pathaway

Naslov sporočila: Re: pathaway Čet Sep 26, 2013 10:41 pm

tag: matias smitten

Čisto nič ne bi imela proti, če bi bilo njeno življenje risanka. Disneyeva, če bi lahko izbirala. Potem bi cele dneve pohajkovala naokoli, nabirala gozdne jagode, duhala sveže cvetje in prepevala s celim zborom gozdnih živali ob sebi. Malih in ljubkih gozdnih živali, da ne bo pomote. Ni vedela, koliko glasu bi dejansko spravila iz sebe, če bi se pred njo pojavil merjasec ali kakšen medved. Pa saj ne, da je bila njena realnost tako zelo slaba. Če je odštela dejstvo, da se je v službi ljudem ob pogledu nanjo na obrazu zarisal pomilujoč nasmešek, ki ni imel čisto nič opraviti s prasko na njeni bradi, je bilo vse skupaj pravzaprav celo dobro. Tudi, če je nihče ni jemal resno in so se ji sodelavci posmehovali zaradi njene izrazite nesposobnosti in nerodnosti, če je lahko s tem nekomu polepšala dan je to ni motilo. Kakorkoli, tudi v realnosti je bila trenutno obkrožena z drevesi in cvetjem, pred minuto se ji je zazdelo, da je nekje v krošnjah celo opazila veverico. Pa ne, da je imel cvetoč grm vrtnic karkoli opraviti z njeno lokacijo, pa tudi pela ni, hvala bogu. Navsezadnje ni hotela, da bi pol populacije zaradi nje kriče zapustilo mestni park. Ne, njene oči so bile prilepljene na določenega rjavolasca, ki je na klopci nedaleč stran iz kitare izvabljal nebeško lepe zvoke in je bil slep za vse in vsakogar razen inštrumenta v njegovih rokah. Matias, je njegov obraz po večeru izpred nekaj dni znala povezati tudi z imenom. Ravno se je vračala iz službe po uspešnem dnevu, zaradi česar je njena samozavest praktično cvetela. Kar se še nikoli ni izkazalo za dobro stvar in ta trditev je bila kmalu samo potrjena. Rjavolasca – Matiasa – je zagledala sredi gruče pijanih najstnikov in opogumljena zaradi družbe njenega novega prijatelja, majhnega revolverja v toku na njenem pasu, je skočila naravnost na sredo pisane druščine. Ter šele tam ugotovila, da je v službi pozabila naboje, ''najstniki'' pa so bili pravzaprav bolj podobni nabitim gorilam kot pa suhljatim in mozoljastim fantom, ki so dneve preždeli pred računalniškim ekranom. Njen načrt reševanja se je torej po manj kot minuti sprevrgel v brezglavi beg čez drn in strn, za češnjo na vrhu smetane pa je bil nato Matias tisti, ki je odgnal zadnjega od gorilje družbe in s tem preprečil vrsto poškodb, ki bi se lahko pridružile tisti praski na njeni bradi. Prijazen dečko, ni kaj.
Zadnjih deset minut se je tako trudila zbrati pogum za to, da bi stopila do njega in se mu zahvalila za to, da je rešil njeno rit v poskusu samodestruktivnega nabijanja lastnega ega, ko jo je iz zamišljenosti zbudil topel glas, ki je klical nekaj sumljivo podobnega njenemu imenu. »Ka-, ja?« se je zmedeno oglasila in se pri tem skoraj zvrnila v grm vrtnic, preden je opazila, da se je par toplih oči dvignil iznad kitare in zdaj zrl vanjo. Perfektno. Matias!« je skušala na obrazu prikazati presenečenje, a ni bila prepričana, ali ji je zares uspelo.

Naslov sporočila: Re: pathaway Pet Sep 27, 2013 3:31 pm

TAGGED: ELLE! smitten3

Veter, ki je zapihal v njegovo smer, je skoraj odpihnil list papirja, kamor je zapisoval besedilo za svojo novo pesem, ki jo je vadil. Čeprav je imel beležko ponavadi čisto vedno s seboj, mu jo je danes vseeno uspelo pozabiti doma, a k sreči je pri sebi imel ta majhen in nekoliko zmečkan kos papirja, ki mu je ostal od zadnje gledališke predstave, ki si si jo je ogledal. Zdaj je bil počičkan z njegovo lično pisavo povsod, kjer ni bilo imen igralcev in ostalih podatkov o predstavi, ki jih ni več potreboval.

Zavzdihnil je, ko se je zadnji zaigrani akord razblinil v toplem, prijetnem poletnem vetriču in roko si je položil na koleno, medtem ko je se zamišljeno zastrmel nekam daljavo. Pesem, ki jo je ravnokar zaigral, je bila namenjena njegovi zaročenki, a ta je ni nikoli slišala. Ponesrečila se je ravno tisti dan, ko sta se dogovorila za večerjo pri njemu doma – takrat naj bi ji zagiral to presenečenje, ki takrat še ni imelo besedila. Zdaj si je z nekoliko zasanjanim nasmeškom predstavljal njen radostni nasmešek, ki se je na njenih ustnicah pojavil čisto vsakič, ko ga je slišala peti in igrati. Misel na to ga je skorajda potisnila nazaj v tisto odmaknjeno stanje, ki ga je spremljalo še nekaj dolgih tednov po njeni smrti, ko se je sam pri sebi odločil, da je bilo dovolj žalovanja. Življenje je bilo življenje – žal pa je njeno ugasnilo veliko prezgodaj. A tako je pač bilo.

Dobil je tisti nenavadni občutek, da ga nekdo opazuje in previdno je dvignil pogled proti grmom, od koder se mu je zadelo, da je zaslišal nek šum. Nasmešek, ki mu je zdaj zaigral na ustnicah, ko je opazil znano postavo, je pregnal vsakršno sled otožnosti z njegovega obraza. »Elle!« je zaklical in z levico objel kitaro, ki mu je sedela na kolenih, desnica pa mu je skočila v zrak, ko ji je zdaj mahal, veselo, kot bi zagledal starega znanca. »Pridi sem,« jo je zdaj povabil, naj se mu pridruži, kar sicer ni bilo v njegovi navadi, a dejansko si je želel njene družbe. Bila je prijetna, vsaj kolikor jo je uspel spoznati ob njunem zadnjem srečanju, ki pa se verjetno zanjo ni odvilo po načrtih. Toda nasmešek se je na njegovem obrazu razširil, ko je pomislil, da sta si bila v resnici tako podobna in prav zaradi tega bi se lahko še kako dobro ujela. Morda bi lahko postala še dobra prijatelja.

408 words |

Naslov sporočila: Re: pathaway Pet Sep 27, 2013 11:18 pm

tag: matias smitten

Če je bila še trenutek prej razpeta med željo po tem, da se sploh ne bi ustavila in opcijo, da bi dejansko pada v grm vrtnic, ki bi jo s tem tudi skril, so skrbi z njegovim nasmeškom izginile. Matias je bil eden tistih ljudi, ki so že na daleč sevali prijaznost in toplino, zaradi česar je v njegovi družbi sproščenost zdela popolnoma naravna. Torej, vsaj dokler ni znova odprla ust in dokazala, da je nekaj narobe z njenim možganskim centrom za tvorjenje normalnih stavkov. »Hej. Jaz, torej… am, sem opazovala tiste čudovite vrtnice. In te potem čisto slučajno zagledala. Ker te nisem zasledovala ali zadnjih deset minut opazovala iz grmovja, res ne.« Zadrego nad lastnimi besedami je skušala prekriti s širokim nasmeškom, vendar je rdečica, na katero bi se morala do sedaj že navaditi, pokvarila tudi to. Po kratkem premisleku se je torej odločila, da bo najpametneje, če preprosto prisede in drži usta zaprta, razen, če ji bo namenjeno kakšno vprašanje. Super plan, ki je splaval po vodi približno v istem trenutku, ko se je namestila na klopci in se ji je Matias navdušeno nasmehnil. Takrat je na svoj mali načrt pač preprosto pozabila. Bil je tako zelo privlačen. In ne, s tem nikakor ni mislila njegovega videza. No, vsaj en povsem. Že sama avra, ki jo je oddajal, ko se ji je smehljal in z roko še vedno skorajda zaščitniško objemal kitaro, jo je pritegnila, da dejstva, da jo je zgolj nekaj dni nazaj prav gentlemansko rešil, sploh ni omenjala. In če je že bila pri tem: »Khem. Torej, glede tistega večera…« je začela in pri tem v enem samem trenutku nazaj v lica dobila vso barvo, ki je sčasoma zbledela, »- aam, hvala. Res.« Dihaj! Saj se spomniš; vdih – »Če ne bi bilo tebe bi bila v tem trenutku verjetno v bolnišnici, zadeta od protibolečinskih tablet.« – izdih. Ponovi. »Čeprav bi bila v tistem primeru verjetno bolj zanimiva družba.« Čemu bi se pretvarjala in s tem izgubljala lasten čas – ja, všeč ji je bil njegov nasmešek. In ja, prav to je bil glavni razlog, da so iz njenih ust leteli prav patetični poskusi šaljivosti, za katere je upala, da ga bodo spravili v smeh. Ja, seveda. Lase si je živčno popravila za uho in s pogledom ošinila vse – razen njega -, nazadnje pa se ustavila na njegovi kitari. »Igraš?« je pomignila na leseni inštrument, v naslednjem trenutku pa se z dlanjo rahlo treščila po glavi. Ja, dobesedno. »Mislim, seveda. Očitno. Verjetno kitare nisi peljal v park na sprehod.« Sproščeno kramljanje definitivno ni bila ena od njenih močnih točk.

Naslov sporočila: Re: pathaway Sob Sep 28, 2013 10:33 pm

TAGGED: ELLE! smitten3

»Se razume.« Kratek, preprost smeh je zapustil njegova usta, ko je zdaj poskušala pojasniti, kaj za vraga je počela za tistim grmom, preden jo je opazil. Ni podvomil v njene besede – pa tudi če mu ni povedala po resnici, bilo mu je popolnoma vseeno. Navsezanje ni bil tip, ki bi ga kdorkoli hotel opazovati, kajne? Vsaj sam ni nikoli opazil česa podobnega. Bil je precej prepričan, da nikogar ni zanimal. Bil je pretih in v mnogih pogledih prav nič zanimiv.

Toda potem je opazil tisto rdečico na njenih licih in postalo mu je nekoliko nerodno. Dekleta nikoli niso tako tako reagirala, ko so se poskušala pogovarjati z njim – če je seveda sploh prišlo do tega. »Prosim, prisedi,« jo je znova prijazno ponovil svojo povabilo in ne samo zato, ker ni imel drugih besed na zalogi, temveč tudi zaradu tega, ker je še vedno stala pred njim in ga samo opazovala, kar ga je zgolj spravljalo v neprijetni položaj.

Zabrenkal je nekaj akordov na kitaro in nato roko odmaknil proč od strun, ko je ponovno spregovorila. Zazrl se je vanjo, z zanimanjem in na nek način tudi z neko določeno hvaležnostjo, ker se je trudila zapolnjevati vrzeli v tem pogovoru. Žal ni bil najbolj klepetava oseba, toda njena bližina ga je vseeno obdajala z neko sproščenostjo, ki jo je sprejel z odprtimi rokami. Navsezadnje sproščenost v pogovoru s tujimi ljudmi ni nikoli zares obstajala.

Zasmejal se je, ko ga je zdaj presenetila z zahvaljevanjem in se za hip počutil, kot bi ga častila k bogovom za nek domnevni dosežek. »Je že v redu. Saj ni bilo nič takega, no,« je za hip moral pogledati v tla in preostalo mu je samo še upanje, da se tudi njegova lica zdaj niso obarvala rdeče. Ko je naslednjič dvignil pogled, je opazil tisto ljubko kretnjo, ko si je popravila šop las za uho in ustni kotički so mu kar samodejno skočili v nasmešek. »Si v redu?« se je pozanimal, preden so njegovo pozornost zmotile njene naslednje besede in sledil je njenemu pogledu, ko je pomignila na njegovo kitaro. »Odkar ne pomnim, da bi kitare imele nožice, zares ne,« se je zasmejal, povsem sproščeno in v istem duhu sproščenosti, ki ga je očitno obsedel – in v objemu katerega se je zares dobro počuti -, je zaigral še par akordov. »Imaš kakšno glasbeno željo?« je svoje tople oči ponovno premaknil na njene, medtem ko je zdaj brenkal neko neznano melodijo. Dovolj tiho, da ni bilo moteče in je bilo vse skupaj slišati kot prijetna spremljava njegovim besedam in kasneje kratki tišini, ko je čakal na njen odgovor.

431 words |