila. Ni je več polnil s strahom, ni mu imela namena ubežati. »lahko nama zadevo olajšam,« je dejal s pretkanim nasmeškom na obrazu in stopil je korak nazaj, znova je vrečico z denarjem preložil v drugo roko. »in ti hrbet obrnem jaz. Potem mi lahko s kijem zlomiš hrbtenico in poskrbiš za vesoljno pravico še enkrat,« se je pošalil na račun njenega precej uspešnega poskusa, da ga spremeni v tertaplegika. Ni ji uspelo, bila pa je prekleto blizu. Ona in, kolikor je razumel, tisti klinac, za katerega je nekoč delal. V tistem se je že obrnil in naredil korak ali dva nazaj v smer, iz katere je prišel, ko je zaslišal njen glas, njeno zahtevo po tem, da ji objasni, od kod se je vzela ta nenadna prizanesljiva prijaznost. Obstal je in se nasmejal samemu sebi, nato se je počasi obrnil. Se znova srečal z njenimi gorečimi očmi. »ne,« je počasi zmajal z glavo. »oba veva, da nisem niti slučajno dobrosrčen.« tega ni počel izključno za njeno dobro. Skrbel je zase, ali vsaj tako se mu je nekako zdelo smiselno v njegovi glavi. Urejal si je karmo, služil točke, skrbel za to, da ne bo končal kot zadnji drek v najbolj gorečem krogu pekla. In da si bo morda nekoč lahko odpustil zaradi anye. »reciva samo, da sem na poti odrešenja,« se je znova nasmejal, nato pa privzdignil roko, v kateri je držal denar. »sicer pa se ne veseli prehitro, izginotje tegale kupčka boš vseeno primorana zagovarjati. Nič osebnega, samo..« pogled mu je od nje pobegnil k zavoju in znova nazaj, »nekako so irski posli izredno dobičkonosni in istočasno je nekako kar najlažje krasti prav vam.«

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pon Sep 09, 2013 12:27 am

;tag wesley :3

Hrbtenica. Kij. Pravica. Te besede so ji bile prekleto znane, še huje pa je bilo, ko je tako sramežljivo zardela ob njegovi pripombi. Enkrat ga je že nadvladala, morda bi ga lahko tudi tokrat, ampak kaj, ko si tega sploh ni želela. Dal ji je vedeti, da od nje česa več kot zajetnega kupa denarja noče, da mu bo dovolj, da jo že na ta svinjski način spravi v težave pri Saoirse, pri ženski, s katero je nekoč že flirtal, s točno to, ki mu je takorekoč uničila življenje. "Ja … nisi. Nisi dobrosrčen," je ponovila njegove besede, kot da je to potrebovala, da ni preprosto nasedla njegovi trenutni prijaznosti. Dejstvu, da jo je bil pripravljen izpustiti, da je celo kavalirsko nadrl svoje podrejene in jim odžrl užitek, ki bi ga čutili ob izživljanju and nasprotnikom. "Aha, in misliš, da bo vse skupaj lažje, če prizaneseš ravno meni? Še vedno počneš grozljivo krute reči, kradeš," je pomignila navzdol proti dlani, ki se je oklepala njene vrečke, potem pa nadaljevala v istem tonu, "daleč od odrešenja si, prekleto daleč, Wesley." Njegovo ime je na njenih ustnicah zvenelo tako nedobrodošlo. Tako nenavadno. Kot da bi pravkar počlovečila pošast, kot da je bitje, ki mu je do sedaj le stežka pogledala v oči, dobilo ime, obraz … in nenazadnje tudi dušo ter srce.

Zdrznila se je, ko jo je opomnil na to, da bo čez nekaj kratkih trenutkov že stala pred svetlolaso gospodično ali enim izmed njenih lakajev, opravičevala svojo nepripravljenost in prosila za drugo priložnost. Morda se lahko izgovori nanj, ženska bo verjetno pljuvala trske čim omeni njegovo ime, upa lahko celo na to, da jo bo pozabila kaznovati. "Se bom že znašla. Saoirse verjetno ne bo presrečna, ko sliši, da si me oropal njene lastnine. Ampak verjamem, da bo za preostalo poskrbela ona sama, tu je moje delo končano," je skomignila z rameni, ko njegove pomoči dejansko ni bilo za pričakovati. Skrajno nepričakovano je bilo že to, da ji pusti živeti, verjetno ne bi bilo pametno drezati še naprej. "Kako naj to pojasnim … če so preostali tako zelo navezani na mafijo, to ne pomeni, da je enako z mano. To počnem zato, ker česa drugega ne morem, ker je moje življenje v kurcu in za to si deloma odgovoren tudi ti," je za trenutek zaprla oči in preprečila solzam nadaljno pot, potem pa znova poiskala njegov pogled, "lahko bi me odrešil." Tega jebenega življenja. Samote. Podrejenosti. Težav. Krize.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pon Sep 09, 2013 12:48 am

tag, sara! smitten

Prikimal je in na njegov obraz je znova sedel nekoliko zaničujoč nasmešek, a z njim ni obsojal nje – prej samega sebe. »počnem grozljive stvari, ja. Ljudem, ki si to zaslužijo, počnem grozljive stvari,« je prikimal. V tem se je spremenil. Stari, popolnoma zmešani wes, je verjel, da jo lahko zlahka odnese ne glede na težavnost greha. Zato si je privoščil saro in jo popolnoma uničil, pa prav gotovo ni bila edina. Zdaj se je brzdal, zdaj se je.. skušal spremeniti. Če za nič drugega že samo zato, ker so bili nepremišljeni voditelji zmeraj obsojeni na propad. On se je prav zares trudil; ker je imelo vodstvo mafije smisel. Ker je bila mafija tista, ki mu je omogočala, da bo nekoč lahko maščeval izgubo edine osebe, ki jo je resnično ljubil. Skomignil je z rameni in kakor da bi šlo za večno vprašanje povzdignil odprte dlani, nenazadnje je zmajal z glavo. Vedel je, da ne bo nikoli zares odrešen. Morda bo dovolj, če mu bo ta vesoljna sila nekoč dovolila, da saoirse skozi usta potisne kol, ki jo bo razsekal, da bo v bolečinah umirala ure in ure. Če bo ta njegova pot odrešenja nekoč omogočila takšno maščevanje.. potem bo vredno. Oh, pa še kako bo vredno. »kurac me briga, kaj bo naredila saoirse,« je saro zdaj grobo zavrnil in ime svetlolase vodje irske mafije spregovoril s prav posebnim prezirom, ki je bil prav zares rezerviran za eno in edino osebo, za kurčevo saoirse, ki ji bo nekoč še žal, da se je rodila. Ni zares razumel; sara jo je morala sovražiti. Kako je potemtakem končala prav pod njenim vodstvom? Seveda bi bilo pod njegovim najbrž vse še toliko bolj bolno, toda mislil bi si, da bi se po vsem tem rjavolaska vendarle želela odmakniti v svoj svet. Manj krvav in manj boleč. »prav,« je na videz ravnodušno prikimal, za trenutek postal, nato pa je naredil tistih nekaj korakov, da je znova stal v njeni bližini. »kaj bi rada, da naredim?« je povzdignil obrvi, zdaj se je zresnil, zdaj je bila zadeva drugačna.. zdaj je od njega nekaj zahtevala. »ti vrnem ta denar, da se lahko mirne volje vrneš v tisto leglo klinčevih ircev in z lahkoto prespiš še en večer? Naj si polomim sleherno kost v telesu, da bo zadoščeno tvoji pravici? Kaj bi rada, da naredim?« bolj, kot je govoril, bolj resen in bolj močan je postajal njegov ton. »kako, prosim lepo, mi povej, naj bi jaz odrešil tebe?« ker je bilo očitno; da je on veliko prej tisti, ki potrebuje odrešitev.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pon Sep 09, 2013 7:21 am

;tag wesley :3

Ko je tako lahno, z nasmeškom na obrazu, govoril o svojem delu, je dojela, da tudi sama ni izrazito drugačna. Počne grdobije, z večjim veseljem tistim, ki so že v grehu, malce s težjim srcem pa takrat, ko je potrebno pretentati nedolžnega. Ampak nenazadnje je bila v mafijo vpoklicana zato, da ji služi, ne zato, da bi na svojo lastno pest delala selekcijo in zavračala delo, ki ji ni dišalo. In v tistem trenutku ga je razumela. Razumela je potrebo, ki jo je zadovoljeval, ni pa razumela zakaj je pred leti storil tisto, kar je zaznamovalo njo. "Ko že tako prepričano govoriš o tem kaj počneš, mi objasniš s čim sem ti pred leti dala vedeti, da sem … da sem človek, ki si zasluži kazen," je komajda poiskala ustrezen opis tistega, kar je takrat doživela, čeprav bi mu v obraz najraje zmetala par kletvic in mu znova skočila za vrat.

Potrebovala je neverjetno veliko volje in konstantnega strmenja ali v tla ali nekam proti nebu, s čimer je zadržala tok solz, ki bi sicer hitro napolnile njene oči, toda eno je bilo v tistem jasno … ob njem se ni počutila več ogrožene. Verjela je tistemu, kar je rekel, verjela je, da išče način, na katerega bi opravičil svoje dejanje - ne direktno njej - toda bilo je dovolj, dovolj, da ni le čakala na trenutek, ko bi jo drugič zapovrstjo na silo vzel. Njune oči so se znova srečale. Če bi se kaj takšnega zgodilo leta nazaj, bi verjetno prestrašeno spustila pogled, morda celo odskočila, tokrat pa so se kotički njenih ustnic le neuravnano usmerili navzgor … zmedla ga je. "Nočem denarja," je šepnila, ko je predvidel, da od njega hoče zgolj vrečo, to je bila v tistem vendarle njena največja odgovornost. "Nočem denarja in nočem opravičila. Ne potrebujem maščevanja, ker …" je utihnila in pomislila na tisti večer, ko se ga je povsem neuravnovešeno lotila in po njegovem telesu tolkla, dokler tudi njene roke niso začele izgubljati na moči. "Dovolj je bilo." In če je razumela to, da želi škoditi Saoirse, tega ni mogla reči za trenutek, v katerem sta bila ujeta onadva. "Pustil bi jim, da opravijo svoje. Ali pa dokončaj sam. Misliš, da uživam v življenju, ki mi je dano? Motiš se. Konstantno v podrejenem položaju, kot kurba plačana za umazanije … zakaj me nisi takrat … zakaj me nisi pustil umreti?"

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pon Sep 09, 2013 10:40 am

tag, sara! smitten

Pogled je odtegnil in obrnil obraz nekoliko v desno, kakor da bi na ruševinah ob starem tunelu lahko našel nekaj, česar bi se lahko oklenil. Imela je prav, seveda je imela prav, a ker je zagovarjal predvsem sebe, preprosto ni razumel, kako naj bi ji odgovoril. Bil je spremenjen moški. Takrat še ni razumel. »človeka, ki ti je to storil, že davno ni več,« je zamrmral in znova poiskal njene oči, kakor da bi mu bolj verjela, če s svojimi v njene izžareva popolno gotovost. Res je bilo; v času, ko si jo je privoščil, je bil zadrogiran in nepremišljen maniak, ki je preprosto verjel, da mu pripada čisto sleherna stvar, ki si jo poželi. Še zdaj je večkrat tako razmišljal, a zdaj je imel denar in svoj položaj, ki sta lahko njegovo željo venomer izredno podkrepila. Ni se hotel dalje pojasnjevati, ne, pravzaprav si ni želel niti slučajno govoriti o detajlih grehov, ki jih je zagrešil, tako se je zdelo, v prejšnjem življenju. Zdaj se je za trenutek nasmihala in zanimalo ga je, s čim si je prislužil tolikšno čast. Skušal je ostati hladnokrven, toda zmerom to preprosto ni bilo mogoče. Ne z ljudmi, kot je bila ona. Nikoli s takimi. Pomenljivo je prikimal, ko je izustila tisti povsem resnični stavek, ki je zaznamoval konec. Res je bilo dovolj. Ni potreboval še enega sovražnika v življenju in iskreno bi se veliko bolje počutil, če bi ji lahko predal kakšno kuverto, debelejšo od tele, skupaj z letalsko karto kam v prijetnejše kraje. Veliko bolje bi se počutil, če bi vedel, da mu – nepredvidljiva, kot je v njegovih očeh bila – ne bo zarila noža v hrbet. Ne zdaj, vedel je, da zdaj ne; kasneje, o tem se je bal. A vedel je, da bi kuverto s podkupnino zdaj doživela narobe. Morda kdaj drugič. Kdaj, ko se bodo strasti primerno umirile. »nehaj,« jo je ostro zavrnil, ko je pričela javkati. »sara, tvoje življenje je en kup dreka in vem, da sem za del odgovoren sam..« je pričel strogo, kajti v njegovih besedah se je prav gotovo skrivala življenjska resnica. »ampak še vedno si ti tista, ki svoje življenje oblikuješ. Zakaj se tako ponižuješ? Se ti res zdi, da bo tista irska prasica mignila s prstom, ko boš potrebovala pomoč?« raje bi videl, da bi zapustila o'brienove in se pridružila njemu, tako bi imel vsaj konstanten nadzor nad njo. Ponudil bi ji boljše življenje, kurvati se ji vsekakor ne bi bilo potrebno, je pa res, da bi najbrž tako živela v večji nevarnosti. Adrenalin in možnost smrti proti grobemu seksu in nenehnemu poniževanju? Sam je vedel, kaj bi izbral na njenem mestu. »poslušaj..« je pričel nežneje, naredil je korak bliže, zdaj ji je bil že veliko preblizu glede na zgodovino, ki sta jo dala skozi. »škoda bi te bilo,« je tiho zamrmral in na njegovem obrazu se je znova zarisala sled nasmeška. »če boš karkoli potrebovala, lahko prideš do mene. Če boš ugotovila, da sovražiš irce pol toliko kot jaz, se bo pri nas vedno našlo mesto, kjer boš lahko počela kaj.. tvojemu intelektu primernejšega. In če mi ne zaupaš..« zdaj se je njegov nasmešek še bolj razširil. »potem imaš absolutno prav. Kar pa ne pomeni, da bi bilo pametno izpustiti takšno priložnost.«

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pon Sep 09, 2013 5:34 pm

;tag wesley :3

"In to naj bi mi bilo v olajšanje?" je privzdignila obrvi ob njegovi pripombi. Že res, da se ga je vseskozi bala kot hudič križa in je sedaj - po vsem tem - z nekoliko lažjim srcem stala pred njim, toda tisto … tisto se je vseeno zgodilo. Pred leti sicer, ampak še vedno je bilo v njenem spominu tako živo, kot bi se bilo zgodilo dan ali dva nazaj. Resno, Wesley, ne potrebujem priznanja, ne potrebujem opravičila, dejstvo pa je, da ničesar ne moreš vzeti nazaj. Marsikaj se je zgodilo in … in ne glede na vse … ne zaslužiš si ničesar drugega, kot to, da ti nekdo zabije kol v rit," je zaključila mirno, pogleda pa tokrat ni spustila. Človek bi že mislil, da se mu bo v tistem kar sama zopet pognala za vrat, toda tega ni potrebovala. Storila je svoje, zdaj je bil na vrsti nekdo, ki je imel v rokah vse niti, nekdo, ki je imel več moči, kot ona sama, in tega se je - glede na njegovo nenadno obnašanje - zavedal tudi sam.

"Ja, nihče drug kot ti, nihče," ga je prekinila preden je sploh utegnil nadaljevati, čeprav je v mislih že naštevala tiste, ki so bili prav tako krivi za Saro številka 2. Tako nekako je sama poimenovala človeka, v katerega se je spremenila skozi čas, ki ga je prebila v Ameriki. Domači je verjetno niti prepoznali ne bi, ne glede na to, da je bila globoko v sebi še vedno tista ranljiva punčka, ki je potrebovala stabilno zaledje. Našla ga je v mafiji in čeprav je imel temnolasec v marsičem prav, je upala, da irska prasica - kot jo je poimenoval - v prstnem košu vendarle nosi srce. "Bi sploh kdorkoli mignil s prstom, če bi se?" ga je popravila, kajti vsaj njej se je zdelo, da trenutno njeno življenje niti nima smisla. Ena sama farsa, polna tujih ljudi, ki bi se ves čas okoriščali, njo pa so nazadnje z največjim veseljem frcnili na cesto. Takšen občutek je imela nenazadnje tudi zanj, pa naj je še tako zatrjeval, da ji z veseljem ponudi mesto med Rusi. "Saj se hecaš, misliš, da bi resnično … kadarkoli … in resno, kadarkoli želela tvojo pomoč. Strašno neumen moraš biti, da sploh še stojiš tu. Nisem pravi naslov za to kar iščeš, in prekleto prav imaš, ko praviš naj ti ne zaupam." Rusom bi se pridružila le, če bi ji v grlo tekla voda, pa še takrat bi krepko razmislila o kakršnemkoli povezovanju z njim … z njim, ki ga je uradno še vedno prezirala.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pon Sep 09, 2013 6:41 pm

tag, sara! smitten

Skomignil je z rameni in zmajal z glavo, med tem ko je počasi in trdno spregovoril: »me en kurac zanima, kaj boš naredila s tem podatkom.« kaj naj bi ji rekel? Ni vedel, kako naj bi situacijo popravil in nedvomno je bilo jasno, da bi bilo potrebnega veliko več kot to preprosto zagotovilo, ki ni imelo v njenih mislih gotovo nobene podlage. Glavo je nagnil na stran, ko mu je takole pribila, kaj je edino, kar si zasluži, in zavzdihnil je, zavedajoč se, da bo vsakršen nadaljnji poskus za normalen pogovor navadna bedarija in popolna izguba časa. Gorela je v želji maščevanja, ki jo je razumel, saj je za podobno živel tudi sam, toda zdelo se je, kakor da priložnosti več nima namena izkoristiti. Da mu ne bo storila ničesar, da bo od sedaj naprej očitno samo še besno jezikala, če se bosta še sploh kdaj srečala. Morda bi bilo bolje, če se ne bi – a kako bi vendar lahko po tem iz daljave spremljal njene odločitve in poskrbel za to, da se ne bo v kakšnem norem poskusu znova nadenj spravila s kijem? Morda bi lahko zaupal ideji, da ne bo naredila več ničesar, a kaj, ko so bili ljudje vendar tako zelo nepredvidljiva bitja. »daj no, lepo te prosim,« je zaničljivo zavil z očmi, zdaj je imel vsega skupaj dovolj. Lahko bi mu bila hvaležna, ker ji je priskrbel možnost, da se izmuzne iz situacije in ker ni dovolil, da bi jo njegovi tipi večkrat posilili in ji nato privoščili kar najbolj bolečo smrt, takšno, kakršne si najbrž še ni znala zamisliti. Lahko bi pokazala kanček hvaležnosti. Ali pa tudi ne. »prenehaj s tem jebenim samopomilovanjem in se že enkrat spravi na noge,« je zamrmral hladno, znova je stopil korak bliže, z roko je nekako obvisel v zraku in se skušal domisliti natančnih besed. »če ti ne paše situacija, v kateri si, potem jo spremeni sama, namesto da vse svoje probleme prenašaš na ljudi iz svoje preteklosti in se smiliš sama sebi, jebenti..« zmajal je z glavo, na njegovem obrazu se je znova zarisal posmehljiv izraz. »nisi več otrok.« za kar je bil kriv predvsem sam. in vendar je bil čas, da preneha z objokovanjem preteklosti. Bili so si podobni, ljudje v tem biznisu; vsi so bili prisiljeni v življenje, ki si ga niso želeli in če so bili pametni, so ga bili sposobni spremeniti. »prav,« je prikimal. »prav. To je torej to.« s pogledom je pomenljivo zdrsnil po njenem suhcenem telescu, v očeh se mu je videlo, da jo jemlje za amaterko v tem poslu. Torej je bil čas, da se ločita.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Pon Sep 09, 2013 9:30 pm

;tag wesley smitten

Zares težko je brzdala jezik, ko pa je bila tako trdno prepričana, da ji niti slučajno ni imel namena zviti niti enega samega laska na glavi. Toda kljub vsemu je šla predaleč, predaleč zato, ker bi v primeru, da bi držala jezik za zobmi, morda celo izprosila tisto jebeno vrečko cvenka, ki bi ga morala prinesti nazaj in v najslabšem primeru odgovarjala le za zaplete, o katerih bo verjetno slišal marsikdo. Pravzaprav je bila čisto zares nesposobna, Wes je imel vsaj tokrat prav, pomilovanja vredna je bila - toliko priložnosti je dobila, da bi se za vedno znebila gnilega okoliša v katerem je dobesedno odrastla, in prav neverjetno je bilo kako se je na vse kriplje upirala, ko ji je nekdo ponujal boljše življenje. "Prosim nehaj s tem očitanjem … sploh ne vem zakaj to počneva," je vsa zaripla v obraz prekinila njegovo konstantno najedanje, ki je bilo po eni strani resnično, po drugi pa neverjetno nadležno in - glede na njun odnos - nedobrodošlo. Ni želela njegovih nasvetov, čeprav niti slučajno ni mogla reči, da so slabi.

Bila je samostojna ženska, že par let se je - sicer komajda in pa z nenehno pomočjo enkrat tolpe, drugič mafije - preživljala, zdaj pa je kazalo, da bo temu potrebno narediti konec. Saoirse ne bo zadovoljna z izgubo zajetnega kupčka denarja, še manj pa z dejstvom, da ji ga je izmaknil prav Wesley, verjetno jo bo vrgla na cesto, če se ne oprime tiste zadnje bilke in ga … jah, prosi za pomoč. "Wesley, ne, prosim, saj jo poznaš," je napravila nekaj tresočih korakov v njegovo smer in oba sta vedela o čem teče beseda. On morda celo nekoliko bolje kot ona sama. "Ubila me bo, če … če izve za tole, za denar. Karkoli bom naredila, samo vrni mi vrečko, karkoli res." Že je razmišljala o tem, da bi lahko izdala kakšno izmed zaupnih informacij, pa so te v bistvu precej poredko prikapljale do nje, toda on tega ni mogel vedeti. Vsaj upala je, da ne.

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Tor Sep 10, 2013 10:16 am

tag, sara! smitten

Znova se je polovično nasmehnil – ne iz sreče ali veselja, bolj zato, ker enostavno ni vedel, kaj naj bi s situacijo naredil – in blago je zmajal z glavo. Zakaj si to počneta? Bo že nekaj na tem, da se je čutila obvezano k temu, da mu razloži, kakšen kreten je, da ji želi ponuditi pomoč. Nekaj bo že na tem; imela je prekleto srečo, da ga ni znova zaneslo, kakor ga je znalo marsikdaj, saj navsezadnje uravnovešen še zdaleč ni bil vse od takrat, ko je izgubil anyo. Imela je prekleto srečo, da ni imela dovolj velikega vpliva na njegovo počutje, prekleto srečo, da ga ni videla počiti tokrat. Ker zdaj ni bil več opit in zadet amater, zdaj je bil jezen in maščevalen vodja igre. Prav zares, imela je prekleto srečo. Potem je stopila za njim in zdaj se mu je na obraz zarisal širok – zadovoljen – nasmešek. Kako je bilo mogoče, da je nekje v ozadju misli vedel, da bo prišlo do tega? Povzdignil je obrvi, pogled mu je pobegnil k zavoju denarja in nato nazaj k sari. »ne,« je počasi odkimal, popolnoma odločen je bil, da denarja ne bo vračal. »ničesar ti ne bo naredila..« – to je lahko trdil ravno zato, ker jo je dovolj dobro poznal. Saoirse je bila prekleto razumna oseba in čeprav bo morda sara deležna koščka njene jeze, bo svetlolaska prej ali slej za edinega krivca obtožila wesleyja in na dejstvo, da je bila sara tista, ki denarja ni prinesla, bo slej ali prej preprosto pozabila. »in ti vsekakor ne potrebuješ moje pomoči,« je dejal, kakor da bi ji kazal jezik, ker je prej z besedami šla predaleč. »navsezadnje, kako že?« hitro je pobrskal po spominu. »si ne zaslužim nič drugega, kot da mi nekdo zabije kol v rit.« še enkrat je zadovoljno zmajal z glavo, nato pa se je obrnil, da bi odšel. »se boš že nečesa domislila, sara.«

Naslov sporočila: Re: rail tunnel Tor Sep 10, 2013 11:41 am

;tag wesley smitten

Čeprav je oči večino časa vztrajno upirala v svoje čevlje, je na sebi čutila njegov žgoč pogled. Ni ga bilo sram stati pred njo, verjetno tisto obžalovanje svojega dejanja niti ni zares prihajalo iz srca, pač pa je zgolj potreboval zagotovilo, da je stvar med njima zaključena. Zagotovilo, da je čez čas zopet ne bo zagrabila želja po maščevanju, želja po vihtenju kija, želja po njegovi bolečini.

Tu in tam je dejansko začutila njegovo posredno skrb, ampak ni ji posvečala pretirane pozornosti. Do njega ni čutila ničesar, zgolj prezir, ki pa je prav tako začel počasi usihati, kar je lahko pomenilo le eno. Vse to, kar ju je nekoč povezovalo, je sedaj počasi izgubljalo na moči, če mu je nekje globoko v sebi še vedno privoščila vse slabo na svetu, ta privoščljivost le ni bila dovolj močna, da bi and njim ponovno dvignila roko, in podobno je gotovo veljalo tudi zanj. V njej ni videl več dekleta, ki jo je takrat malomarno zlorabil, videl je tisto, česar marsikdo sploh ne opazi. Videl je rahlo prestrašeno triindvajsetletnico, ki je v sili prilike pripravljena storiti marsikaj … tudi ubijati. "Kako veš?" je hlastno dvignila pogled, ko ji je tako samozavestno zatrdil, da bo vse v redu, da Saoirse gotovo ne bo storila tistega, česar se je tako bala, in morda je vendarle imel prav. "Wesley, še enkrat te prosim. Vrni. Mi. Denar." Zadnje besede je izgovorila nekoliko odločneje, mogoče prav zato, ker ji je že obrnil hrbet in nakazal svoj odhod. Morda zato, ker je vedela, da ji v grlo teče voda. Ker je vedela, da je zdaj vsega konec. Ker ga morda sploh ne bo več videla. "Žal ti bo za tole, idiot, žal ti bo." Moral je biti že par deset metrov proč, ko se ob vseh mislih, ki so polnile njeno glavo, niti ni zavedala živalskega kričanja, ki ga je spuščala iz ust - bila je besna. Jezna, ker je ostala brez denarja. Jezna, ker je bil tokrat on tisti, ki jo je imel v pesti.

- fin