Ni pričakoval, da bo po tolikih letih svojega otroštva spet klečal na kolenih in zagrizeno z otroško lopatko kopal v globino malega igrišča in se pretvarjal, da išče pogrešano zlato. Ob Elliotu se mu je zadnje čase precej pogosto dogajalo, da je popolnoma pozabil na svoja leta in se z vsem srcem prepustil čarom otroške igrivosti. Pozabil je na moški ponos in umazal najljubše kavbojke, da bi osrečil svojega srčka, ki je bil v takšnih primerih tako ponosen na svojega očeta. Kasneje je seveda iz dragega blaga z vsemi močmi poskušal spraviti sledi kamenja in delčkov mivke in bi ob vsem skupaj skorajda izgubil živce, če ne bi Elliot zopet želel njegove pozornosti in ga tokrat prepričal v to, da je z najdenim blagom sedaj potrebno zgraditi najlepšo palačo na kubi. Seveda je bilo Elliotu še toliko bolj všeč, ko je Gavin postal popolnoma norčav in ko ga je tolikokrat odpeljal v živalski vrt, kamor je fant najraje hodil. Gave ni bil povsem prepričan po komu je podedoval ljubezen do živali, a očitno je bilo, da je bil mali povsem navdušen nad hranjenjem in opazovanjem ljubkih malih opic in slonov, ki so  od zadovoljstva glasno brundali in trobentali sem ter tja.
Kakorkoli že, sobota popoldan je bila kot nalašč primerna za igranje v mestnem igrišču. Elliot je s seboj kot ponavadi prinesel cel paket igrač, vključno z prisrčno gradbeniško kapico s katero se je pretvarjal, da gradi velikanski grad zanj in za očka. Igranje ob rjavolasemu dečku bi lahko trajalo v nedogled in šele ko se je počasi pričelo nočiti in ko je igrišče zapustila že večina otrok se je Gavin odločil, da bo čas za odhod. Povsem pričakovano je mali začel protestirati, češ da gradnja gradu še zdaleč ni končana in da bosta morala ostati vsaj še kakih deset minut. Počasi se je obrnil na petah in se želel nekoliko oddaljiti od svojega sina, s tem da ga je imel še vedno povsem na očeh, ko je njegovo pozornost popolnoma zmedla črno oblečena postava s prekleto znanimi debelimi obrvmi. Po pravici povedano je upal, da mu v življenju ne bo več potrebno uzreti njenega obraza in ob pogledu nanjo mu je telo neprijetno zaščemelo. Sovražil je občutek negotovosti in nemoči, ko so čustva prevladala razum in ko je obstal kot vkopan brez da bi lahko iz sebe spustil kakršno koli besedo. » Esh? « je tiho zašepetal in naredil korak proti njej. » Kaj počneš tu? « je precej zaščitniško vprašal, potem pa se spomnil, da v bistvu niti sam nima nekega dobrega odgovora na to vprašanje. Ne, na ponovno srečanje z njo še zdaleč ni bil pripravljen. Vsaj ne po tem, ko ju je zapustila lastnega sina, njemu pa zlomila srce in odšla brez slovesa. In kaj za vraga je sedaj počela tu!?