Opazoval jo je, odkar je stopila v klub, obkrožena z dvema telesnima stražarjema, ki sta bila skoraj vedno nekje blizu nje in bi se lahko do zdaj tega že navadil – a vseeno je ob prizoru, ko sta se poskušala moška diskretno pomešati med ljudi in tako le od daleč pozorno opazovati vsak njen gib, sam pri sebi prhnil in v trenutku odmaknil pogled. Njegove oči so se morda celo uspele zadržati na svojem kozarcu dolgi dve minuti, preden je ponovno dvignil pogled – in oči so samodejno izvedle iskalno akcijo, še preden se je tega sploh uspel zavedati. Takoj jo je spet našel; na plesišču se je premikala s tako znanimi gibi, ki bi jih lahko prepoznal že od daleč in čeprav mu je zdaj šlo že skorajda na živce, ker si je še vedno dovolil, da jo je tako gledal in na skrivaj oboževal njeno eleganco, ni mogel zanikati. Ples ji vsekakor ni bil tuj in čeprav je sovražil ta občutek, ko jo je tako požiral z očmi, si v resnici ni mogel pomagati.

Nenadoma sta se njuna pogleda staknila in v trenutku je pogledal drugam, kakor da bi hotel prikriti svojo večurno strmenje, ki ga je v tem času gotovo občutila. Občutila je par njegovih oči na njej in gotovo ji je ugajalo – poznal jo je dovolj dobro, da bi lahko to vedel. Spil je požirek svojega koktejla, ko je zdaj čakal, da se mu približa. Vedel je, da bo prišla – ker je bilo to čisto v njenem stilu.

»Oliver,« jo je potrpežljivo popravil in se poskušal ne zmeniti za pogled, ki mu ga je pravkar namenila – in istočasno poskušal zatreti občudovanje oblike njenega obraza, s katero je bil svojčas kar nekoliko neprijetno obseden. Ni bil prepričan, ali  ga je to  v resnici že minilo. Po svoje ga je še vedno privlačila, a kaj hitro je to spoznanje skušal zatreti, preden bi ga povsem prevzelo. Navsezadnje je bila odgovorna za smrt njegovih staršev in do vratu v umazanih poslih, čeprav slednjega še vedno ni mogel dokazati. A kljub temu.

»Zanimiv pristop za nekoga, ki očitno še vedno potrebuje kar dva ob sebi, da mu pomagata najti klub. Jaz bi tvoja telesna stražarja nemudoma preimenoval v 'osebna navigatorja,'« se je zahahljal in ne bi mogel še bolj nazorno izraziti svoje roganje. »Mimogrede. Videti si naravnost fantastično,« je zdaj s svojim, prav tako očarljivim, nasmeškom, ki ji ga je vrgel v odgovor, že zdrsnil v svoj običajni koketni način, ki se je navadno začel prav s komplimenti. Ni se zlagal; res je bila videti čudovito. Morda je opazil še preveč, kot bi v resnici smel. »Bi imeli tvoji stražarji kaj proti, če se malce družim s taboj?«  Zamišljeno je tlesknil z jezikom, kot da nečesa ne bi najbolje odobraval. »Najbrž, da res. Madonca, tako odvisna si od njih,« jo je podražil in ustnice zvil v nasmešek, ki je zdaj deloval že na pol sočustvujoče, kot bi skoraj izražal usmiljenje do ubogega dekleta, ki je bilo vedno takole pod nadzorom.

Zadržal je njen pogled za dolgo minuto, potem pa dvomeče puhnil ob njenih besedah. Da mu je vzdevek bolj pristajal? Dvomil je, da je v resnici mislila to, kar je trdila. Bile so zgolj prazne besede, ovite v celofan prijaznosti. Preveč je bila pretkana, da bi ji nasedel, pa tudi če so bile v igri zgolj takšne malenkosti kot je bila hvala njegovega videza ali česa podobnega.

»Oliver,« je ponovil, tokrat bolj resno in odločno kot poprej. Ne bo ji dovolil, da ga bo klicala po vzdevku – ponavadi se ni pretirano obremenjeval s tem, toda iz njenih ust se je vse slišalo popolnoma drugače. Naredilo ga je šibkega – ali pa se je samo tako predstavljal. Skratka, bilo mu je neprijetno, ko ga je poklicala ljubkovalno in tovrstni občutki v njeni družbi res niso bili dobrodošli. Bili so zgolj moteči dejavniki.

»Krasno, kaj?« se je njegov ton glasu nenadoma obarval v ironijo, ko je začutil potrebo po komentarju na njene izrečene besede. »Nekateri so pripravljeni narediti vse za tvojo varnost, ti pa, po drugi strani, skrivaj naklepaš, kako jih boš zajebala. Vse po vrsti.« Namenil ji je resen pogled, za katerega je bilo dovolj očitno, da je v resnici ne odobrava. Toda po drugi strani ji ni mogel storiti popolnoma ničesar – lahko je le od strani opazoval vsako njeno potezo in iskal sledi njene šibkosti; dejstva,  ki mu bodo nekoč vsekakor prišla prav. »C-c-c.« Pomenljivo je privzdignil obrvi in stresel z glavo, ne da bi odmaknil pogled od njenega obraza. Prav, še vedno je bil z njim nekoliko obseden – pa ne samo s tem, če je bil iskren. Celotno njeno telo ga je privlačilo tako zelo, da bi se najraje lopnil po obrazu. Morda bi to pomagalo, da bi se streznil in nanjo začel gledati z drugačne plati – kot osebo, ki bi jo moral v resnici sovražiti, navsezadnje je bila vpletena v smrt njegovih staršev. Če bi se držal svojih načel, ne bi smel z njo takole družiti, pa najsi je bila utelešena boginja erotičnosti ali ne.

»Pijačo? Zakaj bi?« je zaklical za njo, ko je že odkorakala stran od njega – in kot običajno, ji je sledil. Tokrat bolj zaradi tega, ker mu ni pustila, da bi dokončal svoj stavek in ji je zares hotel povedati svoje. »Kupil sem ti jo že včeraj, pa prejšni teden in mnogokrat poprej. Ugotovil sem, da nimam neke koristi, če se še naprej igram kavalirja.« Brez pomisleka je sedel na kavč zraven nje in obrnil glavo vstran, ko jo je pogledal z dvignjenimi obrvmi. »Ali pač?«

Ni se pustil zmesti, ko se je vidno posmehovala njegovim besedam – vajen je bil takšnih reakcij, sploh pa od osebe, kakršna je bila ona. Samo nasmehnil se je, a nasmeh niti približno ni odseval muzanja. To je bi nasmeh, s katerim je kazal, kako mu je bilo skoraj žal zanjo, da si je tako prekrivala oči pred resnico. »Prav, pa naj bo neumna pripomba,« je skomignil z rameni, kot da mu je bilo čisto vseeno, kaj si misli. »Mislim, da mi v resnici ni treba razlagati, na kaj sem namigoval.« Zmajal je z glavo in se odločil, da ne bo več razpravljal o njenih življenjskih načelih in metodah. Pa saj je vendar vedela, kaj mu je šlo v nos, kajne? Bila je vendar povezana z mafijo; tovrstni ljudje niso poznali usmiljenja, niso se ozirali na to, koliko nedolžnih ljudi je izgubilo življenje v procesu, ki so ga izvajali. Tudi temnolaska je prav gotovo vedno dobila tisto, kar je hotela, ne glede na to koliko žrtev je bilo za to potrebnih. Vzdihnil je. Zakaj se je sploh obremenjeval s tem? Verjetno se res ne bi smel vtikati v njeno življenje, a hkrati mu ni bilo vseeno. Še vedno je obstajalo upanje, da bi jo spametoval – kar je bilo skoraj nenavadno. Še sam ni vedel, zakaj je v resnici hotel pomagati osebi, ki je bila vpletena v umazane posle, tudi v smrt njegovih staršev. Moral bi jo sovražiti.

Toda ni je mogel. Pa ne zato, ker je bila tako lepa in privlačna – no, morda prav čisto malo tudi zaradi tega, a to ni bil glavni razlog. A v glavnem je ni mogel sovražiti, ker je bil takšna oseba. Oseba, ki je v ljudeh, ne glede na vse, vedno iskala samo dobro. To ga je včasih pošteno stalo, a je bil vsaj lahko tisto, kar je bil.

Ni se zmenil za njene zapeljive poglede in nasmeške, s katerim ga je kot običajno skušala omamiti, da bi se ji prepustil. Tokrat je naredil nekaj, kar je presenetilo celo njega samega – narahlo je odrinil njeno roko, ki se je sprehajala prek njegovega obraza in se ustavila pri ustnicah. »Nikakršne. Saj ravno zato.« Njegove resne oči so zdaj poiskale njene in bilo je jasno, da to ni tisti dan, ko se bosta igrala raznovrstne igrice. Dolgo minuto je preiskoval njen obraz, preden je ponovno spregovoril. »Rekla si, da te ne poznam, zato me nekaj zanima..« Zamišljeno je premolknil. »Pogosto to počneš? Iščeš pozornost ljudi s.. temle?« je pokazal na del njene gole kože in pomenljivo privzdignil obrvi. Ni bilo dvoma, kam je meril.

Prhnil je in zmajal z glavo. Seveda, lahko bi pričakoval kaj takega – popolnoma v  njenem stilu, da ni sprejela njegovih besed in preprosto prešla v napad. Mu vrnila pošiljko z enako težo, a tudi sam se je odločil, da ji ne bo pustil, da mu bo prišla do živega. Ne na takšen način. »Američani smo v resnici prav prijetni,« je na njegovem obrazu celo zaigral očarljivi nasmešek, četudi so bile njegove oči še vedno popolnoma resne. Še vedno jih je upiral naravnost v njene oči, kot bi na vsak način skušal najti način, kako lahko podre ta zid, ki ga je zgradila okoli sebe. Še vedno je verjel, da se to fasado brezčutne ženske nahaja nekaj, kar je bilo vredno rešitve – in niti približno ni nameraval odnehati. Morda je bilo iskanje človečnosti - ali zgolj kakršnihkoli pozitivnih čustev – v njej brezupno, a še vedno je bil prepričan, da se jo da popraviti. Obstajal je en manjši problem, sicer – ni bil prepričan, ali je sploh hotela biti popravljena. Verjetno ne.

»Ne verjamem,« se je počasi nasmehnil, ko je zavrnil njene besede in njen poskus, da bi ga prepričala, naj odneha pri.. karkoli je že počel. »To nisi zares ti – tako se samo predstavljaš svetu. Verjamem, da se globoko  v tebi skriva nekaj veliko močnejšega, nekaj boljšega.« Za trenutek je premolknil, dvignil desnico, ko je njen obraz počasi odmaknil od svojega ušesa in jo nato premaknil na njene prsi. »Srce,« je pojasnil tišje, a vseeno dovolj glasno, da ga je lahko slišala. »Srce. Tukaj ga imaš. Le da ne dovoliš, da bi kdorkoli prišel do njega, kajne?« S počasnim gibom se je njegova roka vrnila v njegovo naročje. »Zakaj?« Ni vedel, kdaj se je njegov glas izgubil v šepet, toda bila sta na dokaj mirnem kotičku, kjer je njeno uho zagotovo ujelo njegove besede. Vprašanje je bilo, ali bo pripravljena na to odgovoriti – pripravil se je na to, da se bo odločila, da ga bo preprosto preslišala.