KELLAN P. VON APPERSON

age: 29 | hometown: philly, usa | occupation: club owner | group: locals| face claim: sean o'pry

ljudji sem rad držal na primerni distanci, za kar so obstajali konkretni razlogi. vedno sem vedel, s čim se ukvarja moja družina. b zgodnjih letih sem velikokrat opazil takšne in drugačne moške, ki so prihajali na sestanke z mojim stricem in vedel sem, da moram ostati tiho. nekje s petnajstimi leti so mi končno omogočili dostop do velike družinske skrivnosti in naenkrat je vse postalo kristalno jasno – kam so občasno izginili družinski člani, zakaj je bila mama vedno na trnih, ko se je stric sredi noči odpravil ven, smrt očeta ni bila samo avtomobilska nesreča in moje mlajše sestre nikoli ni vzel nek naključni ugrabitelj ter ji iz zabave pognal v glavo nekaj metkov. četudi bi zadostoval samo eden.

na nek način smo bili von appersonovi precej podobi mafijskim kolegom z druge strani mesta – vse ostane v družini in zanjo smo pripravljeni narediti vse. tolpa je dolgo časa ostajala ekskluzivna zgolj za pripadnike našega ožjega in širšega družinskega kroga, nekaj kar se je spremenilo s stričevo smrtjo pred nekaj manj kot desetimi leti, ko sem na čelo stopil sam. verjetno sem bil res premlad, vendar me to ni ustavilo. verjetno so mnogi res dvomili v mene, ampak znal sem pridobiti njihovo spoštovanje – zlepa ali zgrda. kriminal nikoli ni bil lahek posel, vedno je bil tvegan in večinoma dobičkonosen. seveda, le če si vedel kako igrati to igro.

od nekdaj sem bil dober pri prilagajanju pravil, tako da so ustrezala meni. seveda je to samo lepši izraz za kršenje zakonov in iskanje lukenj v njih, nekaj kar temeljito prakticiram vse od svojega petnajstega leta. v preteklosti sem dosegel kar veliko. bloodse sem iz naše družinske hiše premaknil v nočni klub the notorious, ki je bil samo krinka za pranje denarja in druge posle s katerimi smo se ukvarjali. priznam, da sem črto potegnil pri plačanih umorih, a to ne pomeni, da so se občasno vendarle pripetili. največkrat ponesreči. res čisto ponesreči. kdo je malce izzival in bang. in res je, da nisem pretirano priljubljeno ime ne na temni in ne na svetli strani.

kolikor dolgo pomnim, so o meni naokrog krožile najrazličnejše govorice in vedel sem, da nam bo sčasoma nekdo prišel na sled. ugotovil, kaj se dogaja v zaodrju kluba in ne bo se mi uspelo več rešiti iz zategnjene znanke. ljudje so bili prepričani, da sem zgolj aroganten bogataš, ki je prepričan, da z denarjem lahko kupi vse in ga prav zato razmetava povsod naokrog. pojavljale so se govorice o tem, da je pogoj za zaposlitev deklet plesalk v našem klubu to, da spijo z mano. največji absurd. klub sem videl kot njihovo priložnost, da se potegnejo z ulice. naj rečete karkoli, vendar jim je pri nas bilo bolje kot tam zunaj. morda se marsikatera odloči za prostitucijo, ampak vedno imajo izbiro. lahko so natakarice, lahko samo plešejo, lahko grejo korak dlje, odločitev bo njihova.

pri svojih odločitvah znam biti neverjetno trmast in včasih ravnam preden razmislim. res nisem sposoben pretirane samo kontrole, kar se kaže pri občasnih spodrsljajih. nikoli sicer ne bi dvignil roke nad žensko in nikoli ne bi ranil nekoga, ki je povsem nedolžen, a vse ima svoje meje. ljudje okrog mene so navajeni plačati ceno za svoja dejanja in svoje napake. nar ni res, da bi se vsi morali soočati s posledicami? nekateri bi me opisali kot brezčutnega, a je sama beseda povsem zgrešena. čutim preveč. sem preveč temperamenten, preveč rad tvegam, predaleč si upam iti in previsoko seči. preveč me skrbi za vse okrog mene. cenim ljudi, ki se znajo znajti v svetu in ki potegnejo najboljše iz dane situacije. ljudi, ki znajo preživeti brez družinskega imena za svojim hrbtom, ki jih ščiti pred vsem slabim. varnost tolpe je bila dolgo časa zame na prvem mestu, vsekakor pred mano samim. dokler nisem spoznal nje.

kluba ni več. tolpa je razpadla. in mene ni bilo na licu dogajanja, ko se je vse to odvilo. sprva bi moral biti moj odhod zgolj začasen odmor. toliko da razmislim. toliko da spet zadiham. sara je bila en dan moja in v drugem je med nama zijalo nekaj kilometrov. ne morem ji zameriti, da me je zapustila, če je bila prepričana, da je to najbolje zanjo. vendar sem takrat odšel. bolivija. tam sem pristal. in tam sem potem ostal, kljub temu da so do mene prihajale novice o tem, kaj se dogaja s tolpo – boj za nasledstvo dokler je hijene na koncu niso pognale v propad. z vrnitvijo sem odlašal iz meseca v mesec in naenkrat sta minili že skorajda dve leti. naenkrat sem bil poročen in naenkrat sem imel kupljeno enosmerno vozovnico za ameriko. sedaj sem nazaj. beatriz bo prišla za menoj, ko uredim vse potrebno. napol pričakujem, da se bom iznenada prebudil in bodo vse samo sanje. sploh zato ker sem vedno mislil, da bo ob meni stala neka druga ženska. le da je zdaj za to že malce prepozno.

BEHIND THE MASK