takšne trenutke je vedno pričakoval z veseljem, sploh zato, ker se mu je zdelo, da so v zadnjem času vedno bolj redki. nikoli si ni predstavljal, da se bo moral s svojo zaročenko pri svojih 30. letih skrivati gozdu. ker je mason zrasel v veliki družini in mu je bila to nenazadnje tudi velika vrednota, si je predstavljal da bo imel v teh letih vse. uspešno kariero, srečen zakon in vsaj enega otroka, če ne celo dva. in kaj je imel od tega? samo uspešno kariero. skoraj nihče od njegovih filadelfijskih prijateljev in znancev ni niti vedel da je imel zaročenko. vedno znova in znova je moral iskati nove izgovore o tem, zakaj noče ne zmenek na slepo, ki bi mu ga rad pripravil en kolega in zakaj se noče dobiti s samsko prijateljico drugega kolega. nikomur ni mogel zaupati, da je povsem srečno zaljubljen in da ne rabi nikogar. ko je tako stopal skozi gozd je nenehno pogledoval na uro, čeprav je vedel, da ne zamuja in je celo prezgoden. v teh jutranjih urah ni bilo v tem predelu mesta skoraj nikogar, kar je bil tudi glavni razlog, da sta se srečevala ob tej nečloveški uri. po dobrih petnajstih minutah je prispel na pravo lokacijo, se nekajkrat ozrl okoli sebe, nato pa se povzpel po trdni lestvi v hišico na drevesu, ki je nekako postala njuna stalna lokacija. za sabo je zaprl vrata in iz nahrbtnika, ki ga je nosil, potegnil debelo odejo in jo razgrnil, da ne bi sedela direktno na preperelem lesu. pogled je zopet živčno usmerjal na uro. eva je zamujala. a čez nekaj dolgih minut je končno zaslišal njun znak – trikratno potrkavanje po vratih. pobral se je na noge ter ji z nasmeškom na obrazu odprl vrata. kako je bil lahko sploh jezen na njo? vedno, ko jo je po dolgih dnevih ko se nista videla zagledal, je v trenutku odmislil vse slabo in se preprosto prepustil trenutku. njune ustnice so se lačno združile v poljub, medtem ko so se njegove roke ovile okoli njenega telesa in jo pritisnile k svojemu. »zamujaš,« jo je z rahlim nasmeškom pokaral in jo potegnil v notranjost, da je lahko zaprl vrata in tako preprečil nepovabljene poglede. »je vse v redu?« je vprašal, ko je opazil da je zadihana, ob tem pa jo spet prijel za roko in jo potegnil v sedeč položaj na odejo.

tista živčnost, za katero se mu je zdelo, da ga spremlja vedno, ko je bil sam, je nenadoma izginila. odkar se je zaradi njene nove naloge pridružila mafiji je bil vedno v strahu zanjo. vedel je kaj mafija, ali irska ali ruska, v tem primeru je bilo popolnoma vseeno, dela s takšnimi izdajalci, kot je bila v primeru ruske mafije eva. a ko je bila sedaj končno na varnem v njegovem objemu, je strah končno izginil. a le do takrat, ko se bosta morala ponovno ločiti. rahlo se je namrščil ob njenih besedah in za trenutek premaknil staro zaveso na oknu, a vse kar je videl je bil osamljen gozd. »misliš, da bi morala za vsak slučaj menjati lokacijo?« je zaskrbljeno vprašal. kljub temu, da ji tokrat mogoče res ni nihče sledil, se ni bilo pametno več mesece zapored srečevati na eni in isti lokaciji. »tako malo časa kot ga imava skupaj, nisem hotel da me čakaš,« se je nasmehnil njenim besedam in prste na svojih rokah prepletel z njenimi. sedaj, ko je bila zopet ob njem, je ni želel izpustiti za nič na svetu. »hmm, pravzaprav se je res nekaj zgodilo,« mu je ob misli na to ušel nasmešek. »sicer sem nekako upal, da bova to uspela normalno proslaviti, ampak glede na to da to očitno še nekaj časa ne bo mogoče...« njegov stavek je za nekaj trenutkov obvisel v zraku, preden je s širokim nasmeškom spet nadaljeval. »prejšnji teden mi je končno uspelo, eva. zdaj sem tudi uradno član filadelfijskega oddelka FBI,« se je zasmejal in zmajal z glavo, saj tudi sam še ni popolnoma dojel da mu je končno uspel veliki met. »res? veš da bi z veseljem spoznal…« je dejal in ob njenih naslednjih besedah počasi prikimal in zavzdihnil. seveda da so bile takšne stvari, ki so jih počeli drugi pari, zanju popolnoma nemogoče. »vem. imaš že kakšno informacijo, koliko časa boš morala ostati pri njih pod krinko? ne moreš verjeti kako strah me je zate. vedno ko smo pri policiji dobili kakšno informacijo o novem truplu ruskega člana mafije, sem mislil da mi bo slabo,« se je rahlo namrščil in njegov prijem njenih rok se je rahlo okrepil. »še enkrat mi povej, zakaj ne morem imeti zaročenke, ki opravlja bolj varno delo? še vedno ne vem zakaj ne želiš da dam dobro besedo zate pri policiji. in k rusom lahko vtaknejo nekoga drugega,« se je namrščil in zavzdihnil.

pogled je trmasto usmeril drugam in ne da bi se zavedal je med prsti mečkal tkanino odeje, na kateri sta sedela. vse skupaj mu je vedno manj dišalo in postajal je nepotrpežljiv. stisnil je njeno dlan ter se rahlo nasmehnil, preden je svoj obraz spet dvignil k njenemu. »tudi jaz sem tebe. stanovanje je tako zelo prazno brez tebe… si prepričana da ne bi mogla vsaj za eno noč spet prespati v najini postelji? saj mafija ne spremlja tvojega vsakega koraka, kajne?«  

dan se je počasi prebujal in park se bo prej ali slej napolnil z ljudmi. hišica, v kateri sta našla svoje zatočišče je bila postavljena precej globoko v gozd, a kljub temu nisi mogel biti nikoli preveč previden. a čas, ki jima je ostal je bil preveč kratek, da bi se lahko vedno znova zaskrbljeno obračal skozi okno in opazoval okolico. na obraz se mu je prikradel nasmešek, ko se je pričakovano veselila skupaj z njim. za mesto v FBI se je potegoval že vse odkar je prvič stopil na ameriška tla, vse od njegove službe pri newyorški policiji. seveda pa je to načeloma v še večjo nevarnost spravilo njegovo zvezo z evo. ko je bil pri policiji je bil še povsem nenevaren, navaden policist, ki se je v gneči ostalih sodelavcev zlahka potuhnil. a kot agent FBI je bil precej bolj izpostavljen in njegov obraz si si lahko veliko lažje zapomnil, če si nekoliko bolj podrobno spremljal dejavnosti organov pregona. njune ustnice so se zopet združile v poljub in tokrat je mason svojo zaročenko zadržal v objemu nekoliko dlje. »še vedno se mi zdi, da bi bilo bolje v takšno nalogo poslati kakšnega moškega predstavnika. niti predstavljati si nočem, v kaj te silijo početi tam,« se je rahlo namrščil. nikoli ni spraševal podrobnosti njenega dela, ker je vedel, da je zaupno, a dovolj dobro je poznal odnose med člani mafij in način, kako so bile ženske članice koristne v tej organizaciji. »samo obljubi mi, da ne boš naredila ničesar ekstremnega, da bi pridobila dokaze. prosim,« je proseče pogledal v njene oči in oba sta vedela, na kaj je s tem ciljal. nikakor si ni predstavljal kako bi njuni nadaljnji odnosi delovali, če se bo morala poslužiti seksa za dosego cilja. »in kakšen je plan potem? kaj, te bodo tvoji preprosto potegnili iz mafije in ti boš lahko zaživela normalno življenje v filadelfiji? oba veva, da stvari ne potekajo tako,« je zavzdihnil. v najboljšem primeru jo pošljejo na drug konec amerike v najslabšem pa na drug konec sveta. njegova kariera pa je bil sedaj v razcvetu in če bi se moral preseliti na drug konec sveta, si je za vedno zaprl pot do vrha.

tiho je zavzdihnil in se zazrl vanjo. »mislim da bi tako moje kot tvoje življenje viselo na nitki, če bi ugotovili. zato pa tudi pravim, da moraš čim prej ven. preden bo prepozno. si ne želiš končno ustvariti družine z menoj?« je vprašujoče dvignil obrv mason, ko se je zazrl vanjo. »če res ne želiš tvegati, potem nehaj s tem. kaj ti je bolj pomembno? zbiranje nekih dokazov pri mafiji, ki te lahko stane življenja, ali dolgočasno ampak srečno življenje z mano? tudi jaz nočem biti tisti, ki dobi ljubljeno osebo mrtvo v stanovanju,« je dodal in njegova do tedaj sproščena poza telesa se je nekoliko otrdila. ni maral razmišljanja o takih stvareh, a ni si mogel pomagati.

tokrat se je moral posebej potruditi, da ni zavil z očmi. »sploh nisem mislil v tej smeri, eva. ampak ne glede na to, da oba veva, da ste lahko ženske še tako zelo sposobne, mislim da lahko tudi oba priznava, da v mafiji fizična moč veliko pomeni. in nobena od vas nima niti najmanjše šanse proti 120-kilogramskem orjaku, če se odloči, da ti bo polomil vse kosti,« je odvrnil na njene besede in v zraku ulovil njeno roko, uperjeno proti njemu in jo nežno zvil v dlani svojih rok. »vem da si odlična pri svojem delu, samo za tvojo varnost me skrbi. in hvala, sedaj si lahko pred očmi predstavljam kako se moja zaročenka nastavlja nekemu random tipu, da ne bi posumil vanjo,« se je rahlo namrščil, a na njegovem obrazu se je vseeno zarisal smeh. seveda ji je stoprocentno zaupal in vedel je, da če se zgodi kaj takega je vse del njene krinke. ampak kljub vsemu ni bil najbolj navdušen nad dejstvom, da se spogleduje z drugimi. »saj vem. popolnoma te razumem. tudi jaz ne maram irske mafije, saj veš to. morilec moje sestre je bil njen član. ampak mogoče bi bilo vseeno dobro, da jih je razpizdiš preveč. že tako se zna zgoditi, da se bo tvoja lastna mafija obrnila proti tebi, če izvedo kdo si, ne potrebuješ potem še dodatnih sovražnikov. to je vse,« je zavzdihnil, naenkrat utrujen od pogovorov, ki so se ponavljali iz tedna v teden. »verjamem. že meni zakomplicira življenje, kaj šele tebi,« je prikimal na njene besede, nato pa jo z nasmeškom na ustnicah pogledal in zmajal z glavo. »kaj mi je bilo, da sem si za bodočo žensko izbral agentko tajne agencije. zakaj si nisi izbrala druge poklicne poti in postala učiteljica v vrtcu ali kaj podobno dolgočasnega?« ji je namuznjeno pomežiknil ter ponovno zavzdihnil. to zadnje je sicer povedal v šali, a dejstvo je bilo, da bi bilo njuno življenje potem veliko bolj enostavno. »samo zadovoljivo, kaj? očitno ti moram osvežiti spomin,« se je zasmejal ob njenih besedah in jo ponovno ujel v svoj objem in z nasmeškom na ustnicah poljubil. »popolnoma ti zaupam. in verjamem, da ne bi spala z nikomer samo zaradi dela,« je počasi prikimal ter se nasmehnil.    

poslušal je njene besede ter se ob tem kislo nasmehnil. »in kaj potem? ti bi odšla v washington ali chicago, moja služba je pa tu. kako bi vse skupaj funkcioniralo?« a še preden bi lahko eva odgovorila, je zmajal z glavo. »saj ni važno. šele ko bo do tega prišlo, se bova začela ukvarjati s tem. sedaj je glavno to, da čim hitreje opraviš to delo in odideš od tam nepoškodovana,« je dodal ter se rahlo nasmehnil. »zakaj pa bi te kdorkoli hotel mrtvo? saj praviš da v mafiji delaš dokaj nepomembne stvari, dvomim da bi ti sledili na drug konec sveta, da te ubijejo? saj nisi na tako zelo visokem položaju, da bi imela kakšne pomembnejše informacije. mogoče sem res naiven, ampak vseeno mislim, da imaš še možnost dvigniti roke od tega in oditi varno od tam. prepričan sem, da bi se lahko oba dobro zaščitila pred komerkoli,« je prepričan v lastne besede dejal, a njene zadnje besede so mu dale misliti. seveda si ni želel tega. po zadnjem desetletju, ko se je podil za morilcem sestre na drug konec atlantika in čez polovico države si je resnično želel mirnega in dolgočasnega preostanka življenja. tako je nerad prikimal, moral se je strinjati z njo. »prav imaš. ampak… ali lahko pustiva to tematiko? toliko malo skupnih trenutkov imava na voljo da jih resnično ne želim zapraviti za nejevoljo in prepire. koliko časa še imaš, preden moraš oditi nazaj?«

ob njeni naslednji opazki je rahlo trznil, a njegov komentar je ostal neizrečen. sam se je vedno štel med tiste bolj poštene policiste in streli so bili res zadnje orožje, h katerim se je zatekal. bil je prepričan, da si kriminalci zaslužijo bolj trpljenje v zaporu kot pa hitro smrt, poleg tega pa se je ponavadi preveč sekiral, če je med pregonom koga ubil. vedno je raje preizkusil vse druge taktike, da se je le izognil nepotrebnem prelivanju krvi. in ni se slepil, da mu je bila eva podobna. preveč dobro se je zavedal kako delujejo organizacije kot je bila njena in ko sta govorila o njenem delu je v očeh velikokrat dobila izraz hladnokrvne morilke, zaradi česar si jo je tako zelo spraviti stran od MI6 in na splošno kriminala. »oprosti, ampak res ni bilo mišljeno tako, kot si očitno razumela. in že tako se mi pred očmi vrtijo številne predstave, kaj se dogaja s tabo, res nisem želel tako nazorne slike,« se je rahlo namrščil in zmajal z glavo. »enkrat mi boš morala kaj več povedati o tej tvoji preteklosti,« je odvrnil na njene besede mason, že vajen tega, da mu o tem ne želi  preveč povedati. kar je bila še ena stvar več, ki ga je jezila. preden sta se srečala v tej hišici si je želel da bi vsaj enkrat popolnoma pozabila na njuno delo, a njun pogovor se je vedno znova vračal na iste tematike. očitno danes z romantiko ne bo nič. »kaj se je zgodilo?« njegovo telo je postalo napeto ob njeni spremembi glasu in še preden je dejansko izrekla besede, je nekje v sebi vedel, kaj bo slišal. njene besede so obvisele v zraku in njegov obraz je nejeverno zrl v njenega. »ka-kako to misliš… poljubila nekoga drugega? koga? in zakaj?« njene besede vsekakor nisem pojasnile ničesar in mason se je nezavedno odmaknil od nje. njena roka, ki je do sedaj počivala v njegovih dlaneh je padla na tla. »ne razumem, kaj se je zgodilo. zakaj bi bila mrtva, če ne bi to osebo poljubila?« poskušal je razumeti njene besede, a tisto popolno zaupanje, ki ga je imel vanjo, so nenadoma preplavili dvomi. a ni je želel vnaprej obsojati, dokler ni poznal celotne zgodbe.  
vse ostalo je sedaj postalo popolnoma nepomembno. »premestitev, sedaj, ko sem se končno začel nekam premikati v svojem delu? dvomim da bi bilo to izvedljivo,« je zamrmral in se rahlo namrščil, še vedno nepomirjen z njenimi prejšnjimi besedami o tem, da je poljubila nekoga drugega. tiho je zavzdihnil in skomignil z rameni. »prav, kakorkoli. tako ali tako očitno ne bom nikoli izvedel, kaj se resnično dogaja v tvojem življenju. in še vedno ne vem zakaj mi ne moreš ničesar povedati o svoji preteklosti. kaj misliš da bi naredil s temi podatki? saj veš da mi lahko zaupaš, kajne?« se je vprašujoče zazrl vanjo.

še vedno ni mogel povsem dojeti njenih besed. njene besede, da ga ljubi in dejstvo, da je poljubila nekoga drugega, so si bile popolnoma v navzkrižju. eno od teh je pač moralo biti zlagano in glede na to, da dejanja povedo več od besed… vse tiste njene trditve o tem, da mu bo zvesta, so nenadoma izgubile vso vrednost. koga je vlekla za nos, sebe ali njega? »seveda je važno. prekleto važno je, koga poljubi moja zaročenka, ki mi je še pred nekaj minutami zatrjevala, da me ne bi nikoli prevarala,« je mason krčevito povzdignil glas. seveda je vedel, da je vse skupaj preveč prelepo in enostavno, da bi lahko trajalo večno. njuna nenehna ločenost, ki je lahko trajala tudi po več tednov, ju je dokončno ujela. kako že pravijo, daleč od oči, daleč od srca? mason je zmajal z glavo, svoj pogled pa je trmasto upiral nekam mimo nje. tisti trenutek ni niti prenesel pogleda nanjo in zadrževal se je, da ne bi rekel česar, kar bi kasneje obžaloval. a to je bilo prekleto težko. njene naslednje besede so ga skorajda šokirale bolj, kot njeno prejšnje priznanje. do tedaj je nekje v njem tlela drobna želja, da je bila v to dejanje prisiljena ali jo je nekdo presenetil, a dejstvo, da je to storila prostovoljna in da se je poljub zgodil na njeno pobudo, je izbilo sodu dno. mason se je kot v sanjah dvignil stal, dvignil do nje in njegov pogled je izgubil vso ljubezen in toplino. ženska, ki mu je pomenila vse na svetu, je nenadoma iz nebes padla trdno na tla. vsak je delal napake, seveda, a že njen način, kako je bila prve minute vsa sladka, potem pa je nanj vrgla takšno bombo, si ni zaslužil opravičila. čeprav si je na vsak način želel rešiti njuno zvezo, se je to z vsakimi njenimi izrečenimi besedami zdelo nemogoče. nekaj trenutkov je med njima zavisela tišina, preden je svoj pogled spet usmeril v evo. »kaj to pomeni? da nekaj čutiš do tega tipa? da si želiš drugačnega življenja?« svoj pogled je trdno upiral vanjo in čeprav se je trudil vse skupaj zakriti, je njegov pogled odseval žalost in bolečino. »ne moreš sedeti na dveh stolčkih, eva. in jaz svojega odmikam. ne želim imeti zaročenke, ki si želi poljubljanja z drugimi,« se je namrščil. sedaj je že stal pred izhodom iz hišice. naslonil se je na vrata ter se zazrl vanjo. »delo za mafijo te je spremenilo. postala si popolnoma drugačna od dekleta, v katerega sem se zaljubil. vsekakor upam, da si srečna v tem kar počneš in da ti je všeč, zato ker meni vse skupaj prekleto smrdi,« je zamrmral in za trenutek zaprl oči. to je bilo to. njegova prihodnost, ki si jo je predstavljal se je v tistih sekundah porušila kot hišica iz kart. »eva… če nekoga zares ljubiš, moraš verjeti da ti bo stal ob strani na glede na grdo ali težko preteklost. in sam ne želim biti z nekom, ki mi ne zaupa popolnoma. vsekakor upam, da boš v prihodnosti dobila nekoga, ki mu boš dovolj zaupala. škoda, ker to ne bom jaz,« se je grenko nasmehnil, a njegove besede so tako ali tako izgubile ves pomen. med njima je bilo konec, to sta vedela oba.