Moral si je priznati – stol je bil tako udoben, pisarna, v kateri se je nahajal, pa je delovala tako zelo prijetno in domače, da bi ostal kar tukaj. Veliko lažje je bilo sedeti križem rok, z nogami, stegnjenimi na mizo in čakati, da se nekdo prikaže od kod, kakor posedati v svoji pisarni do vratu zakopan z delom. A je vedel, da je bilo to veselje le začasno – imel je občutek, da novi šefici, ki je zamenjala njegovega dolgoletnega prijatelja, ki je do pred kratkim, ko je dal odpoved, vodil policijo, njegova pretirana ležernost šla v nos. Toda zdaj je ni bilo tu – prišel je ravno v času malice in zdaj je približno že petnajst minut čakal, da se vrne. Odločil se je, da bi se bilo z njo pametno pogovoriti in se dogovoriti za par zadev o morebitnem sodelovanju. S prejšnjo vodjo sta se prav lepo ujela in ni dvomil, da bo s svojo karizmo uspel dobiti na svojo stran tudi novo šefico policije. Če seveda ne bo pretirano ponosna, vase zaverovana krava.

Namuznil se je in se premaknil na vrtljivem stolu, iščoč za še udobnejši položaj. Do zdaj je njegovo oko že uspelo zajeti nekaj podrobnosti, med katerimi se je gotovo uvrščala tudi očitna ljubezen do pospravljanja in urejenosti. Kar je bilo dobro; veliko boljše od njegove pisarne, ki je bila včasih tako v razsulu, čeprav si je prizadeval, da bi bila pospravljena. A kaj, ko dostikrat preprosto ni bilo časa, da bi papirje postavil na svoje mesto, ko je bilo dela čez glavo.

A kakorkoli že. Zdaj je že nekoliko nepotrpežljivo s prsti tapkal po mizi, dokler njegov pogled ni ujel skledo s sadjem. Čez obraz se mu je razlezel nasmešek, ko je v roke vzel jabolko, nekje v predalih – da, dovolil si je malce pobrskati - poiskal nožiček in z užitkom se jo je lotil; dokler v usta ni potisnil prvega krhlja, se sploh ni zavedal, da je bil v resnici hudičevo lačen. Zrahljal si je kravato, si slekel suknjič in zavihal rokave srajce – bilo je tako prekleto vroče, da je že pomislil, da tako super pisarna nima klime. Kar bi bilo škoda. Odpel si je par gumbov na srajci in zdolgočaseno vzdihnil.

Jabolko je bilo.. katera beseda je bila tista, ki jo je iskal? Slastno? Da. Bilo je slastno. Ah vraga, samo sestradan je bil in to je bilo vse. V resnici je premišljeval, koliko časa je oseba pravzaprav pustila gniti sadje na okenski polici. Bilo je preveč zrelo, na nekih mestih že skorajda gnilo in začelo se mu je svitati, da je nova šefica imela sadje samo za okras. Zmajal je z glavo in pogoltnil košček jabolka, ki si ga je ravno dal v usta, ko je zaslišal, da so se vrata odprla. »Končno,« se je oglasil, ne da bi se zavrtel na stolu in se spogledal z osebo, ki je pravkar vstopila v sobo. Veselje, ki ga je prevzelo ob misli, da se je njegovo čakanje vendarle končalo, je bilo premočno, da bi bil pozoren na glas, ki se je razlegel prek pisarne. Vse kar mu je uspelo ugotoviti, medtem ko je še vedno glasno prežvekoval svojo malico, je bilo samo to, da ženska očitno ni bila preveč zadovoljna. Pravzaprav je delovala ogorčeno.

Gigantski napis? Ah, saj res. Pozabil se je ozreti na vrata, preden je vstopil v pisarno, a kaj bi mu to zares povedalo? Saj je že vedel, da ima policija novega šefa oziroma šefico, kot je lahko pričakoval. Ni vedel zakaj, toda vedel je, da bo vodilno mesto na policiji tokrat prevzela ženska. Šesti čut ali nekaj takega. Sredi svojega razmišljanja pa je nenadoma obstal kot vkopan, čeljust se mu je pobesila in s široko razprtimi očmi se je počasi zavrtel na stolu, ko se je nenadoma zavedal, da ta glas pravzaprav pozna. Ne samo to; nekoč ga je tako zelo oboževal. Divje je zakašljal – košček jabolka  mu je po vsej verjetnosti zdrknilo nekam v sapnik in brez pomisleka je pograbil kozarec vode, ki ga je zagledal na mizi. Ko je vase zlil tekočino, si je želel, da bi imel v rokah viski ali kakšno močnejšo pijačo. Kaj za vraga je Ines delala tukaj? To se ni zares dogajalo. Kajne? »V redu sem,« je odgovoril na vprašanje, še preden bi mu ga temnolaska sploh uspela zastaviti, potem ga glasno zavzdihnil. Nenadoma ga je obšla ogromna utrujenost in najraje bi kar vstal, pomahal v slovo in odkorakal mimo nje na hodnik. Toda nekaj ga je zaustavilo; vsa čustva, ki jih je do sedaj uspel držati pod pokrovko so zabrbotala in počasi uhajala na površje. »Kaj za jebeno voljo pa ti tu počneš?« se je zastrmel vanjo, kot bi bila nekaj neprijetnega, kar se mu je prilepilo na čevelj in zatrl vzgib, da bi ji v glavo z vso močjo zagnal na pol pojedeno jabolko.