blind alley

Naslov sporočila: Re: blind alley Tor Jul 30, 2013 9:45 pm

tag here is maxine. smitten

and i wrote around 374 words.

iskreno je hotel le en povsem miren večer, preživet bog ve kje, vendar že s tem, da ne bi imel nobenega ukvarjanja s službo ter ostalimi zadevami, bi bil večer čisto v redu. bi bil seveda. če ne bi pred sekundo zazrl postavo, z katero bi prisegel, da je bila ona. amelie. oziroma eva. oziroma kakorkoli je že bila. po vsem tem, kaj je naredila, preprosto ni mogel več verjeti njenim besedam, prekleto, še vedel ni, kako ji je ime in kdo pravzaprav je. za trenutek je namrščil obrvi. kolikokrat se je obremenjeval s tem vprašanjem, kolikokrat mu vse skupaj preprosto ni pustilo spati. včasih je bil prepričan, na neke trenutke, ko jo je ne glede na vse, prekleto pogrešal, da je bil on morda kriv, da je navsezadnje odšla, da ji ni verjel tisto, kar bi ji mogel. vendar hkrati je še vedno kuhal zamero, preprosto ni mogel mimo tega. preprosto ni mogel mimo dejstva, da mu je lagala, da mu je ne glede na vse, vse skupaj prekrivala. da ga je v bistvu izkoristila. in kaj če so bila tudi čustva na koncu zlagana? da bi preprosto le imela pomirjeno vest? ne, ni ji mogel verjeti. ne povsem skupaj. pa vendar se je odmaknil v stransko ulico ko jo je opazil ter počakal, da je prišla mimo. ni se mu sanjalo kaj je želel od nje. pravzaprav sploh ni vedel zakaj je hotel govoriti z njo, ko pa je vedel, kaj vse lahko povzroči en pogled nanjo. in morda ga je ravno to motilo – da jo je po vseh teh letih zopet videl, da je bila v bistvu tu. ni vedel koliko časa je trajalo, ko jo je zopet zagledal ter občutil tisti neprijeten občutek v trebuhu. prekleto, kako ni prenesel, da mu je po vseh teh letih še vedno vzbujala neka čustva – ni bilo važno katera, bilo je dejstvo, da jih je. v hipu jo je povlekel za roko ter pritisnil ob steno. srečal se je z parom oči, ki jih je še dan danes včasih videl v sanjah in jo tudi tokrat, znova preklel v mislih. »kaj za vraga počneš tu?« je zamrmral s stisnjenimi zobmi. da se je vrnila sem? ne, tega ne bi prenesel, ne po vsem tem.

Naslov sporočila: Re: blind alley Tor Jul 30, 2013 10:38 pm

tag: hunter :3

Nič čudnega ni bilo, da se je naloga za mafijo zavlekla precej pozno, a tokrat ji resnično ni bilo do tega. V tistem trenutku se je počutila, kot da ji bo glava zdaj zdaj eksplodirala na ramenih in zadnje, kar je potrebovala, so bile komplikacije v štabu mafije skupaj s pretvarjanjem, da je neka hardcore ženska, ki ji nič ne more do živega. Z dlanmi si je pomela obraz in si šla nato skozi lase, ne da bi se pri tem ustavila. Njen cilj je bil kar najhitreje priti domov in se nato utaboriti v kadi, polni vroče vode, a kakor hitro je na nadlahti začutila grob stisk je vedela, da bo o tem nocoj lahko samo sanjarila. Njen prvi instinkt ob od neznanem dotiku je bil, da tujca spravi na tla in onesposobi, vendar za to nocoj iskreno povedano preprosto ni imela volje. Namesto tega je iz žepa v enem samem, hitrem gibu izvlekla nož in ga ustavila zgolj nekaj milimetrov pred napadalčevim grlom v trenutku, ko jo je ta nič kaj nežno pribil ob steno. Fantastično. »Naredi mi uslugo in izgini, preden bom ta nož zarila…« Preden bi ji uspelo dokončati stavek jo je prekinil znan glas, ob katerem so se ji dobesedno zašibila kolena in roka, v kateri je držala nož, ji je skupaj z rezilom padla ob telo. »Hunter,« je zašepetala, nato pa se spomnila, kako je potekalo njuno zadnje srečanje in še pred tem tisti nesrečen dan v New Yorku, ko mu je hotela povedati resnico, on pa jo je smeje zavrnil in odšel, ne da bi se enkrat samkrat ozrl nazaj, nanjo. »Prekleto, spusti me, ali pa ti bom roko odlomila.« Če se je trenutek prej še tresla zaradi navala čustev je bilo tokrat to moč pripisati adrenalinu, ki ga je po njenih žilah poslala jeza. »Kaj počnem tukaj? Bila sem na poti domov, kjer bi tudi bila, če me ne bi zvlekel v to prekleto ulico.« Rahlo, a ne preveč nežno ga je odrinila od sebe in si nato umaknila lase izpred obraza, da je lahko videl njen vse prej kot ljubezniv pogled. »Kaj hudiča sploh hočeš? Če me spomin ne vara, si mi nazadnje zelo nazorno nakazal, da me nočeš več videti.« Trmasto je dvignila brado in pogled tokrat uprla v njegove oči, pričakujoč kakršno koli reakcijo. »Zakaj me torej preprosto ne ignoriraš in nama obema prihraniš tole farso?«

Naslov sporočila: Re: blind alley Sre Jul 31, 2013 12:58 pm

tag here is maxine. smitten

and i wrote around 412 words.

ob njenih začetnih besedah se mu je na obraz zarisal nasmešek – pa ne tisti, ki bi pokazal, da se zabava ali kaj podobnega. ne, bil je tisti otožen nasmešek, ko je na njene besede v hipu dobil asociacijo na preteklost. »kam? v hrbet? sem že izkusil ta del, ja. in vem, da ti gre prekleto dobro« je zamrmral ob tem pa dvignil pogled proti njej, nato pa proti roki z rezilom, ki ji je padla ob telo. »oh, si se premislila praviš?« je odkimal z glavo. ni vedel kaj je hotel od nje, sploh ni vedel zakaj jo je ustavil. morda zato, ker jo je nekje na dnu srca hotel zopet videti, pravzaprav slišati njen glas, ne glede na to, kako ga je bolelo. vendar hkrati je hotel da izgine, hkrati je ni hotel nikoli, prav nikoli več videti, ne po vsem tem, preprosto je znalo preveč boleti. »sprememba načrta praviš? tudi stvari lomiš dobro, ja« je zamrmral ter ob tem jasno mislil na njegovo srce, ki ga je pred leti z vsemi lažmi prav grdo zlomila. ne, ni bil pripravljen poslušati vsa njena pojasnjevanja po tem – ne glede na to, izkoristila ga je, bilo je dejstvo. le potem se ji je domnevno zasmilil. tega pa definitivno ni potreboval. že res, da je nič kolikokrat po tem, še te dni razmišljal, da je storil napako, vendar ne v tem trenutku, tega ji sedaj ni imel namena priznati ali pokazati. »domov?« je ponovil za njo ter ob tem namrščil obrvi. »koliko vem, ta kraj ni ravno tvoj dom,« je dejal ter iskreno, niti ni hotel slišati odgovora na vse skupaj. preprosto ni vedel, kako bi prenesel potrditev na to, da se je vrnila. ni je skušal zadržati, ko ga je odrinila, preprosto je le stopil korak ali dva nazaj in obstal na mestu, medtem ko je pogled obdržal prikovan na njej. ob njenih naslednjih besedah je preprosto ostal tiho – tudi sam bi bil prekleto vesel, če bi preprosto vedel kaj hoče od nje, zakaj za vraga jo je ustavil. preprosto je obstal na mestu ter zrl v njene oči, brez bilo kakšnega posebnega izraza na obrazu. bila je preprosto takšna kakršno se jo je spomnil. čudovita. in ravno to ga je bolelo. »zakaj si se vrnila, eva?« ni vedel, zakaj jo je poklical po domnevno pravem imenu in ne tistemu, s katerim se mu je predstavila. vendar iskreno, vsa stvar ga je zmedla do te mere, da niti razmišljati normalno več ni mogel.

Naslov sporočila: blind alley Tor Avg 13, 2013 8:52 pm

tag: hunter :3

Zadnjih nekaj let je bila trdno prepričana, da je ta del življenja že za njo. Da je pozabila vse skupaj in ga prebolela. Toda ko je sedaj stal pred njo in ji govoril, da mu je že izkusil, kako spretna je pri zarivanju nožev v hrbet, so se v njenih očeh začele nabirati solze. Skušala jih je potlačiti in mu odvrniti kaj ciničnega hkrati, a jo je glas izdal, zaradi česar je zgolj stisnila ustnice in odmaknila pogled. Bila je jezna, celo besna, a hkrati iz misli ni mogla pregnati spomina na dan, ko ga je zadnjič videla. Na dan, ko se mu je odločila povedati, da je pravzaprav agentka pod krinko in da njeno ime ni Amelia, ampak Eve. Bila je tako zelo zaljubljena, da niti pomislila ni, da on morda ne čuti enako in jo bo zavrnil. Mislila je, da jo bo razumel, sprejel in z njo pobegnil daleč stran, nekam, kjer bi bila varna in srečna. A jo je zavrnil in to je storil na najbolj grob in brezčuten način. »Hunter…« je hripavo začela in ga hotela prositi, naj neha, ko je prešel še na lomljenje. Bila je kaplja čez rob in njen ognjevit temperament se je prebil skozi vso žalost, ki jo je čutila: »Pa še vedno ne tako dobro kot ti.« Na obraz si je nadela masko brezizraznosti, oči pa je hladno uperila v njegove, ko je nadaljevala. »Če se prav spomnim si bil ti tisti, ki se mi je smejal v obraz, me oklical za psihopatsko lažnivko in me pustil sredi dnevne sobe. Ti si bil tisti, ki je odšel, zaril meni nož v hrbet in zlomil moje srce.« Še enkrat ga je zaobjela s pogledom, pri tem pa dlani stisnila v pesti v želji, da se ne bi premaknila. Bil je tako zelo blizu in ona je hrepenela po njegovem dotiku, bolj, kot je bila pripravljena priznati njemu, bolj kot sebi. Raje se je znova osredotočila na njegov obraz, na bolečino v njegovih očeh in besede, ki so druga za drugo znova rezale rane v njeno srce. »Zdaj je,« je tiho odgovorila, pogled pa usmerila navzgor, iščoč karkoli, kar bi preusmerilo njeno pozornost od njega. »Zadnja tri leta živim tukaj.« Ni se trudila z vprašanjem, kaj je on počel v mestu, saj ni bila pripravljena slišati odgovora. Kaj, če je imel dekle? Ali je poročen in ima otroka, morda celo več? Tega preprosto ne bi prenesla. Način, kako je izgovoril njeno ime, njeno pravo ime je njen pogled znova prikoval nanj in jo nekaj trenutkov pustil v presenečenju. »Jaz…« je začela in pravzaprav sploh ni vedela, kaj naj mu pove. Da je spet pod krinko? Da tokrat dela za eno od lokalnih mafij? Da je povrhu še zaročena? »Zakaj bi ti povedala, ko si že tako ali tako odločen, da mi ne boš verjel?«