anonimni klic jo je na ta z meglo in hladom prežeti večer prignal sem k zapuščeni železnici. podobnim klicem se z napredovanjem po lestvici navzgor hierarhije fbi-ja, že precej dolgo ni bilo potrebno odzvati. pred njo so jih prevzeli drugi, ki so bili pod njo ali pa jih je njim predala sama. le, da nocoj, v nočni izmeni, ni bilo na voljo nikogar drugega kot nje. vsi so bili do vratu zaposleni z drugimi primeri in njej roko na srce ni bilo iti težko preveriti, če gre za pravo stvar ali zgolj še za eno potegavščino nemarnih šaljivcev. od kar jo je doma čakal modrooki angelček, je bila pazljivejša, njeni odzivi in dejanja manj impulzivni. metka v glavo - ali kamorkoli drugam, si preprosto privoščiti ni smela. ni bila več brezskrbna agentka kot nekoč. marsikaj ni več bila, bila pa je vse drugo, kar si nikdar ni predstavljala da kdaj bo.

mehka trava je dušila njen hiter, a pazljivi korak, ko je stopala ob tirih in kmalu zavila k zapuščenim objektom nedaleč proč. nikjer ni bilo žive duše, le medlo mijavkanje potepuške mačke, se je slišalo v tej tihi, megleni noči. stavbe so metale temne sence in skupaj z oddaljeno svetlobo mesta ter meseca sta iz zapuščene navlake ležeče vsepovsod, ustvarjale groteskne podobe. ko bi bila bozaljivi zajec, bi jo videno že davno spravilo v beg in se skrit na varno v avtomobil, parkiran na bližnjem osamljenem parkirišču. če ne kaj drugega bi jo pa v tek zagotovo pognali nenavadni zvoki in pridušeni glasovi izza vogala, ki so z vsakim nadaljnjim korakom postali bolj in bolj jasni, razumljivi. nekdo je nekaj premetaval in obenem zraven na veliko bentil. glede na javkanje, ki ga je bentenje spremljalo, se je dotična moška oseba morala nekam pošteno udariti.  brezhrupno je stopila bližje in okoli vogala lesene koče, v dlani pa že trdno stiskala službeno pištolo, ki je v letih policijskega dela postala kakor njena podaljšana roka. brez nje se je počutila skorajda golo in predvsem na moč ranljivo, zaradi česar jo je vedno imela ob sebi. če ne za pasom, v toku ali torbici, pa na katerem drugem mestu, varno skritem pred očmi ostalih. svetilko, držečo pod pištolo, je prižgala šele ko je stala pred vhodom v notranjost lesene podrtije in snop svetlobe je osvetlil postavo sklonjeno k nekim škatlam. "fbi!" ga je s hladnim glasom obvestila o svoji prisotnosti in se hkrati predstavila. "na tvojem mestu bi prenehala brskati za čemer že brskaš in stopila ven na plano!" je nadaljevala v enakem ukazovalnem tonu, ki ni dopuščal slehernega ugovora. če bi se osebek skušal upirati ali ji kakorkoli škodovati je že imela naročene okrepitve, ki so bili le kratek klic stran. "torej, čakam te," je nestrpno dodala, kri pa ji je že polnil adrenalin kakor vsakokrat ob soočenju na ta ali oni način s kriminalci in tistimi, ki so kršili zakon s svojimi dejanji.

ni se premaknila, ni povesila svoje pištole ali svetilke. skoraj napeto je nepremično stala in hladen pogled uperjala v zatemnjeno postavo. ni vedela kaj naj pričakuje, zato je bila ves čas zbrano na preži. četudi je osebo morda presenetila s prsti v marmeladi, to zmage še ni pomenilo. z lahkoto bi jo tako ali drugače presenetil, se odzval, jo nemara celo poškodoval. počel lahko ni nič spornega in je bil anonimni klic samo ena zafrkancija več, tvegati vseeno ni smela. temnolasca si je tako dobro ogledala, ko se je vzravnal in se zasukal k njej. nekaj na njem se ji je reseda zdelo znano, ne bi pa mogla reči, da ga je že kdaj videla. "tvoja prošnja bo ostala kar lepo zavrnjena," ga je hladno obvestila s sladkim glasom. mar je mislil, da je neumna in bo dejansko odmaknila svetilko, ki ji je edina pripomogla k ogledu temnolasca, prostora in njegovega 'sumljivega' početja. "ko boš stopil ven, si boš lahko ogledal tudi značko. obljubim," se ni dala prepričati v ničesar. "zato le stopi ven in vse se lahko lepo konča brez težav, če ne počneš ničesar napačnega," je toliko premaknila svetilko, da je snop svetlobe osvetlil prostor za njim in leseni zabojniki, ki so bile domnevno polne alkoholne pijače, če je lahko sklepala po napisih na njih. pogled je preusmerila nazaj na njegov obraz in niti trznila ni, ker jo je menda prepoznal. lahko jo je hotel samo zmesti, da bi pozabila na razlog svojega prihoda. če je na to ciljah, se je spravil na napačno osebo. "ja? in kdo natančno naj bi sedaj jaz bila? zares mi je žal, ampak pojma nimam kdo si ti," je bil njen glas poln poroga in lažne prijaznosti. "torej? te bom morala čakati do sodnega dne ali kaj?"

postajala je vse bolj nepotrpežljiva in najmanj tretjič se je že neučakano prestopila na mestu, medtem ko je čakala, da bi se blagovolil spraviti na plano. nocoj tu ni bila po lastni želji ali ker bi nekomu želela dihati za vrat. nedvomno bi se zaposlila s čim pametnejšim in bolj produktivnim, kot ravno s preverjanjem nekoga s kakšnimi ilegalnimi posli se nemara ukvarja sredi noči na opuščenem delu železnice. "kar izvoli," je tiho v posmehu odvrnila, kajti v noči zaviti v gluho tišino, je lahko slišala vsak najmanjši šum kakor tudi njegove zamrmrane besede. "no, je bilo tako težko?" je skoraj prijazno vprašala in mu nato s svetilko pomignila naj stopi k zunanji steni kolibe. "stopi k steni, z rokami se nasloni nanjo in noge narazen," mu je naročila, ker ga je najprej morala pregledati. ne bi potreboval ravno doktorata za škodovati ji, če bi mu prišla preblizu. "vse boš lahko razložil ob pravem času in pokazal vsa dokazila, ki te bi lahko oprala vseh sumov," je sledila s pogledom v nakazano smer. vse ob svojem času. pretirana zagretost se je le redko obrestovala. na srečo pa je bila tema in njen obraz je bil le bežno osvetljen od oddaljenih luči, ko je spregovoril od kod naj bi jo poznal, saj je dobesedno odtrpnila na mestu in vsa kri ji je odtekla z obraza. omenjena noč ni bila najlepše zapisana v njenem spominu in raje se je ni spominjala. najraje bi jo potlačila globoko v podzavest ali nekam zadaj v skriti predalček v glavi, kjer ga nikoli ne bi več mogla najti. bilo je težko obdobje, do zadnjih por prežeto s temačnostjo. ravno je izgubila moža in spet se ji je vse sesulo. mučila jo je depresija in komaj se je vlekla z dneva v dan v svojem globokem žalovanju. hkrati pa je istočasno naposled izvedela kje najti podgano krivo za umor staršev. po sedmih letih bi končno zašila krivca in namesto prijave na postajo se je sama odločila mu na roke natakniti lisice. le, da se je vse skupaj izjalovilo in vzela si je pravico, ki si jo ne bi smela. vzela pravico postati porota, sodnik in rabelj. mu v tisti uličici poslala najmanj dve krogli v telo in ga pustila tam ležati kot največji kup gnoja, četudi je to dejansko bil. danes bi morda ravnala drugače - ali pa bi zaradi vsega dejanje ponovila. ampak vse to sedaj sploh ni bilo relevantno, imela je večji problem kot rahlo pekočo vest. če jo je dejansko videl, je imela resno težavo. "žal mi je, toda z nekom si me zamenjal," je povsem mirno odgovorila, ne da bi se ji glas za sekundo zatresel. v lažeh je navsezadnje bila pravi ekspert. "vem, da sence marsikoga skrijejo - vprašanje je, zakaj se ti skrivaš v njih? rad oprezaš za ljudi, si celo voajer?" jo je skoraj iskreno zanimalo oziroma vsaj tak vtis je dajala, ko je skušala pozornost iz sebe spraviti nazaj nanj. nikakor ni mogla tujcu priznati, da je imel prav. ni mogla reči, da je neko noč v umazani stranski uličici res fentala obup od človeka. navsezadnje ni bila neumna.

z odobravanjem je prikimala sama pri sebi, ko jo je sicer nejevoljno, ampak brez punatanja ubogal in stopil k nakazani steni, da ga je lahko pregledala. očitno ni razumel, da tu ni bila na lastno pest ali ker bi ga zaradi njegovih preteklih prekrškov skušala spraviti na hladno. za vraga, sploh ni vedela kdo je in s čim se sicer ukvarja. morda je bil le ob napačnem času na napačnem kraju, ali pa je bil anonimni klic na postajo od konkurence, njegovega sovražnika. slednjih so dobili cel kup, ko so zavistni sosedje tožarili eden drugega zaradi sumljive dejavnosti. lahko bi bil tudi sam še ena 'žrtev' nečesa takšnega. navsezadnje je toliko kot njemu, tudi njej bilo v odpor ta nočni obisk. stopila je za njega in mu z dlanmi najprej zdrsnila preko rok, nato pa naprej prek prsnega koša in ga celega pretipala, vključno z njegovimi žepi. bila je hitra in temeljita, nikjer se ni dlje zadržala in tudi v žepih ni zagledala ničesar kar bi ji škodovalo. slišala je njegovo mrmranje predse in se sprva ni nameravala odzvati njegovemu samopomilovanju. "ne bi vedela, ampak nocoj se je nekdo drug spravil nate - drugače mene ne bi bilo tu," je rekla, "vredu si. ko vidim še papirje in tovor ter če je vse neoporečno, potem ne bom imela razloga, da ostanem," je skoraj prijazno dejala in stopila stran od njega, da je lahko iz zabojnika vzela dokumentacijo. vklopila je nazaj svojo svetilko in snop svetlobe usmerila v tanek pok popisanega papirja. z njo si je dala precej opraviti, kot tudi s pregledom tovora, kajti vmes so ji možgani delovali s polno paro, ko je skušala najti prave besede za njegove ugotovitve. presneto, mar jo je res videl tisto noč? če bi to prišlo na dan, bi jo vsekakor vzeli pod drobnogled in jo v najboljšem primeru suspendirali. "si zares prepričan, da me nisi vseeno z nekom zamenjal? tema te hitro lahko pretenta," je še naprej bila povsem hladna do njegovih obtožb in tudi roke se ji niso zatresle, ko mu je vrnila papirje. "vse je videti verodostojno," je dodala s kratkim in rahlo opravičujočim nasmeškom, ki pa ji je v kotičkih ustnic počasi zamrl, ko nikakor ni želel opustiti teme pogovora, o kateri ona nedvomno ni želela razpravljati. "ne bi me izsiljeval? to skoraj težko verjamem," se je posmehnila, saj je imel edinstveno priložnost maščevati se ji in maščevati, ker so ga očitno imeli policaji na piki. kako drugače doseči zadoščenje, kot nekoga spraviti ob službo. "zaslužil ali ne, dobro veš, da ti na to vprašanje ne morem odgovoriti," ga je zavrnila, čeprav bi se po tonu njenega glasu dalo sklepati, da je umor bil več kot upravičen. "če imaš dokaz ali ne, da si me dejansko videl kot praviš, ti je menda lahko jasno, da mojega priznanja ne boš dobil."

"mar zares misliš, da bi tu bila na lastno željo? nekdo te je prijavil," mu je poslala nekoliko nejeveren pogled. ali je bil odličen igralec v sprenevedanju ali pa je bil tako naščeperjen proti policiji, da je domneval kako so mu ves čas za petami. na njegovo srečo, in njeno tudi, pri sebi ni imel nič neoporečnega, sicer bi se morala drugače pogovarjati in tudi v precej manj prijateljskem tonu. "besede niso dovolj. sploh pa vsak reče, da je nedolžen in midva oba dobro veva, da je v izjemnih primerih to dejansko resnica," se je preko ramena ozrla k njemu med pregledovanjem vsebine zabojnikov. potegnila ven steklenico enega boljših in dragih viskijev. "dobra roba," je pohvalno pokomentirala in steklenico previdno odložila nazaj na svoje mesto.

nikakor ni hotel opustiti svoje teorije kako jo je videl tisto noč. ni bilo varno zanjo in njeno kariero, da jo je prepoznal, toda mar naj bi še vanj poslala eno kroglo, da bi ga utišala za vekomaj? kakšen človek bi postala, če bi začela izkoriščati prednost zvezne agentke? zgodilo se je prvič in vsekakor zadnjič, da je zakon vzela v svoje roke. "ahaa, sedaj mi je jasna zakaj ta nastrojenost proti nam," je z rahlo tono namuznjenosti izjavila, ko je po nekaj trenutkih prepoznala njegovo ime in ga povezala z njegovim seks klubom. v njem je že sama nekajkrat bila zaradi iskanja teh ali onih informacij. preden bi ga vprašala o zabojih pijače, ji je sam postregel z odgovorom in zgolj pokimala je. zanjo je zadeva bila zaključena in lahko bo odšla. izgubila je samo dve uri časa zaradi še ene anonimne prijave, ki ni bila drugega kot navadno sranje. "in kako lahko to veš? prebral si me v teh petnajstih minutah in že me poznaš?" se je nejeverno zasmejala z lažnim smehom. "se zavedaš, da bi brez težave enako naredila s tabo? nikjer ni žive duše," se je zresnila in strm pogled usmerila naravnost v njegove oči. pojma ni imel, da se je igral z vžigalicami in da bi se prekleto opekel, ko bi ona imela bolj črno dušo. pokvarjenih policajev je bilo vse več. "nihče si ne zasluži take smrti, kriv ali ne, če si je zaslužil ali pa si ni," je v nestrinjanju odkimala, ona pač ni ravnala pravilno.
"tri leta so še malo za umor človeka." njene besede mu gotovo niso bile v tolažbo, kljub njihovi resničnosti. njej bi dosodili več in obenem bi bila ob vse. in sedaj bo tudi ves čas v skrbeh, kdaj se jo bo odločil potunkati in jo začel izsiljevati - ali jo celo prijavil. z njo bo konec. "zaenkrat. ko dobim naslednjič anonimno prijavo zoper tebe, bom spet prišla. to je edino kar ti lahko obljubim."

note; počasi zaključiva in perhaps raje nadaljujeva kje drugje? (: