še sam ni točno vedel koliko je bila ura, ko je končno zakorakal ven iz pisarne in se počasi odpravil proti domu. enostavno so mu stvari v službi po navadi tako zavlekle, da je zapuščal delovno mesto nekaj ur po končanem delavniku, nad čimer njegova draga po navadi ni bila preveč navdušena. saj ne, da bi to njega kakorkoli zanimalo, ampak vseeno mu ni bilo do tega, da bi potem, ko si bosta v laseh, vnovič poslušal njene očitke, da je tako ali tako za vse kriv on, ker ga ni nič doma. prekleto da ne, če mu ves čas samo skače po glavi, ko je. ko sta začela z njuno romanco, je bil prepričan, da je v to žensko zaljubljen in ne bo nobenega problema s tem, da bi z njo preživel preostanek svojega življenja. imela je vse adute, katere je iskal pri dekletu in tisti trenutek, ko mu je nerodno padla v naročje, je bila zanj popolna. in ko je stopal proti domu, katerega sta si z tereso delila še z njegovim bratom, mu je v misli priplaval spomin na njuno poroko. svetlolasko z spuščenimi lasmi v nežni beli obleki, ko je stopala proti njemu, ko jo je čakal pred oltarjem. in ob tem mu je skoraj na ustnice šinil nasmešek, če ne bi v naslednjem trenutku zazvonil njegov telefon. ime na ekranu ni bilo tisto, katerega je pričakoval in na nek način mogoče celo upal. bila je samo njegova tajnica…občasna posteljna zabava, ko ga je tessa prisilila k temu, da se mu je skoraj zmešalo. toliko kot jo je imel rad in jo ljubil, ravno toliko ga je znala tudi spraviti ob pamet in ga dobesedno spoditi iz hiše. in zavedal se je, da je mnogokrat preoster z njo in da ne najde več pravih besed s katerimi se je pred dobrimi tremi leti prikupil svoji ženi, ampak bilo je res…preveč vsega. in mogoče je ravno zato danes prekinil klic, ki ga je čakal in se mimogrede ustavil v mali cvetličarni in kupil šopek vrtnic. mogoče pa bi lahko bil današnji dan nekoliko drugačen kot so bili zadnji…tedni, meseci? globoko je vzdihnil, ko je zakorakal skozi velika vrata ogromne hiše in odložil aktovko ob steno na tla. »teresa?« ko ni slišal odgovora se je namuznil in počasi zakorakal v kuhinjo, medtem, ko se je trudil z odvezovanjem kravate, katero je danes že zaradi samih formalnosti, moral nositi v službi. tako je sovražil dneve z sestanki. ženo je našel ob štedilniku, z rožastim predpasnikom zavezanim okoli ozkega pasu. počasi se ji je približal in naslonil svoje telo na njenega, medtem, ko je ustnice položil na njeno lice in jih potem počasi premaknil k ušesu, »pozdravljena draga.« 

na nek način mu je bilo težko stati poleg njegove mlade žene, vedoč, kaj vse hudega ji je že prizadejal in kolikokrat je že storil napačne stvari, kar so zadevale nje. dostikrat se je vprašal, ali je bila njuna poroka prava stvar, ali ni tudi takrat naredil narobe. a vsakokrat, ko se je zazrl v ta ljubki obraz, ki se je sedaj smehljal pred njegovimi očmi, je vedel, da je bila to prava stvar. mogoče in po vsej verjetnosti ena redkih stvari, katere je v svojem življenju naredil prav. to, da je tistega dne pokleknil prednjo in jo prosil, če bi postala njegova žena, je bila ena najboljših kupčij kar jih je kdaj koli sklenil. mogoče ni bilo vsakokrat videti tako, a svojo ženo je imel v resnici res rad. le vsakokrat ji ni znal tega pokazati, niti ni imel te želje. je pač delal napake in imel je to srečo, da mu je ona vsako posebej odpustila. »rad te gledam, ko kuhaš,« se je rahlo nasmehnil in svojih dlani ni spustil iz njenih bokov, ko se je obrnila nazaj proti štedilniku. rad jo je gledal, ko je samo stala tam. po možnosti oblečena še manj, kot je bila sedaj, ampak tudi to je bilo vredu. »sem ti že omenil, da ti moje srajce neverjetno dobro pristajajo?« jo je vprašal in jo obrnil, tako, da je zopet gledal njen obraz in jo vnovič poljubil. rože, ki jih je prej držal v rokah je odložil na kuhinjski pult in potegnil svetlolasko tesneje v svoj objem, svoje telo prislonil ob njenega. po naslednjih nekaj poljubih se je za trenutek umaknil in se zazrl v njen obraz. iz njenega lica je z palcem obrisal sled omake, katero je očitno nedolgo nazaj poskušala in prst ponesel k svojim ustnicam, ga obliznil. »že vidim, da se splača počakati na tole tvojo omako,« je sklonil svoj obraz bližje k njenemu in ga preusmeril k ušesu, »čeprav imam tudi drugačne ideje kaj bi lahko danes večerjal.« četudi sta si bila mnogokrat v laseh in bi jo nemalokrat najraje postavil pred vrata ali jo po hitri pošti poslal nazaj njeni družini v italijo, sta vsakokrat našla način, kako spet postaviti stvari na pravo mesto. njegova opravičila je verjeto lepotička nehala šteti, ko so prišla na tromestno številko. je bil pač zajeban, popolnoma odklopljen. moški, ki je živel v svojem svetu in pričakoval, da bodo vsi igrali po njegovih pravilih. in če ni bilo tako, ga je usekalo. in velikokrat ni bilo tako. in tolikokrat je reagiral narobe, da se je zahvalil lahko vsem svetnikom, da je svetlolaska danes še vedno stala poleg njega in ga ni že petkrat poslala nekam. res je bil lahko srečen, da jo ima. »je moj čudoviti brat doma?« je zamrmral, ko se je po nekaj sekundah zopet odmaknil od njenih ustnic in mu je na obrazu igral nagajiv nasmešek.

»vem,« se je z pretirano samozavestjo nasmehnil in z palcem sledil sledi njene brad in jo ujel med prste, predno jo je dvignil proti svojemu obrazu in jo poljubil. vdajala se mu je z tako vnemo, da mu enostavno ni pustila pozabiti, zakaj se je poročil z njo. v resnici jo je imel, ne glede na vse slabe stvari, katere ji je prizadejal, iskreno rad. nekje globoko v sebi, pod vso tisto zafukanostjo, ki jo je nosil v sebi, jo je celo ljubil. in verjetno je bila edini človek na celem svetu, ki ga je znal pripraviti do tega, da je iz njega prišlo tudi vse tisto najboljše. na glede na vse ostalo. in že samo zaradi tega ji je bil dolžan življenje. pod noge ji je prinašal svet in ji ga spodmikal izpod njih. in če je samo pomislil, koliko je morala ljubka svetlolaska v njegovih rokah že pretrpeti zaradi njega, je postal razočaran sam nad seboj. preklel je vse trenutke, ki jih ni preživel z njo in katere ga je morala sama čakati doma, da se on vrne. in dostikrat ne iz službe, kakor ji je sporočil po telefonski tajnici, ker ni imel toliko poguma, da bi jo poklical in ji lagal direktno. prekleto, kakšna reva je bil v resnici. »vsakokrat rajši draga,« jo je vnovič poljubil in njeno telo potegnil še bolj k svojemu, če je bilo to sploh mogoče. tako omamno je dišala. po sivki in vrtnicah. po tistem parfumu, ki ji ga je podaril prejšnji teden, ko se je vrnil iz provanse. rad ji je nosil darila. mogoče zaradi tega, ker se je potem počutil boljše. si je res kupoval njeno naklonjenost, ali je samo tako zelo užival v trenutkih, ko se je lahko zazrl v njen iskren nasmeh, katerega mu je tako nedolžno podarjala dan za dnem. prekleto, uničeval je tako popolno in nedolžno dekle, da je bil razočaran sam nad seboj. sebi enako bi si našel welsch, ne, da uničuješ tako popolnost. nisi je vreden. odkimal je z glavo in odgnal misli stran, predno jo je še enkrat poljubil, »vsak dan s teboj bi moral biti poseben tessa.« oboževal je ko jo je lahko poklical tako. takrat se je zdela tako njegova. samo njegova. »vse skupaj je zgolj patetično opravičilo, ker sem zopet pozen…oprosti mi prosim.« pa ni bil povsem prepričan, ali je bilo njegovo opravičilo res samo za njegov pozen prihod domov. ali za vse kar ji je slabega storil do danes. ampak za to bi se ji kvečjemu lahko odkupil z tem, da bi jo pustil oditi, da bi dobila življenje z skrbnim in ljubečim možem, ki bi jo vsak dan nosil na rokah, ne pa puščal same doma, medtem, ko se je on fukaril okoli z tajnicami in ostalimi patetičnimi ženskami. zasmejal se je in odkimal, »ne, tisto lahko počaka. verjetno si lačna.« spustil ji je iz svojega objema in iz omarice nad njunima glavama vzel dva krožnika ter ju postavil na pult. nato je iz hladilnika potegnil steklenico vina in dva kozarca iznad njega ter ju odnesel na mizico, katera je stala sredi dnevne sobe. mimogrede mu je uspelo prižgati še nekaj sveč in zatemniti luč nad njunima glavama, predno je teresa stopila v dnevno sobo z dvema krožnikoma, polnima njene specialiteta. vzel ju je iz njenih rok in počakal, da je sedla na udobno preprogo na tleh, predno se ji je pridružil. »toliko bolje za naju,« se je nasmehnil, ko ji je podal kozarec z vinom in pridržal svojega, da sta nazdravila, »na mojo popolno ženo, katere v resnici nisem vreden.« srknil je požirek in znova pritisnil nežen poljub na njene popolne ustnice.

prekleto, spet je prišel tisti trenutek, ko ni znal pravilno izbrati svojih besed, oziroma si je ljubka svetlolaska vse razlagala po svoje in ga postavljala v nadvse nemogoč položaj. odkimal je z glavo, da mu je počasi omahnila navzdol, ko je z roko segel po njenemu licu in ujel njen obraz med svoje dlani. »ne tessa,« nežno je poljubil njeno lice, »ni samo poseben,« je nadaljeval pot s svojimi ustnicami preko njene brade in se ustavil pri kotičku ustnic, kamor je pritisnil naslednji poljub, »več kot poseben je.« tako zelo si je želel, da bi bilo to vse res. da bi jo navduševal, kakor je to počel predno sta se poročila in v prvih mesecih njunega zakona. ko jo je razvajal na vsakem trenutku in ji z vsakim dejanjem dokazoval kako posebna je zanj in kako nenadomestljiva je v njegovem življenju. »samo zdi se mi, da ti ne znam več pokazati koliko mi v resnici pomeniš,« je z otožnim glasom zamrmral in spustil njen obraz, da so ji svetli kodri zakrili lice. oboževal je njene kodre, njen nasmeh, iskrico v njenih očeh, katera ga je pričakala tam vsakokrat, ko se je zazrl vanje. in on ji ni znal dati v zameno nič temu podobnega. zgolj denar ji je lahko obljubljal, male pozornosti kakršne so bile rože kakor nocoj in prazne obljube in laži, da ostaja v pisarni, medtem, ko jo je klical iz bližnjega hotela. prekleto, zakaj mu ni mogla biti dovolj. »samo povej, vse bom naredil,« je zamrmral, še predno je dobro pomislil kaj je rekla. ne, tako vsekakor ne bo šlo. ona je vedno igrala po njegovih pravilih, on se ni znal prilagajati njenim. nikoli ni bil doma takrat, ko je ona to želela. nikoli ni točno prišel na večerjo, tolikokrat je že pozabil na dogovorjeno večerjo z njunimi prijatelji. tolikokrat jo je že razočaral, pa še kar ni znal, ne mogel nehati s tem. prikimal je in se rahlo nasmehnil, »ja, jesti moraš. ne vem, kdaj sem te nazadnje videl tako vitko…« oboževal je njeno pojavo, njeno postavo, njen obraz. ampak ni mu bilo všeč, kako so ji izstopale kosti ključnice, kako plosk je bil njen trebuh zadnje čase. prekleto, je bilo to vse zaradi njega in njegovega bednega obljubljanja? sovražil je samega sebe, ker jo je tako uničeval. »dovolj teresa, tako sem rekel in konec,« jo je prekinil in njen obraz zopet ujel med dlani, ko mu je njegov kozarec uspelo vmes odložiti na mizo. »pogrešal sem te,« zopet je poljubil njene ustnice, potem pa navil špagete na svojo vilico in jo potisnil pred njena usta. voljno jih je odprla in pogoltnila hrano. nasmehnil se je, »se že vrača barva v tvoja lica. samo nisem prepričan ali je za to kriva hrana, ali vino.« niti spomnil se ni več, kdaj sta si nazadnje privoščila takšno večerjo. odložil je svoj krožnik na mizo poleg kozarca in počasi odpel zgornji gumb svoje srajce, katero je nosila na sebi. »za vsak grižljaj en gumb,« se je igrivo nasmehnil in počakal, da je zopet ugriznila, nato pa nadaljeval z gumbi navzdol po njenem telesu.