JAMIE ARCHIBALD ALDRIDGE

age: 24 | hometown: philadelphia, usa | occupation: novice | group: irish mob | face claim: giovanni bonamy

spoznal jo je takrat, ko je najmanj pričakoval… in najbolj potreboval. zgodilo se je v nekem baru sredi mesta, da ji je sledil in popolnoma nepričakovano začel z njo pogovor. pred njo je bil presneto neroden v družbi, simpatično zmeden, vedno prikupno izgubljen. spregovoril je le, ko je imel za povedati kaj pametnega in relevantnega - dokler ni prišla ona. že ob njunem prvem srečanje se je bilo presenetljivo enostavno pogovarjati z njo. pravzaprav se je vse ob njej zdelo enostavno, kar je dokaj ironično – vsaj glede na to, kako zakomplicirana je bila v resnici ona. nihče ni zares razumel, kako sta pristala skupaj; on je bil nedolžen in neizkušen, ona je bila premišljena in skrivnostna. z njo se je spremenil, to lahko potrdi vsak. na njegovih ustnicah je vztrajno počival samozavesten nasmešek, oči so mu žarele, še posebno takrat, ko je opazoval njo; ni bil več tisti tihi in nesamozavestni fantič. prinesla mu je… mir; nenadoma je imel voljo do svojega dela, tako da je presenetljivo uspel prilesti do naziva detektiv. presenetljivo se je v tistem času izboljšal tudi njegov odnos z očetom, četudi je pred tem prav ona grela posteljo starejšega aldridgea. lahko bi rekli, da sta si takrat postala oče in sin enakovredna; mlajši je dokazal svojo moškost, pomanjkanje katere je pred tem tako motilo starejšega. nenadoma so postali družinski zajtrki prijetnejši in hišna gospodinja je morala kupovati vse več viskija, ki jima je velikokrat tekel po grlu ob večerjah. prav zares se je vse zdelo popolno, ko je bila v njegovem življenju ona.

in nato je izginila; tako hitro kot je v njegovo življenje prišla, je tudi odšla. brez sloves, brez poljuba, brez možnosti, da bi ji lahko povedal, kako ne more živeti brez nje. dejali so mu, da naj jo poišče… pa je ni mogel. kajti sam je točno vedel, kaj se je zgodilo. trpljenje je prišlo skupaj z ljubeznijo, takšna so bila pravila te igre. nihče ni zares ugotovil, kako neverjetno destruktivna sta bila; on je uničeval njo, s svojo nedolžnostjo in čistim srcem, ona je uničevala s svojo zaprtostjo. a ko sta bila skupaj, se nikoli nista zares zdela uničena… dokler sta bila skupaj, je bilo vse v redu. žal pa ne glede na to, kako jo je tiščal v svojem objemu, ni bila nikoli zares njegova. ni mogla biti, ni znala.

po njenem odhodu je šlo vse samo še navzdol. težko se je nasmehniti, če nje ni poleg. ponovno se je zaprl vase, skril se je pred svetom. zdi se, kot da oči sploh nikoli resnično ne odpre; kot duh se sprehaja med ljudmi, katere je nekoč poznal. tisti iskren nasmešek je sedaj zamenjal le ciničen, spregovoril raje ne bo, a tudi če bo, bo njegov glas prazen. s težavo se ohranja pri tej igri, katero kličemo življenje. in v vsej nastali zmedi mu je oče prepustil družinsko podjetje, kar je bilo sicer neverjetno prijazno, morda celo edini način, da so mladega aldridgea ohranili pri življenju, a prav on se najbolj zaveda, kako presneto nesposoben je. nikoli ni bil podjetnik, nikoli mu ni šla matematika in nikoli si ni želel okoli sprehajati v elegantni obleki - a vseeno je pustil službo na postaji, značko je zamenjal za kravato in prevzel očetovo mesto, kar je bilo vse prej kot lahko. zakopal se je v delo, čeprav nikoli ni zares vedel, kaj njegovo delo je. edina ženska s katero se je še znal pogovarjati, je bila zloglasna saoirse o'brien. nihče natanko ne ve, kako sta se zapletla vodja irske mafije in bivši policist, a gotovo gre prav njej večji del zaslug, da je še živ; pripravljena ga je bila poslušati, z mehkim glasom ga je uspela potolažiti in… hja, na koncu ga je spravila v svojo mafijo, sprejela ga je v svojo družino, kateri sedaj pomaga z vrha podjetja wawa inc. in za konec je v cirkus, imenovano jamiejevo življenje, vstopila še emma thompson, katera je naziv njegove mame izgubila že pred nekaj leti. zdi se, kot da si je ta naziv prišla izborit nazaj, a znalo bi se zgoditi, da sina ne bo dobila; predolgo časa se je mučil s prepričevanjem samega sebe, da ni kriv za njen odhod, da ni totalen bednik, katerega še lastna mati ne more ljubiti. pravzaprav je prav ironično, kako so se šele sedaj vsi spomnili na ubožca… sedaj, ko je vse kar si zares želi le mir.
 

BEHIND THE MASK