zoo

Naslov sporočila: zoo Pon Avg 05, 2013 9:53 am

tag here is jake. smitten

and i wrote around 513 words.

bil je odločen, da se preprosto ne bo vozil več v vozičku in poppy pri tem očitno ni imela nobene besede, glede na to, da je začel praktično tuliti, če ga je hotela strpati notri. pa saj ne, da bi bil kakorkoli nevzgojen otrok, pravzaprav jo je vsakič ubogal, le tu in tam, je imel kakšno muho, katere se preprosto ni mogel znebiti – kot je bila trenutno ta zadeva z vozičkom, ko je imela občutek, da ga ne sme niti videti na daleč, saj bo v tistem trenutku definitivno začel zganjat paniko, ker bo mislil, da je pripravljen zanj. do sedaj se res ni zavedala, kako nepopisno trmasti so znali biti te otroci. vendar sedaj se ni imela več namena ukvarjati s tem – prišla sta namreč do živalskega vrta, za katerega je tim vztrajal že bog ve koliko časa, da hoče videti slona ter bog ve še katere pošasti, kakor njim je on znal reči. ni je čudilo, da na blagajni ni bilo nobenega kupca, glede na to, da je bila zadeva tako ali tako sredi tedna in so ljudje imeli pametnejšega dela, kakor kupovati karte. prišla je do blagajne ter za hip spustila roko od malega, glede na to, da je morala privleči denar ven. vendar pa, še predno se je zavedala, je slišala majhne korake, ki so stekli stran ter v hipu se je obrnila, da bi ujela podobo malega, kateri se jo je še malce prej držal za nogo ter jo cukal za hlačnico, kdaj bosta notri. vendar pa, ko je videla, kako teče proti cesti, je lahko prisegla, da se ji je srce za hip ustavilo. »timothy!« ga je poklicala po celotnem imenu in glas jo je izdal, da se jo je že začela lastiti panika. čeprav je v naslednjem trenutku že stekla proti njemu, je bil mali že na cesti ter drsanje gum najbrž ne bi preprečilo, da ga ne bi avto povozil, če ga ne bi nekdo zadnji hip povlekel stran. »timothy,« je zopet ponovila ime malčka, ko se ji je glas dokončno zlomil ter so se ji solze ulile po licih. ni trajalo dolgo, da je tamali že stekel nazaj k njej ter jo objel. »smešna si, mami. zakaj si žalostna? stric je ustavil avto,« je tim razložil, kako je situacija izgledala v njegovi glavi, medtem ko je v njeni, vse skupaj bila le ena ogromna zmešnjava. če bi se mu kaj zgodilo, si ne bi nikoli odpustila. v bistvu, če ne bi bilo temnolasca, bi se z malim zgodilo bog ve kaj. dvignila je pogled proti njemu in ni trajalo dolgo, da je v njem prepoznala šefa fbi-ja. vendar v tistem trenutku ni gledala nanj tako, v tistem trenutku, mu je bila hvaležna bolj, kot si je kdajkoli lahko predstavljala. »hvala. hvala vam. če ne bi bilo vas…« je zamrmrala ter odkimala z glavo, ne sposobna dokončati stavka, nato objela tima in zaihtela. »ne objemaj me pred stricem, mami. čudno bo gledal,« se je zopet oglasil tim, ki očitno še vedno ni dojel resnosti situacije pred nekaj sekundami, zaradi katere preprosto ni mogla dihati normalno.

Naslov sporočila: Re: zoo Tor Avg 06, 2013 10:19 am

TAGGED: POPPY! smitten

Odvrgel je prazen plastični kozarec kave v smeti, ko je po pločniku hitel nekam v neznano. Končno je imel odmor in si je lahko vzel tisto eno uro zase, se vsaj za hip oddaljil od vseh skrbi, ki so ga čakale na pisalni mizi že od zjutraj. Ni imel niti pojma, kako se bo lotil vseh tistih papirjev, ki mu jih je navsezgodaj izročila tajnica, a zdaj resnično ni imel volje, da bi razmišljal še o tem. Globoko je vzdihnil in se nasmehnil soncu, ki mu je podaril čudovite žarke, tiste, ki jih je zaradi napornega dela le redkokdaj uspel ujeti. V enem samem trenutku se je počutil tako sproščenega in za hip je celo odmislil, da pravzaprav v obleki in kravati, ki mu je zdaj strčala že nekoliko postrani, potem ko se že lep čas ni ubadal več z njo, paradira naokoli. Včasih si je želel česa udobnejšega kot celoten dan preždeti v poslovnih oblačilih, a navsezadnje ni imel ravno veliko izbire. Obraz je upiral v nebo, da bi se nastavil žarkom, ki so ga nežno božali po obrazu in sprehajal se je v povsem svojem svetu, dokler ga ni zmotil predirljiv zvok cviljenja zavor.

Pogled mu je zdrsnil na cesto in zastal mu je dih, ko je zagledal dečka, ki je stopal naravnost pred avto. Zahvaljujoč njegovim hitrim reakcijam, je stekel naravnost do njega in ga povlekel na pločnik, še preden bi avtomobil zapeljal naravnost čez njega. Obstal je, popolnma osupel nad tokom dogodkov, ki so se odvili tako hitro, da je komaj dojel, kaj se je zgodilo. Z desnico se je še vedno oklepal majice dečka in ta ga je gledal, kot da se ne bi nič zgodilo. Namrščil je čelo in ravno ko je hotel odpretu usta, da bi ga nagovoril, je zaslišal prestrašeni glas mamice, ki je kričala ime dečka. Komaj se je obrnil, je bila že pri njima in preslišal je vse besede dečka, ko je v njej prepoznal Poppy Caldwell. Potisnil je par dejstev, ki jih je od zadnjega srečanja odkril o njej, na stran, spustil dečkovo majico in se medlo nasmehnil. »Je že v redu,« je pokimal in negibno opazoval dvojico, na njegovem čelu pa so se poleg zaskrbljenosti zarisale prve gube nezadovoljstva. »Bolj pazite na otroka, gospa Caldwell,« se je resnobno srečal z njenimi očmi. »Naslednjič me morda ne bo tukaj in res ne bi rad, da bi se dečku kaj zgodilo.«

401 words | notes: here we go again! :3 |

Naslov sporočila: Re: zoo Tor Avg 06, 2013 11:06 am

tag here is jake. smitten

and i wrote around 319 words.

»oh bog,« je zamrmrala, ko je malega še vedno objemala, medtem ko je slednji tu in tam zavzdihnil ter jo tu in tam potrpljal ali po rokah ali po glavi, kjer mu je pač padla roka, kakor da bi ji hotel dati vedeti, da naj neha zganjati vso ceremonijo. seveda, kaj pa je on vedel o tem, da je komaj ušel smrti. ob njegovih besedah je odkimala z glavo. ponavadi bi se preprosto namrdnila ter rekla, da pazi dosti ter da se preprosto nima pravice vtikati v to, vendar v tem trenutku jo je zopet preplavil tisti znan trenutek, da preprosto ni dobra mama. kakor takrat, ko jo je wesley prišel iskati na policijsko postajo, ker je napadla policista, ki si je drznil preveč reči čez njenega pokojnega moža, ob tem pa ne pomislila, da bi lahko tim bil tisti, ki bo nosil posledice. »le za hip sem ga spustila… toliko da sem dala denar za vstopnice,« je dejala ter narahlo popustila objem in zdelo se je, da je bil mali nad tem povsem navdušen, vanjo pa se je zazrl s tistim zdolgočasenim pogledom, kakor da mu še vedno ni jasno, čemu vse to. »in v sekundi je že bil na cesti,« je zamrmrala ter ob tem sklonila glavo. »lahko greva zdaj? res bi rad videl pošasti tam notri,« je zopet začel ter se hotel otresti njenih rok, vendar ni ga nameravala zopet pustiti. »počakal boš,« je dejala ter si zaslužila grd pogled od malega, vendar ni se ozirala na to. dvignila je pogled proti temnolascu ter se namrdnila. »nikoli ne bi pustila, da se mu kaj zgodi, ker… je vse kar imam. vendar hkrati… ves čas imam občutek, da sem tako prekleto slaba mama,« je zamrmrala ter odkimala z glavo in si obrisala sledi solz. ne, ni mogla mimo tega občutka, sploh ne v tem trenutku. in če bi ji rekel, da je res – bi to brezpogojno sprejela.

Naslov sporočila: Re: zoo Tor Avg 06, 2013 8:35 pm

TAGGED: POPPY! smitten

»Razumem,« je omehčal svoj glas, navsezadnje je ni mogel za ničesar zares kriviti. Vedel je, da so znali otroci izkoristiti vsako manjšo odsotnost pozornosti staršev, da so se izmuznili in utekli stran. Seveda tega ni so počeli nalašč, vsaj večina otrok ne in tako se je nazadnje samo namrščil. Pogledal je dečka in mu namenil enega izmed tistih tolažilnih nasmehov, da bo še vse v redu – res ga ni hotel prestrašiti, čeprav res ni bil najbolj zadovoljen s svetlolaskinim ravnanjem (morda vzgojo?), čeprav ga je resnično presenetila s svojim spremenjenim vedenjem. Delovala je tako materinsko in skoraj ni mogel verjeti, da ga je pred tednom dni napadla s pištolo, češ da je bil on kriv za moževo smrt - toda ni ji mogel kar tako nasesti. Zdaj, ko je poznal njeno ozadje, bi bila lahko vse samo igra, čeprav ni mogel trditi, da je bila hvaležnost, ki jo je našel v njenih očeh, zaigrana. Navsezadnje so oči težko lagale.

»Zakaj mislite, da ste slaba mama?« se je z zanimanjem zazrl vanjo in hkrati ošinil dečka, kot da mu ne bi bilo všeč, da to razpravljata pred njim. Bile so odrasle zadeve, ki niti najmanj niso bile primerne za njegova ušesa, a otrok je bil tako majhen, da se je zlahka z nečem zaposlil. Zdaj, recimo, se je sklanjal proti tlom in se ukvarjal z mravljicami, ki jih je našel na pločniku - vedel je, da je že zdavnaj v svojem svetu in ni bilo več toliko možnosti, da bi jima prisluškoval. Poleg tega pa je bil premajhen, da bi lahko sledil njunemu pogovoru.

Ponovno se je posvetil svetolaski in se ji toplo nasmehnil, da bi jo spodbudil, da mu pove zgodbo, ki jo je hotel slišati od nje. Zdelo se mu je namreč, da bi bilo dobro, da pozna njeno ozadje – ne samo zaradi tega, ker si bila čisto nasprotni strani, temveč ker preprosto ni verjel v to, da je bila lahko tako skrbeča oseba v resnici povezana z mafijo. Vloga hladne izsiljevalke ji ni pristajala. »Upam, da vaš otrok ne ve, kaj vse skrivate v predalu,« je zamrmral tako tiho, da ga je lahko slišala samo ona. Ni mu bilo potrebno pojasnjevati, da je s tem namigoval na njeno orožje, ki je ob zadnjem srečanju trdila, da je njeno. »Ste kdaj pomislili, da bi ga mogoče poslali nekam.. na varno?« je čisto mimogrede in popolnoma nevsljivo, predstavil možnost, da bi ga prepustila socialni službi. Otrok bi bil vsekakor bolj na varnem.

411 words | notes: he actually believes in her, you know. chuckle

|

Naslov sporočila: Re: zoo Tor Avg 06, 2013 11:33 pm

tag here is jake. smitten

and i wrote around 648 words. awwwh, this is actually cute! :3 preprosto se mu je povsem skoraj odprla, hihi.

ob njegovem odgovoru je dvignila pogled proti njemu ter se mu tokrat, za razliko od zadnjič, zares iskreno nasmehnila. hvaležnost, ki jo je naenkrat čutila do njega, preprosto ni mogla opisati. že res, da je bil morda tisti, ki je timothyja poslal na tisto misijo iz katere se ni vrnil, vendar hkrati je bil on tisti, ki je pred minuto rešil njenega otroka. njunega otroka. in ob tem, je iskreno bila pripravljena pozabiti na vse skupaj. povsem pozabiti, kajti to, kar je naredil zanjo malce prej, preprosto ni mogla mimo tega. ob njegovih besedah se je na njenem obrazu zarisala žalost, ko je malega pobožala po svetlih laseh – prav takšnih, kot so bili njeni – predno se je slednji spravil na tla ter začel dručkati mravlje. »ker bi lahko imel boljše življenje. lepše. in vse naredim zanj, za njegovo srečo, varnost, katera že zaradi moje preteklosti ter morda celo sedanjosti ni najboljša, vendar vsakič imam občutek, da delam narobe, da ne bo srečen, da ga ne bom vzgajala prav, da ga ne vzgajam prav. da sem na kratko, slaba mama,« je zamrmrala ter se prisilila, da se ji glas ni začel tresti. že ko se je zavedala, da je noseča, ni bila prepričana ali naj ga donosi ali ne. ker je takrat vedela, da bi že tolpa predstavljala nevarnost, za dojenčka oziroma otroka, kaj šele kaj drugega. vendar takrat ga je zaradi timothyja obdržala in svoje lastne želje, da ga ima. prav tako se je zavedala nevarnosti, vendar takrat je bil on tu in ravno on je obljubil, da ju bo varoval. in ko ga ni bilo več, je bila preprosto preveč izgubljena in posledično se je znašla v mafiji – smešno, kam jo je vse skupaj pripeljalo. vendar wesley je bil preprosto tisti, edini, ki ji je ponudil roko, ko je izgubila svojo najdražjo osebo – in drugače mu preprosto ni morala poplačati, pravzaprav mu sploh ni mogla – skrbel je zanjo in zanj, po svojih najboljših močeh in vse skupaj mu je preprosto več kot dobro uspevalo. »ni mu potrebno vedeti. ni mu pravzaprav potrebno vedeti, kaj vse je na tem svetu slabega,« je zamrmrala ter se ob tem namrdnila – tudi ona sama, je bila del slabega. vendar kakorkoli je bilo – sina ni imela namena vleči v to, nikakor. vedela je, kako vse skupaj človeka uniči, njo je uničilo. in za tima tega definitivno ne bo pustila. pokimala je na njegove besede. »premišljevala sem, da bi ga poslala k staršem. ali kam drugam. vendar… veste, jaz sem odraščala brez staršev. v sirotišnici,« je dejala ter za hip utihnila, ko se je zavedala, kaj mu je ravno kar izdala, vendar nato vseeno nadaljevala. »in verjemite, ni hujšega občutka kakor to, ko te starš zapusti. pa čeprav, na videz, le zaradi tvoje varnosti. vendar kljub temu, ne moreš se upirati vprašanjem – kaj pa če vseeno nisem bil dosti dober? kaj sem storil narobe, da sem tu? me res niso marali? ter še sto drugih vprašanj. in tam… tam ni ljubezni, te starševske, v bistvu bilo kakšne, ki bi si jih otroci zaslužili. prav tako, možnost, da boš posvojen, je tako majhna, da je skoraj ni. če pa že, pa bog ve, kam te dajo. mene je ena družina zavrgla, po tem, ko so me imeli nekaj mesecev doma,« je zamrmrala, narahlo vzdihnila, nato pa nadaljevala. »šele timothyjeva družina je bila tista, ki me je sprejela med svoje. pa tudi tam… edini, kateri mi je bil kdajkoli blizu, kakor družina, kakor vse, je bil timothy« je dejala ter zopet za hip potihnila, ko se je spomnila nanj. smešno, na enkrat mu je izdala vse, kar ni nikomur prej. vendar v tistem trenutku, se ji je preprosto zdelo prav. »pa še to sem imela peklensko srečo, da se je to zgodilo. redka je, zares je redka takšna sreča, da na koncu le odkriješ nekoga, ki mu je ne glede na vse, brezpogojno mar zate.«

Naslov sporočila: Re: zoo Sre Avg 07, 2013 9:01 pm

TAGGED: POPPY! smitten

Ko jo je tako gledal, je delovala tako obupano, da ga je neprijetno stisnilo pri srcu. Vedel je, da je bilo težko za nekoga, sploh če je imela dvojno življenje – biti skrbna mati in hrati igrati vlogo hladne kriminalke, ki ji nič ni prišlo do živega. Po njegovem ti dve vlogi sploh nista spadali skupaj in še vedno ni mogel verjeti, da je imela svetlolaska pred njim pravzaprav kartoteko na policiji. Tisto kartoteko, ki je nazadnje namigovala tudi na to, da ima prste vmes pri ruski mafiji, ki je zadnje čase vzdignila toliko prahu. A zdaj je bil pripravljen ta dejstva potisniti v ozadje – bilo bi neumno, če bi ji potisnil pod nos vse podatke, ki jih je vedel o njej. Sploh pa bi lahko že vedela, da bi se prej ali slej pozanimal o njeni identiteti, navsezadnje je fbi-ju uspelo izbrskati vse.

»Čudovitega otroka imate, gospa. Ne vidim razloga, da ne bi bil srečen,« je bil odločen, da jo ne bo kar tako pustil zgniti v neodločnosti, morda strahu, ki jo je preveval ob misli, da ga ne najbolje vzgaja. Navsezadnje ni verjel, da je to res, čeprav je ni zares poznal. Toda imel je tisto lastnost, da je v ljudeh vedno iskal samo najboljše – kar ga je včasih znalo precej stati, a včasih je bilo lahko precej uporabno. Ljudje so ti bili pripravljeni priznati veliko več, če so se nekako počutili povezani s sogovorcem. Če so čutili, da jih nekdo razume.

»Strah, da ga ne vzgajate prav, izhaja izključno iz vas, veste. Ne zaupate si ali pa ne verjamete, da je otrok dobro zaščiten. In to ni dobro,« je počasi odkimal z glavo in vzdrževal očesni kontakt, kot bi zdaj iskal razloge za njeno pomanjkanje samozaupanja. »Saj ne rečem, da sem strokovnjak za to,« se je na hitro opravičil, navsezadnje ni imel nobenih izkušenj s podobnimi primeri, pa tudi zares ni bil nek psihoanalitik, da bi vse znake pravilno povezal s strokovnostjo. Toda njegov razum mu je pravil, da ni udaril daleč od resnice.

»Ne pravim, da bi ga morali seznaniti z vašim orožjem,« ji je povsem mirno segel v besedo in zmajal z glavo, ko ni hotel nadaljevati v tej smeri, da ne bi po pomoti izdal, kaj vse ve o njej. »Niti ne vem, zakaj ga imate. Vsekakor pa priporočam, da ste previdni s tem.« Namrščil se je, kot bi o nečem premišljeval in potem se je odločil za vprašanje, s katerim je veliko tvegal. »Imate kakšne težave, gospa? Saj veste, da vam lahko pomagamo zaščiti tako otroka kot vas.« Njo bi bilo sicer težje - navsezadnje je bila v mafiji oziroma ni še vedel čisto zagotovo, ker je bilo vse samo predvidevanje. Toda otroka bi zagotovo lahko zaščitili.

Pozorno je poslušal vse njene besede, ki so se usule iz nje povsem nepričakovano. Vsekakor ni pričakoval, da mu bo toliko izdala, ne od tiste osebe, od katere je ob njunem zadnjem srečanju komaj kaj iztisnil od nje. Prikimaval je in ji med govorom dajal vzpodbudne znake, naj nadaljuje, kot se je spodobilo za dobrega poslušalca. Hotel ji je dati vedeti, da mu lahko zaupa, konec koncev je bil navajen pomagati ljudem. Ko je končala, se je preprosto namrščil in nekje na sredi se je ujel, da v njeni zgodbi išče podobnosti s svojim življenjem. Dobro je vedel, kaj je hotela reči – tudi sam je odraščal brez mame in pred kratkim izvedel, da ga je ta malomarno odvrgla takoj po rojstvu. »Prav imate. Težko je odraščati z mislijo, da so te zavrgli,« se je skremžil ob misli na lastno mater in moral je napeti vse sile, da je zatrl jezo, ki je zaradi tega vzplamenela v njem. Njegovi mami pač nikoli ni bilo mar zanj in to je bilo težko sprejeti. »Vidim, da ste veliko prestali, gospa. Žal mi je,« se je v njegovih očeh zasvetilo sočutje in skoraj je pozabil, kdo je v resnici bila. A zdaj se sploh ni več oziral na to, ne zares – čutil je njeno trpljenje in hotel ji je pomagati. »Kot sem že omenil prejle. Če karkoli potrebujete, gospa Caldwell, vam lahko pomagamo.«

681 words | notes: oh, kako lepo! tega res nism pričakovala :3 |

Naslov sporočila: Re: zoo Čet Avg 08, 2013 10:59 am

tag here is jake. smitten

and i wrote around 634 words. hihi so cute :3

ob njegovih besedah se ji je na obraz zarisal tisti povsem iskren nasmešek in morala si je priznati – v tistem trenutku mu je bila preprosto hvaležna za izrečene besede. »čudovit je, prav imate« je dejala ter ob tem pogled usmerila proti malemu, ki pa se preprosto ni dal motiti, ko ga je zopet pogladila po laseh, on pa je medtem zopet zdručkal še eno mravljo. »in upam, da imate prav. vse kar hočem je, da bi bil srečen,« je dejala ter ob tem se ji je za hip zarisal tokrat bolj otožen nasmešek. nič kolikokrat je mislila, da vsemu skupaj preprosto ne bo kos. da ji je pri vsem tem manjkal timothy, da brez njega ne bo tako, kakor da bi bilo potrebno. vendar vseeno – morala se je boriti za oba, ga imeti rada za oba in to je tudi počela. preprosto ni pustila, da se mu zgodi kaj slabega ali da bo kakorkoli nesrečen. ob njegovih besedah je za hip ostala tiho ter obdržala pogled na njegovih očeh. morda je imel prav. ne, da ni zaupala sebi, ni zaupala ostalim. bilo je dejstvo – mali je bil njena šibka točka. in vsi, ki so jo hoteli prizadeti, bodo najprej udarili po njemu in tega se je najbolj bala, da je ravno takrat ne bo zraven, da takrat preprosto ne bo dobro zaščiten. »morda imate prav. nikoli nisem bila največji zgled dobrega meščana in tu je marsikdo, ki bi mi rad škodil. in seveda, kaj je lažje kakor ob tem udariti po moji šibki točki?« je dejala ter sklonila pogled proti malemu. bilo je jasno – on in spomin na timothyja, so bile njene največje šibke točke, kar jih je imela in sedaj je to vedel celo on, šef fbi-ja osebno. vedela je, da če bo hotel kdaj kaj narediti proti njej, bo to lahko brez težav – le malega bo moral izkoristiti in že bo zmaga na njegovi strani. vendar v tem trenutku ji ni bilo mar. preprosto mu je bila preveč hvaležna za tisto prej, da bi lahko sedaj gledala na to. narahlo je stisnila ustnice skupaj ob njegovi omembi orožja, vendar rekla ni nič. čeprav je bil marsikateri njen sodelavec tudi njen tesen prijatelj in se je nič kolikokrat igral tudi z malim – nikoli pa ne bi pustila, da bi mu povedal, kaj so v resnici, nikakor. v ta svet ga ni imela namena spuščati. »bom, ne skrbite« je zamrmrala. včasih je bilo potrebno ob zaščiti otroka, sploh v njenem primeru iti v skrajnost – in to je tudi ona šla. vendar v tistem trenutku jo je iz misli potegnil on in njene besede ter z žarkom upanja v očeh, se je zazrla navzgor proti njemu. že res, da ga je ščitil wesley, vendar kljub temu, pomoči timothyjevih nekdanjih prijateljev… ni bila sigurna, če je bila to pripravljena zavreči. timothy bi preprosto hotel, da ga ščitijo tudi oni. »bi res lahko ščitili njega? če… če pride do česar?« vseeno ji je bilo zanjo. edino, da je bil otrok zaščiten, samo to je štelo. narahlo je pokimala ob njegovih besedah. da, prekleto težko je bilo odraščati tako in se vsak dan spraševati, kaj za vraga si naredil narobe. za hip se je otožno nasmehnila ter skomignila z rameni. »je že v redu. če ne bi šla skozi to, morda ne bi nikoli imela njega. in spoznala timothyja,« je dejala ter pogled sklonila k otroku. očitno je tisti pregovor še kako veljal – vsako zlo je za nekaj dobro. pokimala je ob njegovih besedah. »hvala. ne veste kako cenim to. to in dejstvo, da ste ga malo prej rešili. saj sploh ne vem, kako naj vam vse skupaj poplačam. in prosim – kličite me poppy, tako prekleto staro se počutim, ko mi kdo reče gospa« se je ob tem namrščila, nato pa se ji je na obraz zarisal nasmeh.

Naslov sporočila: Re: zoo Pet Avg 09, 2013 2:54 pm

TAGGED: POPPY! smitten

»Mislim, da če ima vas, se mu ne more pripetiti nič hudega,« jo je pomiril in čeprav je njegov glas deloval prepričljivo, si ni mogel kaj, da ne bi za hip podvomil v lastne besede. Kaj se bo zgodilo, ko bo otrok odrasel? Ko bo postal bolj radoveden in ga bo zanimalo, kaj se dogaja zunaj njegovega sveta? Težko bo ves čas prikrivati dejstva, da je cela hiša polna nevarnih orožij ali česa drugega – a pravzaprav to ni bilo več področje, kamor bi se mogel vtikati. Navsezadnje je bila odločitev na strani svetlolaske, kako bo ščitila otroka, ko bo ta postal večji. Toda gotovo ne bo ravno lahko.

Razumevajoče je pokimal, ko mu je razlagala o svoji šibki točki. Ni bilo težko ugotoviti, da ji je deček pomenil vse na svetu in vsakdo, ki bi ji hotel škodovati, bi to dejstvo gotovo uporabil kot sredstvo za izsiljevanje. Razumel jo je torej, zakaj jo je bilo tako strah in zakaj je neprestano skrbela, da bi otroka najbolje zaščitila. A upal je, da ga nima na sumu, da bi, zdaj ko je vedel o njej toliko podrobnosti, to hotel uporabiti proti njej – navsezadnje se fbi ni lotil stvari z izsiljevanjem, še manj pa s kršenjem človekovih pravic.

»Lahko poskrbimo za to, da,« ji je bil povsem pripravljen priskočiti za pomoč. Imela je srečo, da je naletela ravno nanj, navsezadnje je bil on odgovoren za fbi v tem delu države in lahko je mimogrede naročil svojim agentom, naj izmenično ščitijo njen dom. Le da je zaščita otroka pomenila, da bodo agenti nadobudno spremljali otroka, kot nekakšni telesni stražarji. Ne bodo ravno hodili za njim, a verjetno bodo vedno nekje v bližini, da posredujejo, če bi se kaj utegnilo zgoditi – tako si je on predstavljal vse skupaj, ko ji je omenil zaščito.

»Ni problema,« se je počasi nasmehnil in nikakor ni mogel spregledati vse tiste hvaležnosti, ki jo je bilo opaziti povsod na njej. Očitno je s tem, ko je rešil njenega otroka, postal njen heroj ali kaj takšnega. »Rad pomagam ljudem. To je moje delo,« je skomignil, kot da ne bi bilo nič takšnega. V resnici je res bil nekoliko preveč človekoljubne narave. »In prav. Poppy,« je ponovil njeno ime in se tudi sam nasmehnil, ko se je zavedal, kaj je pravkar zahtevala od njega. Še prejšnič je hotela, da jo kliče gospa, zdaj pa je vse skupaj razveljavila in ga povabila na prijateljsko raven.

405 words | notes: indeed :3 |