pisarna, v katero je preuredil eno od sob v hiši, kjer je že nekaj tednov stanoval, je bila skorajda že zavita v temo. ko se je dallas lotil dela tistega dne je skozi okno še sijalo močno popoldansko sonce, a v tem času sploh ni opazil, da se je dan prevesil v večer. na pisalni mizi je bilo razmetanih na kupe različnih listin, fotografij, uradnih dokumentov, pisem. to je bil njegov prvi primer, odkar je postal odvetnik irske mafijske družine in vsekakor ni želel že prvič zajebati vsega skupaj. enega od njihovih članov so dobili med zakopavanjem trupla in naloga dallasa je bila, da policija zavrže vse dokaze, ki so jih zbrali proti njemu in da njegova stranka zakoraka na prostost. to seveda ne bo najlažje, a bil je prepričan v to, da mu bo prej ali slej uspelo uspelo, da bo moralo tožilstvo kakšen dokaz policije zavreči, ker ni bil pridobljen zakonito. prav zato je tistega dne klical na policijo, če mu lahko nekdo dostavi poročilo, ki je bil nekako glavni obremenilni dokaz za njegovo stranko. mogoče bo iz njega dobil kakšno idejo, kako vse skupaj rešiti tako, da se bo izšlo po njegovih željah. pomel si je oči in prižgal namizno svetilko, da je sobo osvetlila vsaj ta šibka svetloba. ura se je približevala deveti zvečer. mogoče bi bil že skrajni čas, da zaključi z delom tistega dne, a dokler ne bo dobil česa uporabnega, ni mislil še končati. verjetno bi s tem vztrajal do štirih ponoči, če ne bi zaslišal zvonca pri vratih. rahlo je usločil obrvi, a je kmalu ugotovil, da je to verjetno eden izmed policistov. »končno,« je zavzdihnil in se odrinil od mize, ob tem pa se spustil v spodnje nadstropje proti vhodu. »sem mislil, da ste na policiji priročno pozabili name,« je namesto pozdrava nejevoljno dejal policistki, ki je v trenutku, ko je odprl vrata z obrazom ravno gledala drugam. ko se je rjavolaska končno obrnila proti njemu in so se vanj zagledale znane rjave oči in ko je bilo očitno, da ga prepozna tudi sama, je vse te poznane podrobnosti povezal v eno samo celoto. iz daljne preteklosti, vsaj tako se mu je tisti trenutek zdelo. »sage? kaj pa ti…« vprašanja ni uspel dokončati, saj je opazil stvari iz policije, ki mu jih je molela proti njemu. »na policiji v filadelfiji delaš?« je zmedeno vprašal, njegov roka pa je segla proti papirjih, ki jih je prinesla. seveda je vedel, da je hodila na policijsko akademijo, a kdo je vedel, da se bodo njune poti še kdaj srečale po šolanju v chicagu. »sage blackwood. kdo bi si mislil…« je po krajšem trenutku tišine spet dejal in v nejeveri zmajal z glavo. »vidim da je mati narava pri tebi vsako leto bolj radodarna,« je z namuznjenim nasmeškom pripomnil, ko si jo je tako ogledoval v svetlobi, ki jo je nanjo metala luč na verandi.

ko se je preselil v filadelfijo ni niti razmišljal o tem, da bi lahko tu srečal kakšen star znan obraz. navsezadnje pred tem njegova noga sem sploh še ni stopila, pa tudi prijateljev ni imel s teh koncev. in ko se je tistega večera pred njim pojavil ta še tako znani obrazec, je bil več kot presenečen. sage, njegovo nekdanje dekle. le kdo bi si mislil? »načelnica? waw, zanimivo… če te ne bi tako dobro poznal bi te vprašal za koga si dvignila krilo, da so te nastavili na to funkcijo,« je namuznjeno pripomnil. seveda je bila pripomba nesramna, a v njegovem reportoraju vsekakor ne edina. »bi si mislil, da opravljaš kakšno pomembnejše delo kot je dostavljanje papirjev,« je rahlo dvignil papirje v svoji roki in se nasmehnil. ne da bi vedel zakaj, a njena nenadna pojavitev v njegovem življenju ga je spravila v dobro voljo. seveda bi jo lahko postavil v vrsto poleg vseh žensk, s katerimi je v svojih letih bil in če je gledal s te perspektive, bi se verjetno hitro izgubila med vso to množico. a če je pogledal z druge perspektive je bila sage nekako zadnje dekle, s katero je bil v zvezi. če je tistemu obdobju slabega meseca sploh lahko rekel zveza. po njej je spoznal, da vsekakor ni bil ustvarjen za dolge in trajajoče zveze. lahko si celo rekel, da mu je sage odprla oči kar se tiče tega. »oh kaj pa govoriš. seveda vem tvoje ime in priimek. in grem stavit da bi vedel celo številko tvojih tangic,« je še namuznjeno dodal in ji pomežiknil. vedel je, da vsekakor ne bo dopustila da steče pogovor v takšno smer in ni se motil. »oh sage, daj no, od kdaj pa si postala tako zadrgnjena. saj veš da se samo hecam. ampak ne bom imel nič proti, če imaš tudi ti zame kakšen lep komentar,« se je v šali zasmejal, a pogled le spustil na papirje, ki mu jih je prinesla. »mislim da bo v redu. primer se na sodišču začne šele čez dober teden, tako da vam bom pustil vedeti, če slučajno kaj manjka ali pa se kaj ne ujema. ampak, ko si že tukaj, a bi stopila naprej? lahko mi poveš vse o tem zakaj ne morem zmagati na tem primeru. to vedno rad slišim,« je nedolžno dejal, se odmaknil od vrat in ji pomignil, naj stopi noter. »daj no, po tolikih letih pa res ne moreš reči ne enemu kozarčku. upam da si še vedno oboževalka gina, tako kot včasih,« ji je pomežiknil.

»eden od načinov, seveda. ne reci da nikoli še nisi srečala ženske, ki je bila resnično nesposobna, ampak na zares visokem položaju? mislim da nisi tako zelo naivna, da bi mislila da je prilezla tja s trdim delom in odličnim znanjem. razen v primeru, da ima vplivnega očka, obstaja samo ena možnost, kako je prilezla do tja,« je dallas preprosto skomignil z rameni. s svojim komentarjem seveda ni želel odpreti cele debate o tem kaj ženske naredijo za to, da prilezejo na vrh, zato se je odločil, da pogovori raje preusmeri na kaj drugega. »aha. potem pa je tole očitno moj srečen dan,« je namuznjeno pripomnil na njene besede in se stegnil toliko v notranjost vile, da je lahko dosje položil na najbližjo omarico, ki je bila v bližini na hodniku. »no prav. sicer mislim da je tvoje spodnje perilo veliko zanimivejša debata kot so načini, s katerimi določene ženske pridejo na vrh v službi ali trenutni primer, s katerim se ubadam, ampak kakor želiš. je že pozabljeno. no, vsaj trenutno,« se je rahlo nasmehnil in se naslonil na podboj vrat. »mogoče res. žal te takrat nisem uspel preveč dobro spoznati… oziroma, če dobro pomislim, je še dobro da sem uspel spoznati samo tisto tvojo zabavnejšo plat. saj ne boš trdila da si se imela takrat z mano tako zelo slabo, hmm? kolikor se spomnim sva se skupaj prav lepo zabavala. pred mano se ti tako res ni treba delati tako zelo zadržano, saj nisi več v službi. če se prav spomnim si v študentskih časih prekršila marsikatero šolsko pravilo in tega nisi prav nič obžalovala,« jo je opomnil in ji pomežiknil. nikakor ni mogel sprejeti dejstva, da je sage dejansko tako zadrgnjena, kot sama pravi. bil je prepričan da to govori, ker se ga želi le na hitro znebiti ali pa ker noče, da jo ponovno potegne na stara pota. ampak to je imelo pri dallasa zgolj nasprotni učinek in postavil si je cilj, da bo od njega odšla veliko bolj sproščena, kot pa se je kazala ta hip.

»do sem si mogoče res prišla res iz službenih razlogov. ampak sedaj je dosje varno v mojih rokah, kar pomeni, da si svoje službene obveznosti opravila, je tako? in domnevam da si bila sedaj na poti domov? torej je s predajo dosjeja tvoja služba za danes zaključena. oprosti, ampak odsvetujem ti, da se spuščaš v besedne dvoboje z odvetnikom, ker boš izgubila,« ji je v šali pomežiknil, v upanju, da ne bo vzela njegovih besed preveč resno. »pa daj no, saj je samo služba. misliš da sem vesel, če zaradi mene ne prostosti pristane nekdo, za katerega vem da je kriv? veš da nisem. ampak služba je služba in če ne bi delal po svojih sposobnosti bi kršil zakon. kar bi morala vedeti, glede na to da si načelnica policije,« je pristavil in se zadovoljno nasmehnil, ko je končno pristala. zaprl je vrata za njo in jo povedel po hodniku do glavne sobe, dnevnega prostora. »verjela ali ne, služba. pa delno tudi odkrivanje novih članov moje družine,« je odvrnil na njeno vprašanje in se sam pri sebi nasmehnil, ko je ugotovil da ji je odgovoril precej kriptično in da nima pojma o čem govori. »kaj pa tebe? domnevam da si tu že nekaj časa, da si uspela prilesti tako visoko? brez da bi spala s kom,« je v smehu dodal in stopil do mini bara.  

odprl je usta, da bi pripomnil nekaj o njeni naivnosti, a si je zadnji hip premislil. »mogoče, kdo bi vedel,« je namesto tega z nasmeškom dejal in skomignil z rameni. nekaj lažnega upanja v dobroto človeštva ni še nikomur škodilo, kajne? »no, potem pa stopi naprej in lahko mi boš povedala vse o tem, kar zate spada pod pojem zanimivo,« je še vedno vztrajal pri vabilu, ko je slonel na vratih in jo vabil v notranjost. »zveza? ne vem če bi najinem prijateljevanju ravno rekel zveza,« se je namišljeno namrščil ob spominu na preteklost. »oh daj no, ne reci da sem bil edini moški, ki te je kdaj razočaral. vsi se moramo v življenju spopadati s stvarmi, ki nam ne dišijo in nas prizadenejo in ne jaz in ne ti nisva nobena izjema. nekako sem sklepal da je obema jasno zakaj se je šlo pri najinem prijateljevanju. saj niti takrat začela že z načrtovanjem poroke, kajne?« je z rahlim nasmeškom vprašal in prekrižal roke pred sabo. nekako ni mogel verjeti, da si je stvar, ki se je zgodilo tako daleč v preteklosti, vzela tako zelo k srcu. oba sta bila mlada in neumna in nekako je sklepal, da sta bila oba na isti valovni dolžini. »to pa se strinjam. pravila so sedaj bolj stroga in več je na kocki. ampak to še ne pomeni da se moramo povsem zresniti, kajne? se je treba pač malo bolj znajti, če želiš prekršiti kakšno pravilo. sploh pa, saj si šefica svojega oddelka. razen seveda če imaš še vedno nekoga ki ti neprestano gleda pod prste, kot da si novinka, ne pa načelnica,« je skomignil z rameni in se rahlo nasmehnil. mogoče se je v tem času res zresnila, a upal je, da je v sebi vsaj obdržala tisto trmo, s katero je vsem rada dokazovala, da je lahko neodvisna.

»prav, seveda. kakor želiš. silil te ne bom k ničemer, če tega nočeš. verjetno tako ali tako nimaš časa ker se moraš vrniti nazaj in dokončati kakšno pletenje volnenega puloverja, kajne?« je z rahlim izzivanjem spet poskušal na dan privabiti tisto staro sage, ki jo je poznal. »pravzaprav ne morem. s pogodbo sem vezan da do konca mojega življenja branim izključno eno stranko in njene številne člane. in preveč imam rad svoje življenje, da bi tej stranki rekel ne,« se je rahlo nasmehnil. v trenutku, ko bo mafiji rekel ne, je bilo njegovega življenja konec. »sploh pa, saj je samo delo. in jaz zaenkrat še znam ločiti privatno in zasebno življenje. kaj pa ti?« je vprašujoče dvignil obrv ter se nato zadovoljno nasmehnil, ko se je očitno le vdala v usodo in stopila naprej. rahlo se je nasmehnil ob njenih vprašanjih in skomignil z rameni. »mogoče ja. mogoče ne,« ji je v smehu pomežiknil in jo povabil da je stopila naprej v dnevni prostor. svoje sorodstvene povezave je zaenkrat obdržal izključno zase in jih ni bil pripravljen deliti z nikomer. »pridna. in, kakšno življenje si si ustvarila tukaj? mož, otroci, družina, hišica z belo ograjo in psom?« je šaljivo vprašal, a se kljub temu vseeno radovedno zazrl vanjo. nalil jima je gin tonic ter se namestil na kavču. »in kaj se je v tem času ko si zapustila fakulteto dogajalo s tabo?« ne da bi spustil pogled z nje je srknil požirek pijače.