Verjamete v to, da se nekateri ljudje preprosto rodijo zlobni? Jaz verjamem. Seveda, na prvi pogled ne bi nikoli rekli, da se za tem prikupnim nasmehom in velikimi nedolžnimi očmi skriva pošast in morda sem prav zato tako uspešna v tem kar počnem. Addison Penelope Morgan. Kraj rojstva Traverse City, Michigan, rojena kot zadnja izmed petih otrok in kot edina deklica. Odraščanje s štirimi brati je bilo brez dvoma zanimivo. Pri petih letih sem znala streljati s fračo, pri osmih sem z zračno puško ustrelila prvo podlasico, pri dvanajstih sem šla z očetom prvič na lov. Pri vsem tem nisem nikoli niti trenila z očesom, ubijanje imam tako rekoč v krvi. Življenje je bilo preprosto, a dobro, vsaj na začetku. Naša družina je skozi rodove podedovala prijetno posest na obrobju mesta, obkroženo z vinogradi in sadovnjaki, ki so bili prav tako naša last in seveda tudi vir dohodka. Kadar nisem pomagala očetu pri obiranju sadja ali mami pri gospodinjskih opravilih, sem plezala po drevesih, jahala ali veslala po jezeru Michigan in se pri tem naučila marsikaj koristnega. Bila sem ena od bratov, a starejša kot sem postajala, bolj sem se zavedala, da sem drugačna od svoje družine. Vsi ostali so bili zadovoljni s preprostim življenjem na robu ničesar medtem ko sem sama vedno želela nekaj več, vse skupaj me je dolgočasilo, želela sem si iti v svet, nekaj doživeti. Kadarkoli sem doma načela to temo, sta me starša hitro utišala in prepričana sem bila, da bom za vedno ostala ujeta v tem navidezno popolnem svetu, ki se mi je iz dneva v dan bolj gnusil. Ker sem sčasoma postala privlačno in zrelo dekle, so me dokaj kmalu opazili okoliški fantje, sama pa sem jih iz dolgočasja spodbujala in se smejala njihovim nerodnim poizkusom, uživala sem v tem, da so me brez pravega uspeha lovili, mi prinašali darila in se slinili okoli mene. Odlično sem jih znala vrteti okoli prsta. Oče se je domislil čudovite rešitve in me že pri devetnajstih zaročil s sinom svojega najboljšega prijatelja, ne glede na to kako močno sem se upirala. Bila sem besna. Vsakič ko sem pogledala svojo rdečelično puhoglavo mamo med vsemi tistimi lonci in ponvami sredi kuhinje, kako je ustregla vsaki želji očeta ali bratov, mi je šlo na bruhanje. Nisem mogla dopustiti, da bi čez nekaj let pristala na njenem mestu, zato sem pred petimi leti na svoj poročni dan, ko so bili vsi preveč zaposleni s pripravami preprosto ušla. Za svojo družino sem mrtva in najverjetneje je bolje tako. Po pravici povedano mi je vseeno.
 
Ker nisem imela veliko denarja, sem morala potovati z avtoštopom. Kljub vsem tistim zgodbicam, ki jih slišimo o posiljenih ali celo obglavljenih mladih štoparkah, me ni bilo strah. Nikoli me ni strah ničesar. Pot me je tako pripeljala v Philadelphio in odločila sem se, da je to mesto kjer si želim preživeti nadaljnjih nekaj let. Denarja seveda še vedno nisem imela. Seveda, lahko bi si dobila službo kot natakarica, zaslužila nekaj ušivih dolarjev na uro in živela iz rok v usta, a kot sem rekla, vedno sem si želela nekaj več. Začela sem s povsem nedolžnimi krajami torbic počasnim in nemočnim babicam, nadaljevala pa z vse bolj resnimi podvigi. Vse tisto plezanje po drevesih mi je prišlo presneto prav, ko sem se ponoči tlačila skozi okna v hiše bogatih prebivalcev, ki so brezskrbno uživali na počitnicah ali pa so spali v sosednji sobi in niso imeli pojma da zjutraj njihove zlatnine ne bo nikjer več. Bolje kot mi je šlo, več sem si želela in seveda se je moralo enkrat zalomiti. Skoraj so me dobili pri kraji in zato sem se odločila, da se nekoliko potuhnem. Preusmerila sem se na nekoliko bolj elegantne načine – v barih sem kot svetlolasa turistka iz Kalifornije ali zapeljiva skrivnostna rdečelaska pobirala osamljene bogate moške, se povabila k njim domov in naslednje jutro izginila kot kafra z nekaj tisočaki v žepu. Bila sem prava mojstrica preobleke, kar me je neznansko zabavalo, poleg tega pa mi je še prinašalo sredstva za lagodno življenje. Nekega večera sem naletela na napačno žrtev, člana ruske mafije, ki je takoj spregledal mojo igro. Na srečo pa je v meni videl tudi potencial da postanem ena izmed najboljših. V slabem letu me je naučil rusko, me vpeljal v igro in tako sem pristala kjer sem sedaj.
 
Kot sem rekla, že od rojstva je bilo v meni tisto nekaj, česar ne znam opisati. Pač nisem ena izmed tistih sladkih deklic, ki še muhi ne bi skrivile lasu, ravno nasprotno, brez težav zlomim srce ali roko vsakemu, ki mi pride na pot. Sem pa odlična igralka, zato le malo ljudi vidi mojo resnično, temno plat. Na prvi pogled izgledam povsem nedolžna in morda celo nekoliko praznoglava, kar mi je všeč, saj nikakor nočem da bi lahko vsak ugotovil, da nikakor nisem neumna in da sem sposobna marsičesa. Nisem še spoznala človeka, ki bi me znal popolnoma prebrati in najverjetneje ga tudi nikoli ne bom. Najraje delujem sama, zato nimam dosti prijateljev, glede na to, da mi gre večina ljudi že s prvim srečanjem na živce pa si jih tudi ne želim. Sem trmasta in vedno stremim k boljšemu, nikoli mi ni dovolj, kar me bo na koncu brez dvoma pokopalo, a vseeno mi je za to. Zase hočem več in nihče me ne bo ustavil!